KUNEC (Oryctolagus cuniculus)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Lagomorpha
  • Družina: Leporidae
  • Rod: Oryctolagus
  • Vrsta: Oryctolagus cuniculus
  • Ogroženost po IUCN: potencialno ogrožena vrsta

Kunci niso glodavci. V nasprotju z njimi imajo za primarnimi sekalci še dodaten par sekalcev, ki jih imenujemo pasekalci. Kunci spadajo v red lagomorfov, kamor uvrščamo tudi zajce in žvižgače.

Neposreden prednik domačih kuncev je evropski divji kunec, ki izhaja iz južne Evrope in severne Afrike. Ljudje so jih po 18. stoletju prenesli po celem svetu. Divji kunci imajo mehko, gosto dlako, ki je dorzalno sivorjave, ventralno pa bele barve. So socialne živali in v naravi živijo v skupinah po 70 kuncev ali več, razdeljenih v manjše skupinice po 2–8 živali. Živijo v sistemih brlogov in se izogibajo čistin. So primarno nočne živali, čeprav so občasno aktivni tudi podnevi.

Domači kunci so v nasprotju z divjimi aktivni podnevi. Večinoma se hranijo zgodaj zjutraj in zvečer. Obstaja več kot 200 pasem domačega kunca. Pasme se med seboj razlikujejo po telesni masi, tipu in barvi dlake, dolžini ušes ter po fizioloških lastnostih (velikost legla, hitrost rasti in obnašanje)

Kunci se ne oglašajo, lahko pa glasno zacvilijo, če se prestrašijo ali poškodujejo. Ko je kunca strah, lahko popolnoma obmiruje ali pa želi pobegniti, pri čemer močno brca in cvili. Med seboj komunicirajo z vonjem in dotiki. Na nevarnost opozarjajo tako, da z zadnjimi nogami udarjajo ob tla. Če želijo mir, lahko poskušajo vsiljivca pregnati tako, da zagodrnjajo in se poženejo proti njemu.

Portret – kunec

 

Kunec je ena izmed najdlje udomačenih živalskih vrst, a točen čas udomačitve ni poznan. Nekateri menijo, da so bili udomačeni že okoli 2500–1800 let pr. n. št., prvi dokazi pa so iz časov Rimljanov. Primarno so jih udomačili zaradi prireje mesa in krzna.

Kunci imajo dolge okončine. Zadnje noge so daljše in močnejše kot sprednje, zato so dobro prilagojeni za tek in skakanje. Njihove kosti so krhke v primerjavi z drugimi živalskimi vrstami in zato nagnjene k poškodbam. Na stopalih nimajo blazinic, stopala so odlakana. Imajo plantigradni tip noge. Prsti se končajo z dolgimi, skoraj ravnimi kremplji. Na prednjih nogah imajo 5 in na zadnjih 4 prste. Rep je kratek. Njihova dlaka je gosta in mehka, lahko je dolga ali kratka. Dlaka je lahko bela, rjava, črna, siva, lahko ima različne vzorce. Kunci nimajo veliko žlez znojnic in ne sopejo, zato je pregrevanje nevarno, tudi življenjsko ogrožajoče.

Oči imajo lateralni položaj, zato imajo širok vidni kot. Oči kunca so osemkrat bolj občutljive za svetlobo kot človeške. Ušesa so različnih velikosti in dobro prekrvavljena ter imajo pomembno vlogo pri termoregulaciji. Dihajo skozi nos, ob dihanju nimajo odprtih ust, razen ob hudih dihalnih stiskah. Premikanje nosnic ni sorazmerno z dihanjem. Imajo dobro razvita voh in sluh. Usta so sorazmerno majhna. Ustna votlina in žrelo sta dolga in ozka, jezik pa je velik, kar veterinarju otežuje intubacijo. Kunec jemlje krmo z ustnicami, s sekalci jo seseklja in z ličniki zmelje. Vsi zobje so visokokronski (hipsodontni), brezkoreninski (aradikularni) in neprestano izraščajo (elodontni).

Prsni koš je majhen v primerjavi s trebušno votlino. Timus kunca je v nasprotju z drugimi živalskimi vrstami velik in ne regresira v času pubertete (je najverjetneje prisoten celo življenje). Nahaja se kranioventralno od srca. Normalno kunci za dihanje uporabljajo le diafragmo, brez medrebrnih mišic.

