MONGOLSKA PUŠČAVSKA PODGANA – GERBIL (Meriones unguiculates)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Rodentia
  • Družina: Muridae
  • Rod: Meriones
  • Vrsta: Meriones unguiculates
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena vrsta

Mongolske puščavske podgane, puščavski skakači ali enostavno gerbili so majhni miomorfni ali miši podobni glodavci, ki izvirajo iz Mongolije in severovzhodne Kitajske. V naravi živijo v težkih razmerah v puščavah in stepah. Divje puščavske podgane kopljejo rove v zemlji in pesku, v njih preživijo večino svojega časa. So dnevno aktivne živali, najbolj pa zjutraj in zvečer. Gerbili ne zaužijejo pretirano veliko vode. V svojem naravnem habitatu med obdobji suše pridobijo vodo iz hrane.

Gerbili so socialne in radovedne živali, z njimi je sorazmerno enostavno ravnati. Redko ugriznejo in niso agresivni do sostanovalcev v kletki, razen če so prenaseljeni. Ko so prestrašeni ali vznemirjeni, udarjajo ob tla z zadnjimi nogami. Nekateri gerbili lahko, ko so zadovoljni, predejo podobno kot mačke.

Kožuh je bledo rumenkaste do peščene barve, trebuh in boki pa so večinoma svetlejši kot hrbet.

Mongolske gerbile so v Evropo prinesli v 19. stoletju. V ZDA so jih prinesli leta 1954. Udomačili so jih z namenom uporabe za laboratorijske živali in hišne ljubljenčke.

Njihovo telo je dolgo in vitko. Zadnje noge so dolge in živali omogočajo, da stoji skoraj pokončno in da lahko skače sorazmerno visoko. Na prednjih nogah imajo po 5 prstov, na zadnjih pa po 4. Njihov rep je prekrit z dlako, na korenu repa je dlaka kratka, proti koncu pa je vedno daljša. Udomačeni gerbili so lahko različnih barv: beli, zlati, cimetasti, črni, sivi, modrosivi, aguti, lahko so tudi lisasti. Na trebuhu imajo veliko žlezo (abdominalna žleza), ki je vidna kot oranžno obarvano ovalno območje brez dlake. Žleza je bolje vidna pri samcih kot pri samicah. Izločki teh žlez se uporabljajo za označevanje teritorija. Ko samci vstopijo v puberteto, se žleza poveča. Očesne jamice so plitve, zato so oči normalno izbuljene. Za očesnim zrklom leži Harderjeva žleza, katere izloček vsebuje lipide in rdeč pigment porfirin. Funkcija izločka je lubrikacija očesa in normalno ni viden, saj si ga žival redno odstranjuje med umivanjem. Imajo veliko srednje uho, kar jim omogoča slišati tudi nizke zvočne frekvence, kot je šuštenje sovjih kril. Sekalci rastejo vse življenje in so vrsta zobovja z odprto korenino. Ličniki so vrsta zobovja z zaprto korenino in po erupciji ne rastejo več. Zobje so lahko oranžne, rumene ali bele barve. Želodec ima močan sfinkter kardije, zato ne morejo bruhati. Cekum je velik in debelo črevo je dolgo. Gerbili so koprofagi. Urin je močno skoncentriran, da je izločanje vode čim manjše.

Pri samcih ingvinalni kanal ostane odprt celo življenje, zato lahko moda povlečejo iz skrotuma v trebušno votlino. Samice so poliestrične in spontano ovulirajo. Estrus/gonitev se lahko ponovno pojavi že 24 ur po kotitvi, zato je priporočljivo ločiti samce od samic, razen če je ponovna brejost zaželena. Brejost je kratka. Pri samicah, ki so bile oplojene v prvem estrusu po kotitvi, se lahko pojavi zakasnela implantacija, brejost lahko takrat traja več kot 3 tedne (do 46 dni). Mladiči se skotijo goli, slepi in gluhi. Oči odprejo 16–21 dan starosti. Samica lahko poje svoje mladiče (kanibalizem), če jo preveč vznemirjamo, rokujemo z njenimi mladiči, ima preslabo kondicijo, je temperatura okolice prenizka ali ima neprimerno prehrano. Lastnik mora samici ponuditi dovolj hrane, material za izdelavo gnezda ter topel in miren prostor vsaj 1–2 tedna po kotitvi. Različnospolni pari lahko skupaj ostanejo celo življenje. Samec pomaga pri vzgoji mladičev, zato je priporočljivo, da ga pustimo s samico.

