PODGANA (Rattus norvegicus domesticus)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Rodentia
  • Družina: Muridae
  • Rod: Rattus
  • Vrsta: Rattus norvegicus domesticus
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena vrsta (LC – least concern)

Udomačena podgana izvira iz rjave podgane (Rattus norvegicus), ki primarno izhaja iz Azije, vendar se je razširila po celem svetu. Najdemo jo na vseh celinah, razen na Antarktiki. V naravi so pogostejše v hladnejših podnebjih, kjer živijo v nižinah – na travnikih, poljih, v gozdovih. V toplejših, tropskih podnebjih živijo predvsem v bližini človeških bivališč.

Podgane so glodavci, sekalci jim rastejo vse življenje in so vrsta zobovja z odprto korenino. Ličniki so vrsta zobovja z zaprto korenino in po erupciji ne rastejo več. Podgane so nokturne živali in večino dneva prespijo. Ponoči so zelo aktivne. So socialne živali in v divjini živijo v večjih skupinah.

Podgane so priljubljeni hišni ljubljenci

Domača podgana je nastala z udomačitvijo rjave podgane (Rattus norvegicus). Podgano so udomačili v 19. stoletju, v Veliki Britaniji. Lovili so albino primerke, zaradi privlačnega videza. Udomačene podgane so manj agresivne, bolj plodne in večje kot divje. Poznanih je okoli 65 različnih pasem udomačene podgane. So priljubljeni hišni ljubljenčki, saj redko grizejo, so zelo pametne in se hitro učijo ter so v primerjavi z mišjo manj nočno aktivne.

Podgane imajo čokato telo in dolg rep, ki je slabo odlakan in poroženeva. Imajo majhna ušesa, ki so prekrita z nežno dlako. Podgane imajo malo žlez znojnic in oddajajo toploto predvsem čez kožo repa in ušes. V okolici zgornje ustnice na smrčku in zgornjih vekah imajo močne čutne dlake, manjše čutne dlake pa so prisotne tudi v okolici spodnje ustnice in na bradi. Udomačene podgane so lahko različnih barv, lahko so enobarvne ali imajo različne barvne vzorce, dlaka je lahko ravna ali kodrasta, dolga ali kratka, obstajajo pa tudi brezdlake podgane. Pri starejših samcih dlaka pogosto porumeni. Zadnje okončine so daljše od sprednjih. Na prednjih okončinah imajo po 4 prste, na zadnjih pa po 5 prstov. Dihajo skozi nos in imajo zelo dobro razvita voh in sluh. Slišijo ultrazvočne frekvence in jih tudi uporabljajo za komuniciranje. Vid je sekundarnega pomena, očesne jamice so plitve, zato so oči normalno izbuljene. Šarenica je lahko rdeče ali rjave barve. Predvsem albino podgane zelo slabo vidijo.

Albino podgana med hranjenjem

Za očesnim zrklom leži Harderjeva žleza, katere izloček vsebuje lipide in rdeč pigment porfirin. Funkcija izločka je lubrikacija očesa in normalno ni viden, saj si ga žival redno odstranjuje med umivanjem. Zobje so lahko oranžne, rumene ali bele barve, sekalci neprestano izraščajo. Podgane imajo enodelni želodec, ki ima močan sfinkter kardije, zato ne morejo bruhati. Tanko črevo je dolgo, približno za 5–6 dolžin telesa, cekum je velik. Podgane so koprofagi. Nimajo žolčnika, jetra so sorazmerno velika. Samci so večji od samic. Imajo velika moda, ki se ob nizkih temperaturah ali stresu premaknejo v ingvinalni kanal, ki ostane odprt celo življenje. Podgane so poliestrične živali in se razmnožujejo čez celo leto. Težave ob porodu so redke. Estrus/gonitev se lahko ponovno pojavi že 24 ur po kotitvi. Mladiči se skotijo goli, slepi in gluhi. Oči odprejo pri 12–15 dneh starosti. Samica lahko poje svoje mladiče (kanibalizem), če se preveč vznemirja, če rokujemo z njenimi mladiči, je slabe kondicije, kadar je temperatura okolice prenizka ali zaradi neprimerne prehrane. Lastnik mora samici ponuditi dovolj hrane, material za izdelavo gnezda ter topel in miren prostor za vsaj 1–2 tedna po kotitvi.

