ARA (Ara ararauna)

  • Razred: Aves
  • Red: Psittaciformes
  • Družina: Psittacidae
  • Rod: Ara
  • Vrsta: Ara ararauna
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena vrsta (LC – least concern)

Domovina rumenoprse are so severni deli Južne Amerike. Najdemo jo od južnega dela Paname na severu, prek Kolumbije, Venezuele, Gvajane, Francoske Gvajane, Surinama in Vzhodne Brazilije na vzhodu in do vznožij perujskih Andov na zahodu. Na jugu doseže severni del Bolivije in centralni del Paragvaja. Razširjena je tudi na otoku Trinindad in Tobago, na Portoriko in Florido pa jo je naselil človek. Domujejo in gnezdijo na visokih drevesih pragozda, ob velikih rekah in močvirjih.

Imajo rumenkasto obarvano teme, tilnik in hrbet, perutnice in konice letalnih peres so svetlo modre. Sprednji deli vratu, telesa in repa so rumene barve. Okoli oči in kljuna imajo področje z belo kožo brez perja. Čelo in sprednji del glave sta zeleno obarvana. Šarenica je rumenobele barve, noge so temno rjave. Repna peresa so modro-rumena.

Rumenoprsa ara

Izven paritvenega obdobja živijo v velikih jatah; skupaj se hranijo, negujejo in družijo. V času razmnoževanja se pari, ki si ostanejo zvesti celo življenje, ločijo od skupine in poskrbijo za zarod. Ko se mladiči osamosvojijo, se skupaj z njimi vrnejo v jato. Po sončnem vzhodu se sporazumevajo z glasnimi klici. Tako v skupini vzdržujejo ‘kljuvalni red’ (hierarhijo), pari pa si z negovanjem peres glave izkazujejo zaupanje in naklonjenost. Zgodaj zjutraj že odletijo do krajev, kjer se hranijo s semeni, oreščki in sadjem. 70 odstotkov dnevnega časa namenijo iskanju hrane in hranjenju v odprtih pragozdovih, savanah in kulturni krajini. Prehrana vsebuje več kot 20 vrst rastlin; nekatere od teh so delno strupene ali povzročajo vrenje v prebavnem traktu, zato are redno obiskujejo previsne, erodirane rečne bregove, kjer jedo glino (kaolin). Ta jim nevtralizira rastlinske strupe v prebavilih in jih preskrbi z minerali.

Are gnezdijo v drevesnih duplih visokih, ločenih palmovih dreves, ki zaradi gladkega lubja, pomanjkanja vej in okoliške vegetacije preprečujejo dostop plenilcem. Gnezda ne dolbejo, ampak uporabijo že obstoječe dupline. Parijo se enkrat letno od januarja do julija, če izgubijo zarod, to ponovijo tudi do dvakrat. Samica znese 2–3 jajca, ki jih valijo 24–28 dni. Mladiči so goli in slepi. Prvi teden jih z bljuvanjem hrani le samica, pozneje pri skrbi zanje sodelujeta oba. Plenilce odganjata z glasnimi kriki in napadi. Po 10 dnevih mladičem začne rasti perje, velikost staršev dosežejo pri 12 tednih; popolnoma pa se osamosvojijo pri 6 mesecih. S starši se družijo do naslednje gnezditvene sezone. Spolno dozorijo po 3–4 letih.

V naravi jih ogrožajo človek (krčenje življenjskega prostora, ilegalni lov) in večje ujede (harpije).

 

Zaradi družabnosti in izjemne barvitosti so južnoameriški Indijanci že stoletja gojili are kot hišne ljubljence. Njihovo perje so uporabljali v obredih. Inkovski kralj je imel arino perje v svojih oblačilih in kronah, mrtve papige so polagali h grobovom princev. Ko so evropski osvajalci ob odkritju Amerike prvič uzrli aro, je ta zaradi svojega prestižnega videza in učljivosti takoj postala ena najbolj iskanih in priljubljenih živali po evropskih dvorih. S tem sta se začela 500-letni lov in izkoriščanje, ki je za nekatere vrste ar bil usoden (Anodorhynchus glaucus, Cyanopsitta spixii, Ara tricolor, Ara guadeloupensis). Rumenoprsi ari je zaradi svoje široke razširjenosti uspelo ohraniti večji del populacije, žal pa se ilegalno trgovanje nadaljuje še danes. Razmnoževanje v ujetništvu pripomore k ohranitvi še živečih rodov v naravi.

