AGAPORNISI

  • Razred: Aves
  • Red: Psittaciformes
  • Družina: Psittaculidae
  • Poddružina: Agapornithinae
  • Rod: Agapornis
  • Vrsta: Agapornis personata (IUCN: najmanj ogrožena)
    • Agapornis fischeri (IUCN: skoraj ogrožena)
    • Agapornis roseicollis (IUCN: najmanj ogrožena)
    • Agapornis taranta (IUCN: najmanj ogrožena)
    • Agapornis pullaria (IUCN: najmanj ogrožena)
    • Agapornis cana (IUCN: najmanj ogrožena)
    • Agapornis nigrigenis (IUCN: že ogrožena)
    • Agapornis lilianae (IUCN: skoraj ogrožena)

Ptice rodu Agapornis so majhne papige. Večina jih živi v Afriki, ena vrsta (A. cana) pa živi na Madagaskarju. Prehranjujejo se s semeni, cvetovi, sadjem in zelenjavo, nekatere vrste tudi z žuželkami.

Poznanih je 9 vrst, skupaj s podvrstami jih v divjini živi 13. V ujetništvu uspešno gojimo abesinskega (A. taranta), črnoglavega (A. personata), fišerjevega (A. fischeri), rožnoglavega (A. roseicollis), rdečeglavega (A. pullaria), sivoglavega (A. cana), rjavoglavega (A. nigrigenis) in lilianovega agapornisa (A. lilianae). Zelenoglavega agapornisa (A. swinderniana) zaradi zahtevne prehrane (plodovi afriških figovcev) uspešno gojijo le nekatere znanstvene ustanove.

  1. personata: zelen s črno glavo, rumenim ovratnikom in prsmi, rdečim kljunom, belim kolobarjem okoli oči, modrimi repnimi peresi. Naseljuje savane severovzhodne Tanzanije. Človek ga je prinesel tudi v dele Kenije, Burundi in na otok Puerto Rico. Pobegle živali oblikujejo jate tudi v parkih nekaterih večjih evropskih mest.
  2. fischeri: večinoma zelen, zgornji del telesa z glavo je oranžen, rdeč kljun, bel kolobar okoli oči, moder zadek in spodnji del hrbta. Najdemo jih južno in jugovzhodno od jezera Viktorija v severni Tanzaniji, Burundiju in Ruandi.
  3. roseicollis: večinoma zelen, marelično oranžen obraz, rjav kljun, moder zadek in spodnji del hrbta. Naseljuje hribovita polpuščavska območja južne Angole, Namibije in severozahodne Južne Afrike. Pobegle živali oblikujejo mešane jate z drugimi vrstami agapornisov in živijo v parkih večjih evropskih in ameriških mest (Phoenix, Arizona, Austin, San Diego)
  4. taranta: zelen z rdečim kljunom, črna peresa na krilih, samec ima rdeče čelo in vrh glave, samica pa je zeleno obarvana po celem telesu (prisoten spolni dimorfizem). Njegova domovina so gorski gozdovi in grmičevja južne Eritreje in Etiopije. Poleg semen in sadežev njegov jedilnik vsebuje tudi žuželke.
  5. pullaria: zelen z rdečim obrazom, vratom in kljunom, samec ima rdeče dele bolj intenzivno obarvane od samice (spolni dimorfizem). Najdemo jo po celotni centralni Afriki, od Gvineje na zahodu in Kenije na vzhodu. Na severu jo omejuje Sahara, na jugu tropski deževni gozdovi Konga. Habitat ji predstavljajo savane z drevesi in grmičevjem.
  6. cana: večinoma zelen s temneje zelenim hrbtom, sivkast kljun, samec ima belo zgornje telo, vrat in glavo (spolni dimorfizem). Je edina vrsta agapornisov, ki ne živi na afriški celini. Doma je z otoka Madagaskar, človek jo je prinesel na otoke Mavricij, Rodriquez (Maskarensko otočje), Mahe (Sejšeli), Komore in v Zanzibar. Naseljuje redke gozdove, zaradi obilice hrane pogost tudi v bližini polj in njiv.
  7. nigrigenis: zelen, črnorjava lica in grlo, rdečkasto čelo in vrh glave, rdeč kljun, beli kolobarji okoli oči, oranžne prsi. Najdemo ga le na majhnem območju jugozahodne Zambije. Naseljuje gozdnato savano. Odvisen je od površinske vode in se v času suše v iskanju vode seli tudi v sosednje države (Bocvana, Namibija, Zimbabve).
  8. lilianae: zelen, oranžna glava, rdeč kljun, beli kolobarji okoli oči. Razširjen je od jugozahodne Tanzanije, Malavija, vzhodne Zambije, zahodnega Mozambika do severovzhodnega Zimbabveja. Omejen je na gozdove miombo (sušni listopadni gozdovi tropskega pasu).

