MIŠ (Mus musculus domesticus)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Rodentia
  • Družina: Muridae
  • Rod: Mus
  • Vrsta: Mus musculus domesticus
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena vrsta (LC – least concern)

Domače ali hišne miši (Mus musculus) primarno izvirajo iz Azije, danes pa so razširjene po celem svetu. Miši so zelo prilagodljive in jih najdemo predvsem v bližini človeških bivališč, živijo pa tudi na travnikih, pašnikih in njivah.

So primarno nočne živali, čeprav so aktivne tudi podnevi. So zelo socialne živali. Divje miši živijo v velikih družinah, ki jih sestavljajo samci z več samicami in njihovi potomci.

Miši so praviloma igrive in prijazne živali, a hitro ugriznejo, če z njimi ravnamo grobo. Zato niso primeren hišni ljubljenček za majhne otroke.

Miš so udomačili že 1100 let pr. n. št. na Kitajskem. Že takrat so vzredili številne barvne različice. Kasneje so miši začeli uporabljati kot laboratorijske živali, v ta namen so vzredili veliko pasem s specifičnimi lastnostmi. Danes se uporablja kot laboratorijska in ljubiteljska žival ter kot hrana za druge živali.

Miši so majhni glodavci. Imajo vitko telo s koničasto glavo in velikimi ušesi. Imajo dolg, tanek rep, ki je slabo odlakan. Udomačene miši so lahko dolgodlake, kratkodlake ali brezdlake. Obstaja veliko barvnih različic, lahko so enobarvne ali lisaste. Lahko imajo črne ali rdeče oči, ki ležijo v plitvih očesnih jamicah, zato so normalno izbuljene. Za očesnim zrklom leži Harderjeva žleza, katere izloček vsebuje lipide in rdeč pigment porfirin. Funkcija izločka je lubrikacija očesa in ga normalno ne vidimo, saj si ga žival redno odstranjuje med umivanjem. Zadnje okončine niso bistveno daljše od sprednjih, zato so dobro prilagojene za tek. Dobro tudi plezajo in lahko visoko skačejo. Na prednjih okončinah imajo po 4 prste, na zadnjih pa po 5. Toploto oddajajo predvsem čez rep in ušesa. Zobje so oranžne, rumene ali bele barve. Sekalci so odprtokoreninskega tipa in neprestano izraščajo. Ličniki so vrsta zobovja z zaprto korenino in po erupciji ne rastejo več. Imajo enovotlinski želodec, ki ima močan sfinkter kardije, zato ne morejo bruhati. Cekum je velik. Miši so koprofagi, kar pomeni, da jedo svoje iztrebke. V nasprotju s podganami imajo žolčnik. Samci so dvakrat večji od samic. Predvsem samci imajo močan vonj po mošusu, s katerim označujejo svoj teritorij. Ingvinalni kanal ostane odprt celo življenje, zato lahko samec moda uvleče v trebušno votlino. Samice so poliestrične in se razmnožujejo čez celo leto. Estrus/gonitev lahko nastopi že 24 ur po kotitvi. Mladiči so rojeni goli, z zaprtimi očmi in ušesi. Oči odprejo v 12–14 dneh starosti. Samica lahko poje svoje mladiče (kanibalizem), če jo preveč vznemirjamo, rokujemo z njenimi mladiči, če je slabe kondicije, je temperatura okolice prenizka ali jo neprimerno hranimo. Lastnik mora samici ponuditi dovolj hrane, material za izdelavo gnezda ter topel in miren prostor za vsaj 1–2 tedna po kotitvi.

Portret–- miš
  • Telesna masa: 20–63 g
  • Dolžina telesa: 7,5–10 cm
  • Dolžina repa: 5–10 cm
  • Dolžina spolnega ciklusa: 4–5 dni
  • Gonitev: 14 ur (9–20 ur)
  • Spolna zrelost: 6–7 tednov
  • Brejost: 19–21 dni
  • Število mladičev: 6–12
  • Rojstna teža: 1–1,5 g
  • Dojenje: 21 dni
  • Pričakovana življenjska doba: 1,5–2 leti
  • Zobna formula: 1003/1003

Spol določimo na podlagi razdalje med analno in genitalno odprtino. Pri odraslem samcu meri približno 15 mm, pri samici pa 5 mm. Pri odraslih samcih dobro vidimo moda. Samice imajo 5 parov seskov.