  • Telesna masa: 70–130 g
  • Dolžina telesa: 95–180 mm
  • Dolžina repa: 100–193 mm
  • Dolžina spolnega ciklusa: 4–7 dni
  • Gonitev: 12–18 ur
  • Spolna zrelost: samci 9–18 tednov, samice 9–12 tednov
  • Brejost: 23–26 dni
  • Število mladičev: 3–8
  • Dojenje: 21–28 dni
  • Rojstna teža: 2,5–3,5 g
  • Pričakovana življenjska doba: 1,5–2,5 let
  • Zobna formula: 1003/1003

Spol lahko določimo z ocenitvijo razdalje med genitalno in analno odprtino, pri samicah je krajša kot pri samcih. Pri odraslih samcih vidimo skrotum. Žleza lojnica na trebuhu je bolje vidna pri samcih kot pri samicah. Samice imajo 4 pare seskov, samci jih nimajo.

So zelo socialne živali, zato je najbolje, da so nameščeni v parih ali enakospolnih skupinah. Idealno je, da skupine oblikujemo, preden živali dosežejo puberteto. Do sporov pogosteje prihaja med samicami kot med samci.

Idealna temperatura okolja je 18–22 °C. Izogibati se je treba ekstremnih temperatur, saj lahko povzročijo vročinski udar. Kletka ne sme biti izpostavljena neposredni sončni svetlobi ali prepihu. Priporočljiva je nizka vlažnost okolja (do 50-odstotna).

Bivališče gerbilov pogosto imenujemo gerbilarij. Za gerbilarij se priporoča kletka ali pravokotna steklena posoda v obliki akvarija s trdnim dnom in mehko steljo. Rešetkasta tla se odsvetujejo, ker veliko stojijo na zadnjih nogah. V gerbilariju je priporočljiv globok nastil (več kot 15 cm), da lahko kopljejo rove. Primerna stelja je na primer žagovina, rezan papir, šota ali stelja iz koruznih storžev. Pesek ni priporočljiv. Ponudimo jim tudi material za izgradnjo gnezda, na primer seno ali mlet papir. Gerbili načeloma ne plezajo, so pa sposobni visoko skočiti, zato mora biti kletka dobro zaprta. Priporočljivo je, da ima gerbilarij precej visoke stene in je čim večji ter da so v njem police na različnih ravneh, kar spodbuja gibanje. V gerbilarij namestimo igrala – tunele, lestve, viseče mreže, lesene igrače za grizenje, karton, veje in kolo za tek. Kolo naj bo izdelano tako, da se gerbil ne more poškodovati. V gerbilariju potrebujejo gerbili vsak svoje skrivališče, priporočljivo je, da so iz lesa, da jih lahko grizejo. Lahko jih spuščamo iz kletke, da se razgibajo, vendar le pod nadzorom in v varnem okolju.

Gerbili zelo malo iztrebljajo, zato najverjetneje zadostuje čiščenje bivališča enkrat tedensko ali po potrebi. Potrebujejo peščeno kopel, da negujejo svoj kožuh. Ponudimo jim komercialno pripravljene peščene kopeli za činčile. Najbolje je, da jim pesek ponudimo vsak dan, za približno 30 min. V posodo nasujemo pesek do višine 2–3 cm. Posode s peskom ne puščamo v gerbilariju dalj časa, ker začnejo v njem opravljati potrebo. Pesek mora biti čist in brez iztrebkov.

Gerbil pred skrivališčem

So omnivori. V naravi se prehranjujejo z zeleno vegetacijo, koreninami, semeni, žiti, sadjem in insekti.