A. swinderniana: zelen, črn kljun, črn ovratnik na zgornji polovici vratu, oranžna do olivnorjava prsa, koren repa moder, sredina rdeča, konica zelena. Naseljuje krošnje dreves tropskega deževnega gozda ekvatorialne Afrike od Liberije do Ugande.  

Različne vrste in barvne različice agapornisov

 

Agapornisi živijo v manjših jatah (5–20 osebkov) in so zelo družabne živali. V času obilja se zberejo tudi v večje jate z več 100 osebki. Oglašajo se s kratkimi visokimi toni (čebljanje), če se počutijo ogrožene, vreščijo. Partnerja si iščejo že pri starosti dveh mesecev, prvič se parijo pri starosti enega leta. Samec in samica si ostaneta zvesta celo življenje, le ob smrti partnerja si poiščeta novega. Parjenje v naravi poteka konec sušne ali v začetku deževne dobe. V drugih obdobjih jih k razmnoževanju spodbudi tudi dosti padavin in bujna rast rastlin. Samec dvori samici s prinašanjem hrane in negovanjem njene glave in kljuna. Očarati jo poskuša tudi z gibanjem glave. Gnezdijo v duplinah dreves, skalnih razpokah, luknjah v stavbah in uporabljajo zapuščena gnezda tkalcev. Večina vrst material za gnezdo zbira in nosi v kljunu, rožnoglavi agapornis pa si ga zatika med peresa. V dobrih razmerah gnezdijo večkrat letno. Samica med gnezdenjem ne zapušča gnezda, hrano ji nosi samec. Samica mladiče hrani z izbljuvano hrano samca. Ko mladiči zapustijo gnezdo, jih samec hrani še nekaj tednov. Starši so v času razmnoževanja zelo zaščitniški.

Gnezda rožnoglavega agapornisa v opuščenih gnezdih kolonije tkalcev –centralna Namibija

Prehranjujejo se s semeni, cvetovi, sadjem in zelenjavo, nekatere vrste tudi z žuželkami. Hranijo se na drevesih in na tleh. Pogosto obiščejo polja in njive, kjer se hranijo s pridelki. Domačini jih imajo za škodljivce in jih zastrupljajo. Veljajo za agresivne papige, zato se jih kljub majhnosti večina plenilcev izogiba. V primeru napada ne bežijo, branijo se z napadom, pri katerem sodeluje cela jata. Uspešno jih lovijo le nekatere večje ujede. Največjo nevarnost jim predstavlja človek s krčenjem naravnega življenjskega prostora in lovom živih živali, namenjenih za vzrejo in druženje s človekom.

Habitat A. fischeri v severni Tanzaniji – Serengeti

Ime agapornis izhaja iz starogrške besede »agapein«, ki pomeni ljubiti, in besede »ornis«, ki pomeni ptica. Prve agapornise so v Evropo prinesli Angleži iz svojih afriških kolonij v drugi polovici 19. stoletja. To so bile vrste rožnoglavi, fišerjev in črnoglavi agapornis. Zaradi barvitosti in navezanosti na partnerja so hitro postali simbol zaljubljenih in cenjeni hišni ljubljenci. V 30. letih 20. stoletja je rejcem uspelo vzrediti veliko barvnih različic in križancev med vrstami, med drugim tudi modro obarvane ptice. Odsvetujemo križanje različnih podvrst. Zaradi prepovedi uvoza prostoživečih živali iz Afrike se je treba truditi, da ohranjamo genetsko čiste podvrste in s tem zaščitimo še živeče predstavnike v naravi.