Miši so izrazito socialne živali, zato jih nastanimo v paru ali, še bolje, v skupinah. Skupaj namestimo živali istega spola, da preprečimo neželeno razmnoževanje. Priporočljivo je, da so iz istega legla, saj so v tem primeru manj agresivne druga do druge. Agresivnost je lahko težava predvsem pri samcih, ko združujemo živali iz različnih legel, zato združevanje odraslih samcev ni priporočeno. Samice so praviloma bolj miroljubne. Združevanje živali iz različnih legel mora biti postopno in pod nadzorom.

Nastanimo jih v miren prostor, brez neposredne sončne svetlobe/pripeke in prepiha. Primerna temperatura okolja je 18–30 °C, optimalna 25 °C. Kletka mora biti zgrajena tako, da miši ne morejo zbežati. Primerna je kletka s trdnim dnom in s stranicami iz žice, lahko pa jih namestimo tudi v kletke, ki so v celoti zgrajene iz plastike ali stekla, ampak morajo biti dobro zračne in imeti pokrov iz rešetk. Priporočljivo je, da so v kletki police na različnih ravneh, kar spodbuja gibanje. Dno kletke prekrijemo s primernim nastilom, ki ne sme biti prašen ali plesniv. Primerna stelja je na primer žagovina, stelja iz koruznih kosmičev ali rezan papir. Ponudimo jim tudi material za izgradnjo ležišča, na primer seno ali mlet papir. V kletko namestimo skrivališče, vsaka žival mora imeti svojega, in tudi igrala – tunele, lestve, viseče mreže in kolo za tek, ki pa mora biti izdelano tako, da se miši ne poškodujejo. Priporočljivo je, da so skrivališča in igrače iz lesa, ki ga lahko grizejo. Miši lahko spustimo iz kletke, da se razgibajo, vendar le pod nadzorom in v varnem okolju.

Pomembno je, da je kletka iz materiala, ki ga je enostavno čistiti. Zračenje in čistost kletke sta pomembna, da ne pride do povišanja koncentracije amonijaka, saj draži dihalni sistem in oči. Kletko redno čistimo, najmanj dvakrat na teden pa zamenjamo vso steljo.

Miši so omnivori. Hranimo jih s komercialno hrano za miši, ki mora vsebovati več kot 14 odstotkov beljakovin. Priporočljivo je, da je hrana peletirana, da preprečimo selektivno hranjenje. V manjših količinah jim ponudimo zelenjavo in sadje, kot posladek jim lahko damo pasji briket, kos nemastnega mesa (perutnina, kunec) ali malo kuhanega jajca. Hrano morajo imeti vedno na voljo. Ker so nagnjene k debelosti, jim oreščke, semena, sir in komercialno pripravljene posladke ponudimo le redko, v manjših količinah. Pri debelih miših, hranjenih z visokokalorično hrano, se lahko razvije sladkorna bolezen. Priporočljivo je, da jim hrano raztrosimo po delih kletke, saj to spodbuja raziskovanje in gibanje.

Posode morajo biti težke, da jih ne prevrnejo. Vedno morajo imeti na voljo svežo, čisto vodo. Bolje je, če jo ponudimo v napajalniku. Napajalnik je treba dnevno umiti z vročo vodo in zamenjati vodo za pitje.

Odrasla miš normalno poje 3–5 g hrane na dan in popije 15 ml/100 g telesne teže vode.

Miši transportiramo v primerni škatli ali transporterju, v katerega namestimo seno, brisačo ali kakšen drug material, v katerega se lahko skrijejo. Če imamo živali nameščene v skupinah, jih tudi transportiramo skupaj, saj se tako počutijo varnejše. Ponudimo jim hrano in vodo.

Miši so zelo okretne in njihovi gibi so hitri, pogosto lahko ugriznejo, še posebej ko so v neznanem okolju ali če z njimi rokuje nepoznana in neuka oseba. Če smo prej rokovali s katero od plenilskih živalskih vrst, si moramo prej temeljito umiti roke, lahko tudi zamenjamo oblačila. Miš je nočna žival, zato se pred rokovanjem najprej prepričamo, da je budna. Žival lahko iz škatle/transporterja vzamemo tako, da jo primemo za koren repa in jo damo na hrapavo površino. Rahlo jo povlečemo za rep, da se s kremplji/prsti oprime površine, z drugo roko pa jo s palcem in kazalcem primemo za kožno gubo na vratu, z mezincem iste roke pa fiksiramo rep. Mirne živali, vajene rokovanja, lahko primemo z roko in namestimo v rahlo priprto dlan. Vedno jo držimo nad pregledovalno mizo, da se v primeru skoka in padca ne poškoduje ter da jo lahko hitro in varno odložimo, če nas ugrizne ali če nam je ne uspe primerno fiksirati.