Prednja noga pri podgani
  • Telesna masa: 400–800 g
  • Dolžina telesa: 23–28 cm
  • Dolžina repa: 18–23 cm
  • Dolžina spolnega ciklusa: 4–5 dni
  • Gonitev: 14 ur
  • Spolna zrelost: 6–8 tednov
  • Brejost: 21–23 dni
  • Število mladičev: 6–16
  • Rojstna teža: 4–7 g
  • Dojenje: 21 dni
  • Pričakovana življenjska doba: 2–3 leta
  • Zobna formula: 1003/1003

Spol lahko ločimo že pri teden dni starih mladičih, razdalja med analno in genitalno odprtino pri samcu meri približno 5 mm, pri samicah pa 2,5 mm. Odrasli samci imajo dobro vidne testise. Samice imajo 6 parov seskov, samci pa jih nimajo.    

Podgane je najbolje nastaniti v paru ali skupinah, saj so zelo družabne živali. Skupaj nastanimo živali istega spola, najbolje, da so iz istega legla. Ko združujemo živali iz različnih legel, jih moramo počasi navajati drugo na drugo in jih pri tem opazovati. Odrasli samci so lahko agresivni do drugih samcev, zato združevanje ni priporočeno. Samice so praviloma bolj miroljubne.

Nastanimo jih v miren prostor. Primerna temperatura okolja je 18–26 °C, optimalno 23 °C. Podgane so občutljive za visoke temperature, saj se ne potijo, zato lahko hitro doživijo toplotni udar. Kletka ne sme biti nameščena neposredno na sončno svetlobo ali prepih. Izdelana mora biti tako, da podgane ne morejo pobegniti. Primerna je kletka s stranicami iz žice in s plastičnim dnom. Nastanimo jih lahko tudi v steklenih terarijih, s pokrovom iz mreže, da je namestitev zračna. Priporočljivo je, da je kletka visoka in čim večja ter da so v kletki police na različnih ravneh, kar spodbuja gibanje. Dno prekrijemo s primernim vpojnim nastilom, ki se ne sme prašiti ali biti plesniv. Primerna stelja je na primer žagovina, rezan papir ali stelja iz koruznih storžev. Ponudimo jim tudi material za izgradnjo ležišča, na primer seno ali mlet papir. V kletko namestimo igrala – tunele, lestve, viseče mreže, lesene igrače za grizenje in kolo za tek. Kolo mora biti izdelano tako, da se podgana ne more poškodovati. Potrebujejo skrivališče, ki naj bo iz lesa, da ga lahko grizejo in si s tem obrabljajo zobe. Podgane lahko spuščamo iz kletke, da se razgibajo, ampak le pod nadzorom in v varnem okolju.

Kletko čistimo dvakrat tedensko ali po potrebi. Pomembna sta dobra higiena in zračenje kletke, da se ne nabira amonijak, ki draži dihala in oči. Kletko redno razkužujemo.

Podgane namestimo v miren prostor. Bivališče jim popestrimo s tuneli in skrivališči
Podgane namestimo v miren prostor. Bivališče jim popestrimo s tuneli in skrivališči

So omnivori. Hranimo jih s komercialno hrano za podgane, ki naj vsebuje najmanj 16 odstotkov ali po nekaterih podatkih tudi 20–27 odstotkov beljakovin in 4–5 odstotkov maščob. Priporočljivo je, da jih hranimo s peletirano hrano, saj s tem preprečimo selektivno hranjenje. Hrano jim lahko raztrosimo po delih kletke, saj to spodbuja raziskovanje in gibanje.

Kot dodatek jim lahko v majhnih količinah ponudimo zelenjavo in sadje, za posladek pa lahko dobijo kakovosten pasji briket, kos pustega mesa (perutnina, kunec) ali košček trdo kuhanega jajca. Podgane so nagnjene k debelosti, zato jim hrano z visoko vsebnostjo maščob (oreščki, semena, sir) ali sladkorjev (komercialno pripravljeni posladki) ponudimo le redko, v zelo omejenih količinah. Pri debelih podganah, hranjenih z visokokalorično hrano, se lahko razvije sladkorna bolezen.

Hrano jim ponudimo v težkih, keramičnih posodah, da jih ne prevrnejo. Vedno morajo imeti na voljo čisto pitno vodo, ki jo je najbolje ponuditi v napajalniku. Napajalnik je treba dnevno umiti z vročo vodo in zamenjati vodo za pitje.