Rumenoprsa ara spada med največje papige na svetu. Kljun je velik, močan in črno obarvan. Sestavljen je iz zgornje in spodnje čeljusti, ki ju prekrivata roževinasti prevleki, imenovani ramfoteki. Zgornja se imenuje rinoteka, spodnja pa gnatoteka. Na stiku med lobanjo in zgornjo čeljustnico imajo papige pregibno cono (zona flexoria craniofacialis), kjer je prokinetični sklep, ki omogoča gibanje zgornje čeljusti kot enote. Kljun jim služi kot tretja roka pri plezanju, hranjenju, obrambi in napadu. Kadar are pobirajo hrano po tleh, si v spodnjem kljunu med jezikom in roževino kljuna nakopičijo semena in oreščke, splezajo na vejo, kjer se počutijo varne, in hrano zaužijejo. 

Ara uporablja kljun kot tretjo roko

Goljenje je proces menjave perja, ki zajema izpadanje starih in razvoj novih peres. Ciklus goljenja je obdobje od pojava perja do njegovega izpadanja. Pri večini ptic traja eno leto, pri nekaterih tudi več (žerjavi, orli). Večina vrst menja perno preobleko po koncu razmnoževalnega obdobja enkrat letno. Dvakrat ga menjajo ptice, ki razlikujejo svatovsko in letno preobleko (fazani, race). Te se golijo pred in po obdobju razmnoževanja. Nekatere ptice se v pomoč pri prikrivanju golijo tudi trikrat letno, da se barva perja čim bolj sklada z barvo okolice (belka). Pri papigah perje nenehno izpada in se nadomešča. Mladiči ptic doživijo niz golitev, preden dobijo odraslo perje. Ločimo begavce, ki se izvalijo pokriti s puhom, in gnezdomce, ki se izvalijo goli in dobijo puhasto perje šele čez nekaj dni. Sem spadajo tudi papige.

Na začetek goljenja vplivajo spolni cikel, dolžina fotoperiode, temperatura in prehrana. Pri večini vrst goljenje spodbudi dolžina dneva. Hipotalamus in hipofiza vplivata na izločanje ščitničnih in spolnih hormonov in prek njih aktivirata peresne folikle. Na kakovost in obarvanost izraščenih peres vplivajo še razpoložljive snovi v hrani, temperatura in vlaga. 

Goljenje je presnovno zelo zahteven proces, saj se presnova v tem času poveča za 15–30 odstotkov, zviša se tudi telesna temperatura. Povečana je tudi potreba po gradbenih elementih keratina, iz katerega je perje sestavljeno. Pomembne so žveplove aminokisline (cistin), ki v keratinu tvorijo disulfidne mostičke. Njihovo pomanjkanje se odraža v nepopolni zgradbi peresa, bledih barvah in lomljivosti. Ptica v času goljenja za tvorbo pernega keratina porabi več kot 7 odstotkov dnevnih potreb po energiji. Zaradi velikih zahtev po energiji in hitrega metabolizma je organizem v tem času pod stresom in dovzetnejši za bolezni.

Ptice v procesu goljenja, razen kljunorožcev, nikoli ne izgubijo vseh peres naenkrat. Tako v enakem obdobju na perutih manjka le eno ali dve letalni peresi, kar ptici še vedno omogoča letenje. To jim zagotavlja varnost pred plenilci in ohranja termoregulacijo. Običajni vrstni red goljenja pri vrstah, ki se golijo kompletno, je: notranja primarna letalna peresa, zunanja primarna letalna peresa, sekundarna in repna peresa, peresa telesa. Goljenje različnih skupin peres se prekriva. Pri pticah, ki se golijo, dvakrat letno, se pred razmnoževalno sezono nadomestijo le telesna peresa.

  • Telesna masa: 900–1200 g
  • Dolžina telesa: 81–92 cm
  • Frekvenca srčnega utripa: 231–571 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 20–25 vdihov/min
  • Spolna zrelost: 3–4 leta
  • Število jajc: 2–3 (teža 15–20 g)
  • Čas valjenja jajc: 24–28 dni
  • Masa izvaljenih mladičev: 20 g
  • Starost operjanja mladičev: 14 tednov
  • Življenjska doba: v naravi do 30 let                             
                                    v ujetništvu do 80 let

Spola sta enako obarvana. Uporabljata se DNA-test in endoskopija.