Rokovanje z miško

Pomembna je anamneza, s katero veterinar pridobi podatke o starosti, spolu in izvoru živali, prehrani, iztrebljanju in uriniranju, oskrbi, nastanitvi, obnašanju in morebitnih zdravstvenih težavah.

Miš najprej opazuje v transporterju. Opazuje njeno obnašanje, gibanje in držo. Oceni vrednosti osnovnih vitalnih funkcij: frekvenco dihanja, frekvenco srčnega utripa in telesno temperaturo. Telesna temperatura se meri rektalno. Pregleda njeno dlako, kožo in kremplje, rejenost ter konstitucijo. Pregleda ušesa, barvo nosne in ustne sluznice ter očesnih veznic, sekalce in okolico ust. Otipa trebuh in posluša zvoke gibanja črevesja. Žival stehta. Natančen pregled in odvzem krvi se opravita v splošni anesteziji.  

Miši so v naravi plen, zato spretno prikrivajo znake bolečine in bolezni. Bolne miši manj jedo in pijejo, se izolirajo od sostanovalcev, velikokrat čepijo v kotu kletke in se ne zanimajo za okolico. Imajo nenegovan kožuh. Kadar so miši bolne ali v stresu, se lahko v medialnem kotu očesa pojavi rdeč izcedek, t. i. ‘krvave solze’, ki je izloček Harderjeve žleze. Če lastnik opazi ta izcedek, je priporočeno, da žival pelje k veterinarju. Pogostejša urgentna stanja, ki zahtevajo obisk veterinarja, so oteženo dihanje, driska, poškodbe (padec iz rok, zdrs kože z repa), ognojki, rane (ugrizi) in živčni znaki.

Miš med pripravo na kirurški poseg
  • Telesna temperatura: 36,5–38 °C
  • Frekvenca srčnega utripa: 328–780 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 40–80 vdihov/min (nekateri literaturni viri navajajo tudi 100–250 vdihov/minuto)

Zdravila se najpogosteje aplicirajo v usta z brizgo, v podkožje kožne gube na vratu ali hrbtu, v mišico (kvadriceps) ali trebušno votlino. Mogoči sta tudi aplikaciji v veno in kost, vendar sta težavni. Po aplikaciji v mišico velikokrat pride do samopoškodovanja na kraju aplikacije, zato ni priporočljiva.

Infuzijske raztopine jim lahko dajemo v usta, pod kožo, v trebušno votlino, veno ali kost.

Kri lahko jemljemo iz sprednje velike dovodnice (v. cava cranialis), lateralne prikrite vene (v. saphena) in lateralne repne vene (v. coccygea). Volumen krvi običajno predstavlja 5–8 odstotkov telesne teže, od tega je varno vzeti 10 odstotkov (največ 0,14 ml) pri zdravi živali v obdobju 3–4 tednov.

Najpogostejše bolezni pri miših so težave z zobmi, bolezni oči, dihal, kože, prebavil in tumorji mlečne žleze.

So lahko posledica neprimerne prehrane, prehitre menjave hrane, bakterijskih in virusnih okužb ali infestacij s paraziti ter nepravilne uporabe antibiotikov.

Pri driski in drugih prebavnih težavah, ki nastanejo zaradi prehitre menjave hrane, je treba ponovno uvesti prejšnjo hrano in nato postopoma uvajati novo.

Salmonella typhimurium ali S. enteritidis lahko povzročita akutno ali kronično drisko, hujšanje, tudi septikemijo in abortuse. Priporočena je evtanazija, saj zdravljene živali postanejo prenašalke, bolezen pa je zoonoza. Drisko lahko povzroči tudi okužba s Clostridium piliforme (Tyzzerjeva bolezen), ki je običajno posledica stresa, kot je selitev, prenaseljenosti, slabe higiene in oskrbe, visoke temperature in vlažnosti okolice, uporabe antibiotikov, hude infestacije s paraziti in drugih bolezni. Zdravljenje je težavno in dolgotrajno.

Koronavirus pri miših povzroči vnetje jeter (hepatitis), pri mladih živalih pa hudo vnetje črevesja. V primeru izbruha je treba za 6–8 tednov prenehati parjenje in ne vnašati novih živali v skupino.