Hranimo jih s komercialno hrano za mongolske gerbile. Hrana mora vsebovati najmanj 20 odstotkov beljakovin. Ne sme vsebovati več kot 4 odstotkov maščobe, saj hitro razvijejo povišano koncentracijo holesterola v krvi. Priporočljivo je, da je hrana peletirana, saj s tem preprečimo selektivno hranjenje. Vedno naj imajo na voljo tudi kakovostno seno. Kot dodatek jim ponudimo manjše količine trde zelenjave (kumara, bučka, korenje, brokoli) ali sadja (jabolko, banana, hruška, melona), tudi svežo travo. Kot posladek jim lahko ponudimo žuželke, ličinke ali malo kuhanega jajca, redko pa sončnična semena ali oreščke, saj lahko hitro postanejo predebeli. Posladki naj vsebujejo veliko beljakovin in malo maščob. Gerbili radi skladiščijo hrano v svojih skrivališčih, zato je treba staro hrano redno odstranjevati. Vedno morajo imeti na voljo svežo vodo, priporočljivo je, da jim jo ponudimo v napajalniku. Napajalnik je treba vsak dan umiti z vročo vodo in zamenjati vodo za pitje.

Odrasli gerbili na dan pojejo 5–7 g hrane (8 g/100 g telesne teže) in popijejo 4–5 ml vode.

Transportiramo jih v primerno velikem transporterju, vanj damo seno ali drug ustrezen material, v katerega se lahko skrijejo. Na dno lahko položimo časopisni papir. Ponudimo jim vodo, ob daljših transportih pa tudi hrano.

Gerbili redko ugriznejo. Če smo prej rokovali s katero od plenilskih živalskih vrst, si moramo prej temeljito umiti roke, lahko tudi zamenjamo oblačila. Dvigujemo jih tako, da jih objamemo z dlanjo, občasno tudi s prijemom za kožno gubo na vratu. Ne smemo jih dvigovati za rep, saj se ta hitro poškoduje – najpogosteje pride do zdrsa kože s konice repa. Pregled gerbila opravimo nad pregledovalno mizo, da ga lahko hitro in varno odložimo, če nas ugrizne, ali da ne pade pregloboko, če nam uide iz rok.

Veterinar z anamnezo dobi podatke o starosti in spolu ter o izvoru živali, prehrani, defekaciji in uriniranju, namestitvi in oskrbi, obnašanju, morebitnih nedavnih spremembah v kletki in okolici, preteklih boleznih in dosedanjih zdravstvenih težavah.

Osnovni pregled gerbila

Gerbila najprej opazuje v kletki, oceni njegovo rejenost, konstitucijo, obnašanje, držo in dlako. Če je mogoče, izmeri vrednosti osnovnih vitalnih funkcij (telesno temperaturo, frekvenco srčnega utripa in dihanja). Telesna temperatura se meri rektalno. Pregleda ušesa, očesne veznice, nosno in ustno sluznico ter sekalce. Otipa trebuh in posluša zvoke gibanja črevesja. Preveri tudi stanje stopal in kremplje. Žival stehta. Zaradi majhnosti živali je lahko pregled otežen – za natančnejši pregled in odvzem krvi uporabi splošno anestezijo.

Gerbili so v naravi plen, zato spretno prikrivajo znake bolezni in bolečine. Hudo bolni gerbili postanejo manj aktivni, manj jedo in pijejo, hujšajo, imajo nenegovan kožuh, se ne zanimajo za okolico, se izolirajo od sostanovalcev, so zgrbljeni in se nočejo premikati. Kadar je gerbil bolan ali v stresu se lahko v medialnem kotu očesa in/ali iz nosu pojavi rdeč izcedek, ki ga imenujemo tudi ‘krvave solze’ in je izloček Harderjeve žleze. Če lastnik opazi ta izcedek, je priporočeno, da gerbila pelje k veterinarju. Pogostejša urgentna stanja, ki zahtevajo obisk veterinarja, so povečan trebuh, driska, živčni napadi in poškodbe, najpogosteje zdrs kože z repa in tudi druge.

  • Telesna temperatura: 38 °C
  • Frekvenca srčnega utripa: 260–600 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 85–160 vdihov/min

Zdravila jim najpogosteje apliciramo v usta, podkožje kožne gube na vratu, mišico (m. gluteus ali m. quadriceps femoris), veno (lateralna repna vena) ali trebušno votlino. Aplikacija v mišico ni priporočena, saj pogosto pride do poškodb.