Odrasla podgana normalno na dan poje 15–20 g hrane in popije 10 ml/100 g telesne teže vode.

Podgane transportiramo v primernem transporterju, v katerega damo brisačo ali kakšno drugo podlago. Če v kletki živi več živali, jih tudi transportiramo skupaj, da se počutijo varnejše. Ponudimo jim hrano in vodo.

Podgana le redko ugrizne, običajno takrat, ko čuti bolečino ali je prestrašena. Če smo prej rokovali s katero od plenilskih živalskih vrst, si moramo prej temeljito umiti roke, lahko tudi zamenjamo oblačila. Z njo ravnamo nežno in mirno. Preden se je dotaknemo, se prepričamo, da je budna, saj so nočne živali. Iz kletke jo vzamemo tako, da jo z eno roko primemo okoli trupa za prednjimi nogami, z drugo pa podpremo zadek in zadnje noge. Primemo jo čvrsto, a previdno, da je s pretiranim stiskom ne poškodujemo ali ji otežimo dihanja. Podgane ne dvigujemo za kožno gubo ali je pretirano omejujemo, saj ji to povzroča stres. Podgane ni priporočljivo prijemati za rep, saj se lahko ta hitro poškoduje. Ob pregledu jo vedno držimo nad pregledovalno mizo, da v primeru padca ne pade globoko in se poškoduje ter da jo lahko hitro in varno odložimo, če nas ugrizne.

Klinični pregled podgane, ki ima težave z očmi

Z anamnezo veterinar pridobi informacije o starosti, spolu in izvoru živali, prehrani, defekaciji in uriniranju, oskrbi, obnašanju, morebitnih nedavnih spremembah v kletki in okolici, morebitnih zdravstvenih težavah ter o tem, ali živi z drugimi živalmi.

Podgano najprej opazuje v kletki. Pregleda njeno rejenost, konstitucijo, obnašanje, držo in dlako. Oceni parametre osnovnih vitalnih funkcij: frekvenco dihanja, frekvenco srčnega utripa in telesno temperaturo, ki se meri rektalno. Pregleda ušesa, ustno in nosno sluznico ter očesne veznice. Pregleda tudi sekalce, otipa trebuh in posluša zvoke gibanja črevesja. Žival stehta. Natančnejši pregled se najpogosteje izvede v splošni anesteziji.

Podgane so v naravi plen, zato spretno skrivajo znake bolečine in bolezni. Bolne podgane so manj aktivne, manj jedo in hujšajo, izolirajo se od sostanovalcev in so nezainteresirane za okolico. Kadar so podgane bolne ali v stresu, se lahko v medialnem kotu očesa in/ali iz nosu pojavi rdeč izcedek, t. i. ‘krvave solze’, ki je izloček Harderjeve žleze. Če lastnik opazi to stanje, je priporočeno, da podgano pelje k veterinarju. Pogostejša urgentna stanja, ki zahtevajo obisk veterinarja, so oteženo dihanje, driska, poškodbe, ognojki, rane zaradi ugriza, živčni znaki in nekateri drugi.

Podgana v splošni anesteziji
  • Telesna temperatura: 38 °C
  • Frekvenca srčnega utripa: 280–500 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 66–114 vdihov/min

Zdravila jim lahko apliciramo v usta z brizgo, podkožno v kožno gubo na vratu ali hrbtu, v mišico (kvadriceps ali glutealna muskulatura), trebušno votlino, veno ali kost (v stegnenico). Aplikacija v mišico zaradi poškodb ni priporočljiva, aplikacija v žilo pa je težavna in jo je treba izvesti v anesteziji.

Infuzijske raztopine jim lahko dajemo v usta, pod kožo, v trebušno votlino, veno ali kost.

Kri se lahko jemlje iz sprednje velike dovodnice (v. cava cranialis), lateralne ali ventralne repne vene (v. coccygea) in iz lateralne prikrite vene (v. saphena). Volumen krvi običajno predstavlja 5–8 odstotkov telesne teže, od tega je varno vzeti 10 odstotkov (največ 1,3 ml) pri zdravi živali v obdobju 3–4 tednov.

Najpogostejše bolezni so težave z zobmi, bolezni kože, oči, dihal, prebavil, sečil in tumorji mlečne žleze.