            Velikost kletke za 1–2 živali

                               2 x 1,5 x 1,5 m

                Velikost preletalnice

                                12 x 3 x 3 m

Ustrezno urejena preletalnica (pokrit in odprt del) s parom hijacintnih ar

Rumenoprse are so družabne in ljubeče živali, zato priporočamo nastanitev v paru ali skupini. Posamezno papigo ali par nastanimo v kletki, ki ima možnost odpiranja na vrhu, večje skupine pa v preletalnici. Kletko opremimo z več prečkami, bazenom in plezali. Namestimo jo vsaj 80 cm nad tlemi. Priporočamo kletke s pomičnim rešetkastim dnom, ki nam olajša čiščenje, papigi pa prepreči pobiranje ostankov hrane. Kot steljo uporabimo časopisni papir ali papirnate krpe. Ptičjo preletalnico razdelimo na notranji prostor s površino vsaj 2 x 2 x 2 m in zunanji prostor, ki je z ene strani zaprt, v njem pa so nameščeni prečke in skrivališče. Poskrbimo, da temperatura nastanitvenih prostorov doseže 15 °C. Zaradi močnega kljuna izberemo kletke iz odpornih materialov, ki niso upogibljivi, se ne luščijo in niso strupeni. Med prečkami naj bo 1,9–3,8 cm razmika. Dober dodatek k nastanitvi so tudi drevesa in stojala za plezanje z lovilcem iztrebkov. Papigi dajejo občutek neomejenosti in svobode, kar je nujno za dobro počutje. 

Stojala in plezala dajejo papigam občutek svobode in neomejenosti.

Are v ujetništvu hranimo s pestrimi obroki svežega sadja, zelenjave, semen, oreščkov in briketov.

Tabela 1: Jedilnik

Semena

Semena sončnic, bučna semena, koruza, konoplja, pšenica, koruzni, pšenični, ovseni in proseni kalčki, oves, žafranika

Zelenjava

Paprika, brokoli, grah, korenje, kumarice, bučke, ohrovt, koleraba, beluši

Sadje

                                                     

Jabolko, banana, papaja, brusnice, pomaranča, breskev, nektarina, granatno jabolko, marelica

Oreščki                                          

Mandlji, brazilski oreščki, makadamija, orehi, pistacije, indijski oreščki, lešniki

Briketirana hrana in dodatki

ZuPreem®, palmovo olje

Harrison’s birds diet®

 

Briketirana hrana predstavlja odličen dodatek v prehrani in preprečuje selektivno hranjenje. Dajanje oreščkov v lupini are spodbuja k naravnemu obnašanju luščenja in jih zaposluje. Pazimo, da lupine niso obdelane s kemičnimi sredstvi. Hranjenje s koščicami in peškami ni primerno, saj vsebujejo cianide.

Osebku, ki je ljubljenec človeka, nudimo ustrezne nastanitvene razmere, odlično prehrano in ga ne zasužnjimo. Odvajamo ga posesivnega vedenja in pretirane navezanosti, ki pogosto vodi v moteno obnašanje in samopoškodovanje. Priporočamo nakup mladičev, za katere so v zgodnji fazi odraščanja skrbeli starši, saj so take živali, ko odrastejo, psihično stabilnejše in primerne tudi za razmnoževanje.

Druženje človeka in are bogati življenje obema

Spolno dozorijo pri 3–4 letih, ko jih združujemo v večje skupine, da si same izberejo partnerja. Združevanje pozorno spremljamo. Sledi obdobje spoznavanja in navezovanja, ki lahko traja tudi nekaj let. Večina parov ne gnezdi pred 6. ali 7. letom starosti. Pare, namenjene razmnoževanju, namestimo v večji preletalnici z gnezdom. Primerna so gnezda v izdolbenih deblih, ki naj imajo debele stranice, ki samici omogočajo glodanje. Ponudimo jim tudi gnezditveni material (slamo, vejice ipd.).

  

Velikost gnezdilnice

                      50 x 50 x 100 cm

 

Samica izleže jajca v dvo- ali trodnevnih presledkih. Vali jih 3–4 tedne. V času valjenja so papige agresivnejše, zato jih ne vznemirjamo s pregledovanji gnezda. Dober način nadzora dogajanja v gnezdu je spremljanje z vgrajeno kamero.

Gnezdenje are v odsluženem sodu
Sodobni videonadzor v gnezdiščih redkih in ogroženih vrst papig in kljunorožcev