Infuzijske raztopine jim lahko dajemo v usta, pod kožo, v trebušno votlino, veno ali kost.

Odvzem krvi se najpogosteje opravi iz sprednje velike dovodnice (v. cava cranialis) ali repne vene (v. coccygea), lahko tudi iz lateralne prikrite vene (v. saphena). Volumen krvi običajno predstavlja 5–8 odstotkov telesne teže, od tega je varno vzeti 10 odstotkov (največ 0,3 ml) pri zdravi živali v obdobju 3–4 tednov.

Najpogostejše bolezni so težave z zobmi, bolezen golega nosu (nosni dermatitis), tumorji abdominalne žleze, bolezni prebavil, vnetje srednjega in notranjega ušesa.

Najpogosteje vidimo nepravilni ugriz (malokluzijo) sekalcev, saj ti neprestano rastejo vse življenje. Težave z zobmi se pojavijo zaradi genetskih vzrokov, poškodb ali napačne prehrane, pogostejše so pri starejših živalih. Običajno so predolgi predvsem spodnji sekalci, saj rastejo trikrat hitreje kot zgornji. Priporočljivo je, da imajo na voljo les, na katerem si z grizenjem obrabljajo sekalce.

Znaki težav z zobmi so neješčnost, slinjenje in hujšanje. Opravi se pregled ust in zob ter brušenje sekalcev v splošni anesteziji.

Priporočljiv je pregled zob pri veterinarju na vsakih 4–5 tednov in po potrebi korekcija zob. Ščipanje zob je neprimerno in se strogo odsvetuje.

Najpogostejši vzroki prebavnih težav so različne okužbe, nepravilna izbira antibiotikov, nepravilna ali nenadna sprememba prehrane, težave z zobmi in slaba higiena okolja. Prebavne težave so lahko tudi posledica drugih obolenj.

V primeru driske/prebavnih težav, ki so nastale zaradi prehitre menjave hrane, je treba ponovno uvesti prejšnjo hrano in nato postopoma uvajati novo.

Pogosta bolezen prebavnega sistema je razširitev želodca. Najpogosteje se pojavi kot posledica neprimerne ali pokvarjene hrane, lahko pa tudi kot posledica ileusa. Puščavske podgane ne morejo bruhati, kar dodatno slabša klinično sliko. Znaki bolezni so povečan in boleč trebuh, škrtanje z zobmi, oteženo dihanje in motnje v delovanju srca. Stanje je treba hitro zdraviti.

Salmoneloza (S. typhimurium, S. enteritidis) lahko povzroči akutno ali kronično drisko, hujšanje, tudi septikemijo in abortuse. Bolezen je zoonoza.

Puščavske podgane so zelo dovzetne za okužbo z bakterijo Clostridium piliforme (Tyzzerjeva bolezen). Ta bakterija je zelo odporna in lahko v krmi, stelji ali zemlji preživi več kot eno leto. Na nastanek bolezni vplivajo predvsem slaba higiena in oskrba, nepravilna prehrana, uporaba antibiotikov, prenaseljenost, previsoka temperatura in vlažnost okolja, huda infestacija s paraziti, druge bolezni in stres (selitev). Najpogosteje se pojavi pri mladičih. Pojavijo se hujšanje, vodena driska, dehidracija, slaba koordinacija, letargija in smrt v dnevu ali dveh. Zdravljenje je težavno, dolgotrajno in redko uspešno.

Zaradi nepravilne uporabe antibiotikov lahko pride do porušenja normalne črevesne mikrobiote in namnožitve patogenih bakterij, kot so klostridiji (Clostridium spp.), ki izločajo toksine, kar vodi v enterotoksemijo in drisko, tudi pogin.

V iztrebkih puščavske podgane je mogoče najti parazite, a mnogi od teh so nepatogeni, razen kadar so prisotni v velikem številu. Pogoste so okužbe s protozoji (Giardia spp., Trichomonas spp., kokcidije) in trakuljo (Rodentolepis nana), ki je zoonoza. Parazitarna obolenja najpogosteje povzročajo enteritis z drisko in hujšanjem.