V iztrebkih miši je pogosto mogoče najti parazite, a mnogi od teh so nepatogeni, razen kadar so prisotni v velikem številu. Rodentolepis nana je trakulja, ki povzroča hudo drisko in tudi pogin, predvsem pri mladih miših. Okuži se lahko tudi človek (zoonoza). Miši se lahko okužijo z ličinko mačje trakulje (Cysticercus fasciolaris). Ikrice se naselijo v jetrih, kjer tvorijo ciste in povzročijo vnetje. Syphacia obvelata je mišja glista, ki je velikokrat prisotna v črevesju miši in ne povzroča bolezni. Klinični znaki se pojavijo ob hudih infestacijah, ko je prisotno veliko število glist. Povzročijo hudo vnetje in drisko. Protozoji, kot sta Spironucleus muris in Giardia muris, tudi v velikem številu povzročajo le blago vnetje črevesja.

Zaradi nepravilne uporabe antibiotikov lahko pride do porušenja normalne črevesne mikrobiote in namnožitve patogenih bakterij, kot so klostridiji, ki izločajo toksine, kar vodi v enterotoksemijo in drisko, tudi v smrt.

Posledica okužbe z bakterijami, kot sta Corynebacterium spp. in Pasteurella spp., je vnetje očesnih veznic in drugih delov očesa. Zboli lahko kar polovica živali v skupini. Če se infekcije ne zdravi, lahko pride do trajnih poškodb očesa in celo do rupture bulbusa.

Pomembno obolenje pri miših je tudi vnetje slinskih in solznih žlez (sialodakrioadenitis), ki ga povzroča koronavirus. Bolezen je zelo nalezljiva. Lahko poteka akutno ali kronično, klinični znaki so vnetje očesnih veznic, izcedek iz oči in nosu, kihanje, oteklina v okolici oči, pod brado in vratu, fotofobija (moti jih svetloba) in blefarospazem (nekontrolirano stiskanje očesnih mišic). Bolezen običajno mine v 1 tednu, v primeru sekundarnih bakterijskih infekcij pa je potrebno zdravljenje z antibiotiki.

Kromodakrioreja ali t. i. ‘krvave solze’ so posledica zmanjšanega negovanja/čiščenja dlake ter povečane produkcije porfirinov v Harderjevi žlezi zaradi stresa ali bolezni. Posledično pride do akumulacije izločka okoli oči in/ali nosu. Rdečega izločka ne smemo zamenjati za kri.

Vnetje očesnih veznic lahko povzroči tudi neprimeren ali umazan nastil ter velike koncentracije amonijaka v bivališču zaradi nezadostnega čiščenja kletke. Druge patologije oči so tudi mikroftalmija (manjše oči kot normalno), siva mrena (katarakta) in zelena mrena (glavkom), ki so lahko prirojene ali pridobljene. Pri starejših albino miših lahko zaradi prekomerne umetne osvetlitve v stanovanjih pride do atrofije mrežnice in slepote.

 

So predvsem posledice neprimerne higiene okolja, prepiha in premrzlega okolja. Znaki bolezni dihal so oteženo dihanje, hropenje, kihanje, piskanje in nosni izcedek. Normalno dihajo le skozi nos, zato je dihanje skozi odprta usta zelo slab znak.

Mycoplasma pulmonis povzroča kronična obolenja dihal, ki vodijo v nastanek pljučnice, gnojnega vnetja nosne sluznice in redkeje tudi vnetja srednjega/notranjega ušesa (klinični znak tortikolis). Zdravljenje je najpogosteje dolgotrajno in ozdravitev je redka, kljub temu pa lahko ob primerni podporni terapiji živali doživijo povprečno starost.

Sendai virus povzroča akutne infekcije dihal. Predvsem prizadene mladiče, ki zaradi okužbe večinoma poginejo. Odrasle živali praviloma prebolijo infekcijo.

Zaradi prekomernega hranjenja z beljakovinami lahko pride do nastanka amiloidoze ledvic (tudi vranice, nadledvičnih žlez, jeter) in nefrotičnega sindroma. Klinični znaki so povečana količina urina, prekomerno pitje in izguba telesne mase, v urinu so prisotni proteini. Znižati je treba vnos beljakovin s hrano, zagotoviti dovolj vode in zdraviti po navodilih veterinarja. Prognoza je vprašljiva.

