ZLATI HRČEK (Mesocricetus auratus)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Rodentia
  • Družina: Cricetidae
  • Rod: Mesocricetus
  • Vrsta: Mesocricetus auratus (zlati ali sirijski hrček)
  • Ogroženost po IUCN: ranljiva vrsta

Sirijski ali zlati hrček izvira iz sušnih, nerodovitnih regij jugovzhodne Evrope in Male Azije. Čeprav jih je v ujetništvu veliko, so v naravi ogroženi. Živijo na 280 do 380 m nadmorske višine. V svojem naravnem habitatu živijo v globokih tunelih, ki jim zagotavljajo hladnejšo temperaturo in višjo vlažnost kot običajno puščavsko okolje. So nokturne in samotarske živali, ki predstavnike svoje vrste tolerirajo le med paritveno sezono. V divjini se parijo pomladi in poleti. Običajna barva divjega hrčka je rdečkasto zlata s sivobelim trebuhom.

V naravi hibernirajo. Hibernacijo lahko induciramo tudi v ujetništvu; izpostaviti jih moramo hladnim temperaturam (manj kot 5 °C), zmanjšati količino hrane in skrajšati njihove cikluse svetlobe. Hrčki med hibernacijo globoko spijo, vmes se tudi zbudijo in krmijo. Do hibernacije pride v 3 dnevnih ciklusih. Ob tem se pojavijo fiziološke spremembe: zmanjšana frekvenca bitja srca in dihanja ter znižana telesna temperatura. Pri pregledu hrčka moramo biti previdni in hibernacije ne smemo zamenjati za bolezen.

Odrasle samice so zelo agresivne do ostalih odraslih hrčkov, samcev in samic. Pretepi med hrčki so lahko zelo hudi, večkrat tudi smrtni.

Po podatkih iz literature vsi zlati hrčki v ujetništvu izvirajo iz 13 ujetih v Siriji leta 1930. Od takrat se uporabljajo kot laboratorijske živali in hišni ljubljenčki.

Zlati hrčki imajo krepko telo, kratke noge ter kratek in top rep, ki je dobro odlakan. Na prednjih nogah imajo po 4 prste, na zadnjih pa po 5. Prilagojeni so za tek in plezanje. Samice so večje kot samci in so tudi agresivnejše. Udomačeni zlati hrčki so lahko različnih barv (barva cimeta, krem, bela, albino, temno rjava, črna), lahko so enobarvni ali lisasti, kratko- ali dolgodlaki. Ušesa so koničasta, štrleča, temno pigmentirana. Oči so majhne, temne in jasne. Zelo dobro vohajo in slišijo, zato tudi komunicirajo z vonjavami in različnimi zvoki, tudi z ultrazvokom. Njihovi sekalci so visokokronski in brezkoreninski ter rastejo celo življenje. Ličniki so nizkokronski in po erupciji ne rastejo več. Zobje so lahko oranžne, rumene ali bele barve. Hrčki imajo velike lične vrečke, ki so evaginacije sluznice sten lic in lahko segajo vse do lopatic. V ličnih vrečkah lahko prenašajo večje količine hrane in stelje. Vrečke praznijo tako, da s tačkami preko zunanje stene lic potisnejo vsebino proti ustom. Zlati hrčki imajo stranske/bočne žleze. Bolje so razvite pri samcih kot pri samicah. So žleze lojnice, ki jih vidimo kot temnejše pigmentirane lise na koži na obeh straneh hrbta. Izločki teh žlez so namenjeni označevanju teritorija in spolnemu obnašanju. Pri spolno aktivnih samcih se izločanje iz bočnih žlez poveča in zaradi izločka postane dlaka nad njima sprijeta. Hrčki imajo dvodelni želodec, v prvem poteka mikrobna prebava krme, bogate s surovimi vlakninami, v drugem pa encimska prebava. Želodec ima močan sfinkter kardije, zato ne morejo bruhati. Cekum je velik in debelo črevo je dolgo. Hrčki so koprofagi.