Agapornisi so simbol zaljubljencev

Je ena najmanjših papig. Prepoznamo jo po debeli glavi in velikem kljunu, ki je prilagojen prehranjevanju z zrnjem. Rep je kratek in zaobljen.

Barva dlake, perja, lusk ali kože služi živalim pri skrivanju pred plenilci in pred plenom, uravnavanju temperature, kaže pa tudi fizično in zdravstveno stanje osebka. Perje ptic je med kopenskimi vretenčarji najbolj pestrih in osupljivo lepih barv. Zaradi letenja in hitrosti so manj ogrožene pred plenilci, zato je pri mnogih potrebo po prikrivanju nadomestila potreba po razkazovanju. Ta je še posebno razvita pri papigah.

Barvo peres jim določajo barvila, ki se nalagajo v času njihove rasti in razvoja. Peresna barvila so prirojena, strukturne lastnosti peres pa se lahko z nanašanjem različnih snovi spreminjajo tudi še po izvalitvi.

Najpogostejša barva pri agapornisih je zelena, sledita ji rožnata in rumena. Vse tri sestavljajo karotenoidi. Ti sodelujejo tudi pri oranžnih, modrih in vijoličnih barvah. Sintetizirajo jih le rastline, živali pa se z njimi preskrbijo skozi prehrano. Za ptice so pomemben vir karotenoidov žuželke. So visoko nenasičeni ogljikovi hidrati in močno nenasičeni derivati izoprena. Ptice jih lahko kemično preoblikujejo, transportirajo in nalagajo. So topni v maščobah, po telesu se prenašajo v obliki lipidnih kapelj. V peresa vstopajo prek folikularnih celic peresnega folikla, ki so selektivne in omogočajo vstop le določenim vrstam karotenoidnih barvil. Najpomembnejši rumeni predstavniki so lutein, ksantofil, zeaksantin, rdeči pa astaksanrin, rodoksantin, kantaksantin. Rdeči karotenoidi nastajajo s kemičnim preoblikovanjem rumenih v telesu ptic. Karotenoide najdemo v telesni maščobi, jajčnem rumenjaku, izločkih trtične žleze, koži in kljunu. V peresih se nahajajo v lipidnih kapljah ali citoplazmi celic, pri poroženevanju topilo izgine, pigment pa ostane razpršen v keratinu.  

Črne, sive in rjave barve pri glavah vrst A. personatus in nigrigenis povzročajo melanini. Ločimo evmelanin in feomelanin. Sami povzročajo temnejše barve (sivo, črno, rjavo), v kombinaciji z drugimi barvili in strukturo peresa pa tudi žive in pestre barve (rumeno, modro, vijolično, rdečerjavo). Melanin nastaja z oksidacijo aminokisline tirozina v endoplazmatskem retikulumu melanocitov. Če melanin vsebujejo puhasta peresa, ga kasneje vsebujejo tudi odrasla peresa istega folikla.

Strukturne barve nastajajo zaradi preoblikovanja in ločevanja sestavin bele svetlobe s strukturami peresa. Bela barva nastane, ko je struktura odbojne površine perja taka, da odbije celoten barvni spekter. Modre in zelene nastanejo, če se svetloba razprši čez fine plasti celičnih sten v vejah peres. Prelivajoče barve so posledica tankih plasti z različnim lomnim količnikom, ki ležijo druga nad drugo. Plasti so sestavljene iz votlih keratinskih in melaninskih plasti. Te strukture selektivno absorbirajo ali odbijajo svetlobo različne valovne dolžine, barva, ki jo vidimo, pa je odvisna od vidne točke opazovalca.