Kromodakrioreja ali t. i. ‘krvave solze’ so posledica zmanjšanega negovanja/čiščenja dlake in povečane produkcije porfirinov v Harderjevi žlezi zaradi stresa. Posledično pride do akumulacije izločka okoli oči in/ali nosu. Rdečega izločka ne smemo zamenjati za kri.

Zaradi umazanega ali neustreznega nastilja (pesek) lahko pogosto pride do vnetja očesnih veznic (konjunktivitis) in tujkov v očesih.

Druge patologije oči so tudi mikroftalmija (majhne oči), siva mrena (katarakta) in zelena mrena (glavkom), ki so lahko prirojene ali pridobljene. S starostjo lahko pride do kalcifikacije roženice.

Pri gerbilu je najpogostejše obolenje dihal pljučnica. Običajno je vzrok bakterijska okužba (Mycoplasma pulmonis, Pasteurella pneumotropica, Streptococcus pneumoniae, Bordetella bronchiseptica), občasno so povzročitelji tudi virusi (Sendai virus). Znaki bolezni so kihanje, izcedek iz nosu in oči, lahko ‘krvave solze’, hropenje, neješčnost, hujšanje, oteženo dihanje, modrikaste sluznice in nenegovan kožuh.

Pri starejših gerbilih je pogost kronični intersticijski nefritis (vnetje intersticija ledvic). Bolezenski znaki so hujšanje, zmanjšan apetit, povečano pitje in uriniranje ter vnetje mehurja.

Zaradi prekomernega hranjenja z beljakovinami lahko pride do nastanka amiloidoze ledvic (tudi vranice, nadledvičnih žlez, jeter) in nefrotičnega sindroma. Klinični znaki so povečana količina urina, prekomerno pitje in izguba telesne mase, v urinu so prisotni proteini. Treba je znižati vnos beljakovin s hrano, zagotoviti dovolj vode in zdraviti po navodilih veterinarja. Prognoza je vprašljiva.

Pri starejših samicah se pogosto, v približno 50 odstotkih, pojavijo ciste na jajčnikih. Prvi znak je zmanjšana plodnost, kasneje pa resasta dlaka, obojestranska simetrična alopecija, povečan trebuh, oteženo dihanje in neješčnost.

Gnojno vnetje maternice (piometra) vodi v povečanje trebuha, žival je mirnejša in neješča. V nekaterih primerih je prisoten gnojen ali krvav vaginalni izcedek, lahko pa izcedka ne vidimo. Ultrazvočna preiskava abdomna pomaga pri postavitvi pravilne diagnoze. 

Po neuspešnem parjenju pogosto pride do lažne/navidezne brejosti (psevdogravidnost), ki lahko traja 14–16 dni.

Vzrok so lahko zunanji zajedavci, glivične ali bakterijske okužbe, novotvorbe, tudi rane zaradi pretepov med živalmi. Okužba s pršico Demodex meroni se pogosteje pojavi pri imunosupresivnih gerbilih zaradi starosti, slabe prehrane ali oskrbe ter drugih bolezni. Pojavi se alopecija (področja brez dlake), luskasta koža, ki se lahko tudi vname, nastanejo lahko ulcerativne poškodbe kože in sekundarne bakterijske okužbe. Pršico Acarus farris najdemo na dlaki in povzroča nastanek alopecije ter luskaste in zadebeljene kože predvsem po repu, zadnjih nogah in glavi.

Bakterijske infekcije kože običajno povzročajo bakterije Staphylococcus aureus, Pasteurella pneumotropica in Streptococcus pyogenes. Te bakterije so normalno prisotne na koži zdravih živali in ne povzročajo bolezni. Ko pride do poškodbe kože (ugrizi), vdrejo v telo, se razmnožijo in povzročajo vnetje kože in abscese.