Tumor pod desnim očesom

Najpogostejša težava z zobmi je nepravilni ugriz (malokluzija) sekalcev, ki se lahko pojavi zaradi genetske predispozicije, napačne prehrane ali poškodb, ki lahko nastanejo ob grizenju rešetk. Zobje so dolgi, lahko tudi ukrivljeni. Običajno so predolgi predvsem spodnji sekalci, saj rastejo trikrat hitreje kot zgornji. Podgana se težko hrani, se slini in hujša. Stanje se zdravi z brušenjem zob. Priporočljiva sta pregled zob pri veterinarju na vsakih 4–5 tednov in po potrebi korekcija zob. Preventiva je živali zagotoviti dovolj ustreznega materiala (les) za grizenje in s tem obrabljanje sekalcev. Ščipanje zob je neprimerno in se strogo odsvetuje.

Pri podganah se pogosto pojavijo driske in enteritisi, ki so posledica neprimerne prehrane ali nenadne spremembe hrane, neprimernih antibiotikov, okužb z bakterijami (Salmonella spp., Clostridium piliforme), virusi ali paraziti, npr. s trakuljo Rodentolepis nana. Klinični znaki bolezni prebavil so driska, neješčnost, hujšanje, dehidracija, apatija, trd in boleč trebuh ter povišana telesna temperatura.

Pri driski in prebavnih težavah zaradi prehitre menjave hrane je treba ponovno uvesti staro/prejšnjo hrano in nato postopoma uvajati novo.

Salmonella typhimurium ali S. enteritidis lahko povzročita akutno ali kronično drisko, hujšanje, tudi septikemijo in abortuse. Bolezen je zoonoza. Drisko lahko povzroči tudi okužba s Clostridium piliforme (Tyzzerjeva bolezen), ki je običajno posledica stresa, kot so selitev, prenaseljenost, slaba higiena in oskrba, visoke temperature in vlažnost okolice, uporaba antibiotikov, huda infestacija s paraziti in druge bolezni. Zdravljenje je težavno in dolgotrajno.

V iztrebkih podgan je pogosto mogoče najti parazite, a mnogi od teh so nepatogeni, razen kadar so prisotni v velikem številu. Rodentolepis nana je trakulja, ki povzroča hudo drisko in tudi pogin, predvsem pri mladih živalih. Okuži se lahko tudi človek.

Zaradi nepravilne uporabe antibiotikov lahko pride do porušenja normalne črevesne mikrobiote in namnožitve patogenih bakterij, kot so klostridiji, ki izločajo toksine, kar vodi v enterotoksemijo in drisko, tudi pogin.

Vnetje očesnih veznic je pogosto posledica okužbe z bakterijami, kot sta Corynebacterium spp. in Pasteurella spp., zboli lahko kar 50 odstotkov živali v skupini. Če se infekcija ne zdravi, lahko pride do trajnih poškodb očesa in celo do rupture bulbusa.

Vnetje slinskih in solznih žlez (sialodakrioadenitis) pri podganah povzroča koronavirus. Poteka lahko akutno ali kronično, klinični znaki so vnetje očesnih veznic, otekanje tkiva okoli očes, pod brado in po vratu, izcedek iz oči in nosu, kihanje, fotofobija (moti jih svetloba) in blefarospazem (nekontrolirano krčenje očesnih mišic). Bolezen je zelo nalezljiva. Običajno pride do samoozdravitve v enem tednu. V primeru sekundarnih bakterijskih okužb je potrebno zdravljenje z antibiotiki.

Kromodakrioreja ali ‘krvave solze’ so posledica zmanjšanega negovanja/čiščenja dlake v okolici oči in nosu ter povečane produkcije porfirinov v Harderjevi žlezi zaradi stresa. Posledično pride do akumulacije izločka okoli oči in/ali nosu. Rdečega izločka ne smemo zamenjati za kri.

Vnetje očesnih veznic lahko povzroči tudi neprimeren ali umazan nastil ter velike koncentracije amonijaka zaradi nezadostnega čiščenja kletke. Druge patologije oči so tudi mikroftalmija (manjše oči), siva mrena (katarakta) in zelena mrena (glavkom), ki so lahko prirojene ali pridobljene. Pri starejših albino podganah lahko zaradi prekomerne umetne osvetlitve v stanovanjih pride do atrofije mrežnice in slepote.