Pri samcih v sečnici nastaja ejakulatorni zamašek iz epitelnih celic in spermijev. Občasno lahko povzroči zaporo sečnice, kar lahko vodi v bolezen ledvic, infekcijo, lahko tudi v pogin. Zapora sečnice se pri samcih pojavi tudi zaradi bakterijskega vnetja prepucijalnih in bulbouretralnih žlez. Žleze otečejo, pritisnejo na sečnico in tako zmanjšajo prehodnost. Znaki bolezni so oteženo in boleče uriniranje ter samopoškodovanje penisa.

Pri samicah lahko pride do gnojnega vnetja maternice, nastanka cist na jajčnikih ali novotvorb, vendar so ta obolenja redka. Terapija je odstranitev jajčnikov in maternice.

Tumorji mlečne žleze so najpogostejši tumorji pri miših. Večinoma so maligni in metastazirajo. Prizadet mlečni kompleks je povečan, neboleč in hladen na otip. Napoved ozdravitve je zato slaba. Zdravimo jih s kirurško odstranitvijo.

Pregled spremembe (tumor) na boku za desno prednjo nogo pri miši v splošni anesteziji

So najpogostejše zdravstvene težave pri miših. Vzroki so lahko neprimerno okolje, motnje obnašanja, neprimerna prehrana, okužbe z bakterijami, glivami ali infestacije s paraziti.

Miši lahko infestira več vrst pršic (Myobia musculi, Radfordia affinis, Myocoptes musculinis), ki povzročajo izpadanje dlake in hudo srbenje. Kot rezultat intenzivnega praskanja se lahko pojavijo poškodbe kože, ki so vstopno mesto za povzročitelje bakterijskega dermatitisa. Pršica Psorergates muricola parazitira v koži, nastanejo majhni beli noduli na bazi ušes in po telesu.

Mišja uš (Polyplax serrata) povzroča srbež, dermatitis, anemijo in pri hudo prizadetih živalih tudi pogin. Mišja uš lahko prenaša tularemijo, ki je zoonoza. 

Miši se lahko okužijo z dermatofiti (najpogosteje Trichophyton mentagrophytes, Microsporum canis in Microsporum gypseum), vendar okužba običajno poteka brez kliničnih znakov. Bolezen običajno nastopi, ko je žival izpostavljena stresu. Znaki bolezni so izpadanje dlake predvsem na glavi, vratu in korenu repa, tudi drugod po telesu. Pri rokovanju z bolno živaljo je potrebna previdnost, saj lahko dermatofiti okužijo tudi človeka.

Bakterijske infekcije, povezane z dermatitisi, običajno povzročajo bakterije Staphylococcus aureus, Pasteurella pneumotropica in Streptococcus pyogenes. Te bakterije so velikokrat prisotne na koži zdravih živali in ne povzročajo bolezni. Ko pride do poškodbe, vdrejo v telo, se razmnožijo in povzročajo vnetja kože in abscese.

Obrazni dermatitis ali bolezen golega nosu se lahko pojavi kot posledica kromodakrioreje. Porfirini v izločku Harderjeve žleze dražijo kožo, zato pride do drgnjenja nosu ob predmete, samopoškodbe in sekundarnih okužb kože. Lahko se razširi po celem obrazu, tudi na tačke in trebuh. Na začetku je koža rdeča, nato začne izpadati dlaka, lahko se razvije tudi vlažni dermatitis.

Izpadanje dlake, odrgnine in poškodbe kože lahko povzročijo tudi neprimerna oprema, sostanovalci, miši pa se lahko tudi samopoškodujejo. Brezdlačna mesta so lahko posledica grizenja dlake med sostanovalci. Dominantne miši krajšajo dlake podrejenim. Dlako odgriznejo tik ob koži, te pa ne poškodujejo. Priporočeno je zmanjšati gostoto naselitve živali.

Posledica napačne prehrane je lahko tudi pomanjkanje vitamina A. Pomanjkanje nastopi pri miših, ki jih hranimo samo s semeni. Pojavijo se spremembe na koži in sluznicah ter resasta dlaka. Takšne živali so bolj občutljive za okužbe z bakterijami.

Lahko se poškodujejo na rešetkah, na kolesih za razgibavanje in tudi pri pretepih. Miši, ki živijo same, se velikokrat samopoškodujejo.

Videz zdrave živali

Zdrava miš je živahna, radovedna in se zanima za okolico. Veliko časa porabi za nego kožuha, zato ima zdravo in čisto kožo ter dlako. Ima rožnate sluznice brez razjed in izcedkov. Diha skozi nos. Zdrava miš se redno prehranjuje in iztreblja.