Gerbili so pogosto okuženi z dermatofiti (Trichophyton mentagrophytes, Microsporum canis, Mycrosporum gypseum), vendar okužba običajno poteka brez kliničnih znakov. Ob stresu se lahko zaradi padca imunske sposobnosti glive prekomerno namnožijo in povzročijo bolezen. Klinični znaki so področja brez dlake predvsem po glavi, okoli oči pa tudi drugod po telesu. Bolezen se lahko prenese na človeka in na druge vrste živali. Obrazni dermatitis ali bolezen golega nosu je zelo pogosta pri odraslih, spolno zrelih puščavskih podganah. Nastane zaradi prenaseljenosti, visoke vlažnosti ali stresa. Poveča se sekrecija Harderjeve žleze, porfirini v izločku pa dražijo kožo, zato pride do praskanja in drgnjenja nosu ob hrapave predmete. Kasneje lahko pride do sekundarne okužbe poškodovane kože z bakterijami. Spremembe se najprej pojavijo na nosu, lahko tudi po celem obrazu, prednjih tacah in trebuhu. Koža je rdeča, dlaka začne izpadati, lahko se razvije tudi vlažni dermatitis. Zdravi se z izboljšanjem življenjskih razmer, s peščenimi kopelmi, z zmanjšanjem vlažnosti in zdravili, ki jih predpiše veterinar.

Puščavske podgane imajo na trebuhu veliko žlezo – trebušno (abdominalno) žlezo, ki se lahko okuži z bakterijami in vname. Žleza je rdeča, otečena in ima razjede.

Pogosta težava je tudi tumor trebušne žleze (adenom, karcinom, ploščatocelični karcinom), ki se lahko pojavi pri živalih, starejših od 12 mesecev. Predvidevamo, da so pri nastanku tumorja vpleteni moški spolni hormoni (androgeni). Pogosteje ga vidimo pri samcih in je v začetnem stadiju videti kot vnetje. Kasneje se sprememba poveča, lahko tudi razširi v lokalne bezgavke. Stanje se zdravi s kirurško odstranitvijo žleze in z znižanjem ravni androgenov s kastracijo ali s pomočjo zdravil.

Tumor trebušne žleze

Pri puščavskih podganah so pogosti epileptični napadi, ki so običajno/najverjetneje genetsko pogojeni. Zboli 20 do 40 odstotkov gerbilov. Pojavijo se pri živalih, starih 2–3 mesece, nato pa postajajo intenzivnejši do 6. meseca starosti. Napade velikokrat povzročijo spremembe v okolju in stres (rokovanje). Krči trajajo nekaj minut, pri živali pa ne pustijo dolgotrajnih posledic. Domneva se, da pogosto in pravilno rokovanje z gerbilom v prvih 3 tednih življenja zniža verjetnost nastanka epilepsije. Terapija običajno ni potrebna, ob močnih napadih pa se uporabijo antiepileptiki.

Pri starejših gerbilih je pogost tortikolis (kriv vrat ali nagnjena glava), ki je lahko posledica vnetja srednjega/notranjega ušesa, okužbe dihal, nastanka holesteatoma ali kožnih tvorb (papilomi, polipi) v ušesu.

Pogosta je tudi zastrupitev s svincem, saj radi grizejo kovinske predmete, kot so rešetke in posode. Znaki bolezni so neješčnost, izguba telesne mase, slabokrvnost (anemija) in nevrološki znaki (izguba koordinacije, krči). Dolgotrajna izpostavitev viru svinca lahko vodi v odpoved jeter in ledvic.

Pri puščavskih podganah, starejših od 2 leti, so novotvorbe pogoste (25–40 odstotkov). Pri samcih je najpogostejši karcinom trebušne žleze, pri samicah pa tumor jajčnikov.

Pri samicah lahko pride tudi do nastanka tumorjev na maternici. Tumorji mlečne žleze so redki, a če se pojavijo, so najpogosteje maligni in pogosto metastazirajo. Pri samcih so opisani tumorji na modih.

Pogosti so zlomi kosti. Poškodbe lahko nastanejo tudi zaradi pretepov med vrstniki in zaradi padcev z višine.

Zaradi neprimernega ravnanja z gerbilom (prijemanje za rep) se lahko poškoduje koža na repu, ki lahko z repa tudi zdrsne. Stanje je zelo boleče in se najpogosteje zdravi z delno amputacijo repa.

Samopoškodba noge pri gerbilu

videz zdrave živali

Zdrav gerbil ima bistre oči, čiste nosnice, normalen ugriz sekalcev, gladek, negovan kožuh in trdne iztrebke. Očesne veznice in sluznice so rožnate, brez razjed, ran ali izcedka. Je živahen in radoveden. Ima dober apetit in redno iztreblja.