Kromodakrioreja ali ‘krvave solze’ pri podgani

So ene izmed najpogostejših obolenj pri podganah in so velikokrat posledica prenizke temperature okolja, prašnega ali umazanega nastila, neustrezne ventilacije ali nerednega čiščenja kletke ter posledično porasta koncentracije amonijaka v zraku. Pojavijo se lahko zaradi okužbe z virusi (Sendai virus) ali bakterijami (Mycoplasma pulmonis, Streptococcus spp., Corynebacterium spp. in nekaterih drugih). Okužbe so pogosto mešane. Znaki bolezni so izcedek iz nosu, hujšanje, oteženo dihanje, kihanje, piskanje, hropenje in ‘krvave solze’.

Sendai virus je zelo nalezljiv paramiksovirus, ki se širi z aerosolom. V nasprotju z mišmi pri podganah okužba s tem virusom običajno ne povzroči hudih kliničnih znakov.

Mycoplasma pulmonis je najpogostejši povzročitelj bolezni dihal pri podganah. Bakterija je normalno prisotna v dihalih podgane, žival se lahko okuži že intrauterino ali aerogeno. Bolezen se razvije v primeru sočasne okužbe s Sendai virusom ali zaradi visokih koncentracij amonijaka v okolici. Pogosto za mikoplazmozo zbolijo vse podgane v skupini. Mikoplazmoza se lahko pojavi v respiratorni ali genitalni obliki, redkeje kot infekcija srednjega in/ali notranjega ušesa s tortikolisom kot pogostim kliničnim znakom. Bolezen poteka kronično, zdravljenje je najpogosteje dolgotrajno in ozdravitev je redka, kljub temu pa lahko ob primerni podporni terapiji živali doživijo povprečno starost.  

CAR (Cilia Associated Respiratory) bacil je po Gram negativna bakterija, ki je del normalne mikroflore dihal pri podganah. Bolezen običajno povzroča ob sočasni okužbi z M. pulmonis ali redkeje s Sendai virusom. Klinična prezentacija je podobna respiratorni mikoplazmozi, pri mladih podganah pa nastanejo tudi abscesi v pljučih.

Podgana z rotacijskim zasukom glave (tortikolis).
Podgana z rotacijskim zasukom glave (tortikolis).

Zaradi prekomernega hranjenja z beljakovinami lahko pride do nastanka amiloidoze ledvic (tudi vranice, nadledvičnih žlez, jeter) in nefrotičnega sindroma. Klinični znaki so povečana količina urina, prekomerno pitje in izguba telesne teže, v urinu so prisotni proteini. Treba je znižati vnos beljakovin s hrano, zagotoviti dovolj vode in zdraviti po navodilih veterinarja. Prognoza je vprašljiva.

Kronična progresivna nefropatija je bolezen ledvic, ki se pogosto pojavlja pri starejših podganah. Pri samcih se običajno pojavi pogosteje in v hujši obliki kot pri samicah. Podgane s tem obolenjem hujšajo, izločajo več urina in več pijejo. Ledvice so povečane in blede, imajo lisasto površino, lahko so prisotne posamezne ciste. Z urinom se izločajo velike količine proteinov. Na nastanek bolezni vpliva prehrana. Podgane s kronično progresivno nefropatijo je treba hraniti z nizkokalorično hrano, ki vsebuje manj beljakovin (4–7 odstotkov).

Pri samcih se v sečnici normalno pojavi ejakulatorni zamašek iz epitelnih celic in spermijev. Občasno lahko povzroči zaporo sečnice, kar lahko vodi v bolezen ledvic, v hudo infekcijo in tudi smrt. Pri samicah lahko pride do gnojnega vnetja maternice, nastanka cist na jajčnikih ali tumorja jajčnikov, vendar so ta obolenja redka. Terapija je kirurška odstranitev jajčnikov in maternice.

Vnetje in infekcije mlečne žleze so pri podganah, ki dojijo mladiče, pogosti. Mlečni kompleksi so otečeni, boleči in topli na otip, seski so rdečkasti, samica manj je, je zgrbljena in lahko ne dovoli sesanja mladičem.