Barvna paleta agapornisov obsega zelene, rumene, oranžne, rdeče, bele, modre in črne barve
  • Telesna masa: 30–60 g
  • Dolžina telesa: 13–17 cm
  • Frekvenca srčnega utripa: 206–274 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 50–60 vdihov/min
  • Spolna zrelost: 6–12 mesecev
  • Število jajc: 3–6
  • Čas valjenja jajc: 20–27 dni
  • Masa izvaljenih mladičev: 16 g
  • Starost operjanja mladičev: 38 dni
  • Življenjska doba: 10–20 let

Spolni dimorfizem je prisoten pri A. cana, taranta in pullaria. Pri ostalih opazujemo obnašanje in anatomske značilnosti.

Samec: večja glava, barvitejše barve, med medeničnima kostema je razmak minimalen, bljuva hrano

Samice: manjša glava, manj barvita, večji razmak med medeničnima kostema, zbirajo material za gnezda

Zanesljiva metoda je DNA-test.

Agapornisi so družabne in aktivne ptice, zato jih nastanimo v večji kletki ali preletalnici. Priporočamo štirikotne kletke z možnostjo odpiranja zgornjega dela. Dno naj bo mrežasto, kar preprečuje pobiranje ostankov hrane in stik z iztrebki. Priporočamo kletke s pomičnim dnom za lažje čiščenje. V kletki in preletalnici namestimo več različno debelih gredi, veje za plezanje, posode za kopanje in pitje ter hrano. Za zaposlitev in gnezditveni material jim ponudimo veje nestrupenih dreves (vrba, sadno drevje).

Minimalna velikost kletke za 2 živali

                           100 x 50 x 50 cm

Minimalna velikost preletalnice za več parov

                           180 x 90 x 180 cm

Agapornisi radi kljuvajo različne predmete. Prosto spuščenih ne puščamo brez nadzora v prostoru.

Agapornise hranimo s semenskimi mešanicami za male papige, ponudimo jim tudi sveže sadje in zelenjavo. Dobra izbira so tudi kakovostne briketirane mešanice za male zrnojede papige, ki preprečujejo selektivno hranjenje.

                                     Semena

Oves, belo proso, rdeče proso, japonsko proso, senegalsko proso, pšenica, ječmen, konoplja, lan, oljna repica, sončnica, sezam, buča, svetlo seme, amarant, riž, navadna ogrščica, ajda, pegasti badelj, črno seme

Sadje

Jabolko, hruška, marelica, jagoda, borovnica, kivi, brusnica, ananas, papaja, pomaranča, sliva, grenivka, melona, lubenica

  Zelenjava

Paprika, špinača, brokoli, artičoka, paradižnik, fižol, solata, radič, korenje, zelena

Briketi

Zupreem®, M & D®

Harrison’s Birds Foods®

Ko oblikujemo pare, združujemo več živali, da si lahko izberejo partnerja. Gnezdilnice namestimo pod strop kletke, ponudimo jih več, kot imamo parov. Ponudimo jim suho travo, slamo in vejice, s katerimi napolnijo gnezdo.

 

Velikost gnezdilnice                                                                                 

                             23 x 15 x17 cm

 

Samice izležejo 4–6 jajc, ki jih valijo okoli tri tedne. V tem času jim zagotovimo visoko zračno vlago, ki pomaga mladičem pri izvalitvi. Poleti priporočamo nastanitev gnezdečih parov v zunanjem prostoru, saj je tam zračna vlaga višja.

Agapornisi nam ob izpolnjevanju nastanitvenih, prehranskih in socialnih potreb predstavljajo čudovite družabnike. Prevečkrat pa pozabimo, da jim človek v vlogi partnerja nikoli ne more izpolniti vseh čustvenih potreb. Človek si ptice čustveno ne sme lastiti; to še posebej velja za ročno hranjene živali. Psihično stabilnost jim zagotavljajo vzgoja pri starših, odraščanje v jati z iskanjem partnerja in sobivanje s partnerjem ter razmnoževanje. Za osebke, ki so namenjeni druženju s človekom, je idealno, da jih vzredijo starši, ob osamosvojitvi pa jih prevzame človek. Ročno hranjene ptice od izvalitve naprej pogosto kažejo psihične motnje zaradi pretirane navezanosti na človeka.

Prisrčno druženje in vzajemna skrb za dobro počutje vseh