ZGODOVINA AKVARISTIKE IN KULTURE VRTNIH RIBNIKOV

Ribe nas spremljajo že od nekdaj. Dolgo časa so ljudje v njih videli le prehransko vrednost in so jih s tem namenom tudi gojili v ribnikih. 

Že iz časa Grkov imamo dokaze, da so nekatere ujete ribe in školjke spustili v umetno izkopane bazene z vodo, da so ostale sveže do trenutka zaužitja. Toda prvi akvaristični zapis prihaja iz 16. stoletja iz Kitajske, avtor pa v njem opisuje navade in lepoto svoje ribe, kako skrbi zanjo in kako nanjo vplivajo spremembe v njenem okolju.

Prav iz Kitajske je bila pred tisoč leti v Evropo uvožena prva okrasna riba, zlata ribica, ki je danes ena najpogostejših ljubiteljskih rib po vsem svetu. Na Kitajskem so že kmalu po našem štetju gojitelji krapov opazili, da se med gojenimi krapi, ki so običajno zelenorjave barve, pojavljajo rdeče obarvani primerki. S temi obarvanimi primerki so začeli eksperimentirati in sčasoma so vzgojili številne, barvno še bolj privlačne. Mnogo kasneje so selekcijo zlate ribice razširili še na obliko plavuti, telesa in celo oči. Zlato ribico so prinesli tudi na Japonsko, ki je domovina koi krapa, kjer so nadaljevali vzgojo in vzgojili številne nove različice. Zlata ribica je kmalu postala priljubljena tudi v Evropi.

V začetnem obdobju so okrasne ribe gojili na prostem v ribnikih, saj vzdrževanja rib v zaprtem sistemu, kot je akvarij, še niso poznali.

Prvi uspešen akvarijski sistem je leta 1819 vzpostavil W. T. Brande, ki je ugotovil, da rastline v akvariju lahko porabljajo snovi iz izločkov rib (in s tem čistijo vodo), zraven pa tudi sproščajo kisik za ribe.

Leta 1853 so v živalskem vrtu v Londonu odprl prvi javni akvarij. Njegov ustanovitelj je nekoliko kasneje izdal priročnik, kako uspešno gojiti ribe doma. Takrat je bila zlata ribica še vedno edina okrasna riba. Toda ker so zdaj ljudje znali skrbeti za ribe tudi v akvarijih, je bilo povpraševanje veliko in v drugih eksotičnih državah in tropih so iskali in iz njih uvažali nove vrste, ki so dandanes standardne eksotične ribe v trgovinah z živalmi.

Trgovina z ribami kot hišnimi ljubljenčki pa je sploh zacvetela, ko se je razvil hitrejši in bolj zanesljiv transport. Takrat so zaradi masovnega uvažanja postale dostopne vsem.

Akvaristika je gojitev v naravi nalovljenih ali vzgojenih vodnih organizmov, največkrat rib, polžev in vodnih rastlin. Pomembno je, da v akvarijih vodnim organizmom zagotovimo čim bolj primerne in naravnim podobne razmere.

Prav tako morajo biti primerni neživi dejavniki: pH, temperatura, ionska sestava, svetloba itd.

Ustrezna mora biti tudi prehrana, ki je pri posameznih vrstah rib lahko različna in je posebej določena za vsako vrsto. Zelo pomembno je, da znamo izbrati tudi ustrezne vodne rastline, brez katerih v akvariju ne moremo zagotoviti ustreznih razmer.

Akvariji niso zgolj dekoracija prostora, v katerega jih postavimo. Imajo namreč zelo pomembno sprostitveno in tudi terapevtsko vlogo. Predvsem jih priporočajo ljudem, ki živijo v mestnih stanovanjih, kjer je malo prostora in so ljudje oddaljeni od narave. Akvarij jih tako približa naravi kot miniaturni vodni svet.

Zelo je pomembno, da je akvarij konjiček (ljubiteljska dejavnost) za vso družino. Otroci spoznavajo vodni svet iz lastnih izkušenj, z opazovanjem in domišljijo. Mladi se najlaže in najbolje učijo iz izkušenj, tako da sami skrbijo in negujejo živali. Akvariji so tudi zelo uporaben in zaželen pripomoček za poučevanje v šolah, saj se skice in fotografije ne morejo primerjati z dejanskimi organizmi.

 

Vsak konjiček (vsaka ljubiteljska dejavnost) ima svoje prednosti in slabosti, in če se kakšnega lotimo nepremišljeno in ne upoštevamo pravil, nas to lahko privede do nevarnosti in visokih stroškov.

Pri akvariju je zelo pomembno, kam ga postavimo, še posebej, če tehta od 300 do 600 kg.

Pri akvarijih, ki so manjši in tehtajo do 250 kg, je dovolj, da imamo urejen podstavek in ustrezno podlago, na kateri akvarij stoji. Če ta tehta več in imamo lesen pod, je zelo pomembno, da noge akvarija postavimo na nosilne trame. Pri nosilnih betonskih ploščah pa ni tako pomembno, kam postavimo akvarij, priporočeno pa je, da se nezgodno zavarujemo, če nam več kot 300-litrski akvarij poči.