Pri samcih ingvinalni kanal ostane odprt celo življenje, zato lahko moda povlečejo iz skrotuma v trebušno votlino. Samice so sezonsko poliestrične in lahko imajo do 6 legel letno. Po gonitvi je prisotnost kremasto belega izcedka iz vagine normalna in ga je treba ločiti od gnojnega vnetja maternice. Po parjenju je treba samca in samico ločiti. Samica lahko poje svoje mladiče (kanibalizem), če jo preveč vznemirjamo, rokujemo z njenimi mladiči, če je slabe kondicije, če je temperatura okolice prenizka ali če jo neprimerno hranimo. Če se počuti ogroženo, lahko mladiče tudi namesti/skrije v svoje lične vrečke, toda če so predolgo v vrečkah, se lahko tudi zadušijo. Lastnik mora samici ponuditi dovolj hrane, material za izdelavo gnezda ter topel in miren prostor vsaj 1–2 tedna po kotitvi. Mladiči se skotijo goli, z zaprtimi očmi in ušesi. Imajo poln set stalnih zob in majhne kremplje. Nimajo mlečnih zob. Oči odprejo okoli 12–14 dneva starosti.

  • Telesna masa: 100–200 g
  • Dolžina telesa: 14–19 cm
  • Dolžina repa: 12 mm
  • Dolžina spolnega ciklusa: 4–7 dni
  • Gonitev: 4–26 ur
  • Spolna zrelost: samci 8 tednov, samice 6 tednov
  • Brejost: 15–18 dni
  • Število mladičev: 5–10
  • Rojstna teža: 2–3 g
  • Dojenje: 21–28 dni
  • Pričakovana življenjska doba: 1,5–2,5 leta
  • Zobna formula: 1003/1003

Odrasli samci zlatih hrčkov imajo dobro vidne stranske/bočne žleze in velike testise. Testisi hrčka so lahko tako veliki, da je izboklini mogoče videti tudi, ko hrčka pogledamo s hrbtne strani. Odrasle samice so večje kot samci. Samice imajo 6 do 7 parov seskov, samci jih nimajo. Spol mladičev lahko določimo na podlagi analne in genitalne razdalje. Samice imajo krajšo kot samci.

Hrčki so omnivori. V divjini se prehranjujejo s semeni, žiti, oreščki, različno vegetacijo in z žuželkami.

V ujetništvu jim ponudimo primerno komercialno hrano za hrčke, ki mora vsebovati okoli 4 odstotke maščob, več kot 16 odstotkov beljakovin in okoli 60 odstotkov ogljikovih hidratov. Priporočljivo je, da je hrana peletirana, saj s tem preprečimo selektivno hranjenje. Kot dodatek jim ponudimo manjše količine trde zelenjave (kumaro, bučko, korenje, koromač, brokoli, cvetačo, grah) ali sadja (jabolko, banano, jagode, hruško, melono), tudi svežo travo. Kot posladek jim lahko ponudimo žuželke (na primer 1–2 mokarja na dan), ličinke ali malo kuhanega jajca, redko pa sončnična semena ali oreščke, saj lahko hitro postanejo predebeli. Posladki naj vsebujejo veliko beljakovin in malo maščob.

Seno jim lahko ponudimo v neomejenih količinah, saj je zaradi visoke vsebnosti vlaknin prijazno njihovi prebavi, z njim si tudi brusijo zobe in ga uporabljajo za gradnjo gnezda.

Hrčki radi skladiščijo hrano v svojih skrivališčih, zato je treba staro hrano redno odstranjevati.

Vedno morajo imeti na voljo svežo vodo, ki jo je priporočljivo ponuditi v napajalniku. Napajalnik je treba vsak dan umiti z vročo vodo in zamenjati vodo za pitje.

Odrasla žival na dan poje 10–15 g hrane (12 g/100 g telesne teže) in popije 10 ml/100 g telesne teže vode.