Tumorji mlečne žleze so najpogostejši tumorji, ki se pojavljajo pri podganah. Lahko se razvijejo že pred prvim letom starosti. Večinoma so benigni. Lahko jih je več in so zelo veliki. Prizadeti mlečni kompleksi so povečani, neboleči in hladni na otip. Pojavijo se predvsem pri nesteriliziranih samicah, lahko pa tudi pri samcih. Zdravijo se kirurško, pri samicah pa jih lahko preprečimo s sterilizacijo pred spolno zrelostjo.

Tumor mlečne žleze

Kožne bolezni so lahko posledica poškodb ali okužb z bakterijami, glivami ali paraziti.

Pršice (Myobia musculi, Radfordia affinis) povzročajo izpadanje dlake in hud srbež. Zaradi intenzivnega praskanja lahko pride tudi do poškodb kože.

Garje (Notoedres muris) se klinično kažejo kot področja rdečkaste kože, iz katere nastanejo papule, ki kasneje počijo, nastanejo razjede, ki jih pokrije rumena krasta. Spremembe se pojavijo predvsem na nosu in uhljih, pa tudi na repu, okončinah in spolovilih.

Uši (Polyplax serrata) povzročajo srbež, dermatitis, anemijo in pri hudo prizadetih živalih tudi pogin. Uši lahko prenašajo tularemijo, ki je zoonoza.

Podgane se lahko okužijo z dermatofiti (Trichophyton mentagrophytes, Microsporum canis, Mycrosporum gypseum), vendar okužba običajno poteka brez kliničnih znakov. Ob stresu se lahko zaradi padca imunske sposobnosti glive prekomerno namnožijo in povzročijo bolezen. Klinični znaki so področja brez dlake predvsem po glavi, okoli oči pa tudi drugod po telesu. Bolezen se lahko prenese na človeka in na druge vrste živali.

Obrazni dermatitis ali bolezen golega nosu se lahko pojavi kot posledica kromodakrioreje. Porfirini v izločku Harderjeve žleze namreč dražijo kožo, pride do drgnjenja nosu ob predmete, samopoškodbe in sekundarnih okužb kože. Lahko se razširi po celem obrazu, tudi na tačke in po trebuhu. Na začetku je koža rdeča, nato začne izpadati dlaka, lahko se razvije tudi vlažni dermatitis.

Bakterijske infekcije kože običajno povzročajo bakterije Staphylococcus aureus, Pasteurella pneumotropica in Streptococcus pyogenes. Te bakterije so normalno prisotne na koži zdravih živali in ne povzročajo bolezni. Ko pride do poškodbe kože, npr. z ugrizom, vdrejo v telo, se razmnožijo in povzročajo vnetje kože in abscese.

Brezdlačna mesta po koži lahko opazimo tudi pri podganah, ki živijo v parih ali skupinah, saj nadrejene živali grizejo brke in dlako podrejenim. Dlako odgriznejo tik ob koži, a te ne poškodujejo. Pogosto je neprizadeta le dominantna žival. V tem primeru je priporočeno zmanjšati gostoto naselitve živali.

Pri mladih podganah, starih 1–2 tedna, se lahko pojavi krožna zožitev repa, najpogosteje na bazi repa. Vzrok ni popolnoma znan, lahko je posledica genetike, prenizke vlažnosti okolja, previsoke ali prenizke temperature okolja, dehidracije ali poškodbe. Distalni del repa se vname in oteče, sledi nekroza, rep lahko tudi odpade. V zgodnjih fazah je mogoče zožitev sprostiti s kirurškim posegom.

Dermatitis pri podgani
Pododermatitis pri podgani
Poškodba podplata pri podgani

Pri mladih podganah lahko nastane hidrocefalus zaradi prirojene malformacije možganov. Za bolezen je značilna akumulacija cerebrospinalne tekočine v ventriklih možganov. Mladič ima močno povečano glavo, sčasoma se razvijejo živčni napadi in slaba koordinacija. Prognoza je slaba.

Pri starih podganah se pogosto pojavi progresivna paraliza zadnjih okončin. Vzrok ni dobro poznan, verjetno je posledica degenerativnih sprememb.

Videz zdrave živali

Zdrave podgane porabijo veliko časa za čiščenje in negovanje kožuha, zato je njihova dlaka negovana, čista in svetleča. Vidne sluznice so rožnate, primerno vlažne, brez izcedkov in razjed. Zdrava podgana ima dober apetit in redno iztreblja. Zdrava podgana je radovedna, se zanima za okolico.