Prebavila kunca imajo dve večji razširitvi, želodec in slepo črevo. Prebava poteka hitro, kunec na dan izloči okoli 150 bobkov. Vsebina prebavnega sistema tehta okoli 20 odstotkov telesne mase kunca. Želodec obsega približno 15 odstotkov prostornine celotnega prebavnega sistema. Nahaja se na levi strani prednjega dela trebušne votline. Pri zdravem kuncu ni nikoli popolnoma prazen. Vsebina želodca poleg krme in tekočine običajno vsebuje tudi veliko količino dlake, ki jo zaužijejo med čiščenjem in negovanjem. Tanko črevo je kratko, zavzema okoli 12 odstotkov celotne dolžine prebavnega trakta. Prebava do konca tankega črevesja je enaka kot pri ostalih neprežvekovalcih. Cekum je velik, obsega 40 odstotkov vsebine prebavnega trakta in se nahaja na desni strani trebušne votline. V njem se vrši prebava neškrobnih polisaharidov ali vlaknin (celuloza, hemiceluloza, pektin) z encimi mikroorganizmov, pri čemer nastanejo snovi z visoko hranilno vrednostjo, predvsem hlapne maščobne kisline (ocetna 60–80 odstotkov, maslena 8–20 odstotkov in propionska 3–10 odstotkov), beljakovine (preko cekotrofije kunec dobi kar 15–25 odstotkov vseh zaužitih beljakovin) in vitamini (vitamini B, vitamin K). Hlapne maščobne kisline se večinoma absorbirajo in pokrivajo kar 40 odstotkov bazalnih potreb po energiji, deloma pa se izločijo s cekotrofi. Posebnost kunca je tudi, da je kolon sposoben antiperistaltičnega gibanja, kar omogoča vračanje vsebine v cekum v nadaljnjo prebavo. Kolon ima tudi sposobnost ločevanja delcev hrane po velikosti. Začetni del kolona ima zažemke, ki se krčijo in omogočajo ločevanje delcev tako, da se majhni delci razporedijo ob steni kolona in jih antiperistaltično gibanje potiska nazaj v cekum, veliki neprebavljivi delci pa so v sredini lumna kolona, peristaltično gibanje jih potiska proti anusu in se izločijo kot suhi iztrebki. Antiperistaltično gibanje se običajno 3–8 ur po hranjenju ustavi in deluje le še peristaltika. Vsebina iz cekuma takrat pride v kolon, kjer se obda s sluzjo, in se nato izloči kot cekotrof. Kunec cekotrof zaužije neposredno iz anusa, običajno v zgodnjih jutranjih urah. Če je kunec zdrav, jih v kletki običajno ne opazimo. Cekotrofi so bogati s hranilnimi snovmi, vsebujejo visok odstotek vlage, so mehki, oblike grozdja in pokriti s sluzjo. Uživanje cekotrofov imenujemo cekotrofija ali cekofagija. Cekotrofija se prične pri 3 tednih starosti, ko kunci že jedo trdo krmo. Ta način prebave kuncu v naravi omogoča, da preživi čim manj časa na prostem, kjer ga ogrožajo mnogi plenilci. Fiziološka črevesna mikrobiota kunca je večinoma sestavljena iz Gram pozitivnih bakterij. Kunci ne morejo bruhati, domneva se, da lahko občutijo slabost.

Kunci uravnavajo koncentracijo kalcija v krvi preko ledvic – odvečen kalcij se izloča z urinom, zato je njihov urin moten. Kunci izločajo velike količine urina, saj imajo slabšo sposobnost koncentriranja kot ostali sesalci. Urin je lahko različnih barv (od svetlo rumene do temno rjave, rdeče) zaradi obarvanja s porfirini, ki se nahajajo v nekaterih rastlinah (brokoli, zelje, korenje, lucerna, regrat, želod, rdeča pesa), zaradi pigmentov v kunčjih briketih, zdravil idr.

Samice imajo 4–6 parov seskov in mlečnih kompleksov. Testisi pri samcih ležijo v skrotumu, ingvinalni kanal ostane odprt celo življenje, zato lahko moda povlečejo v trebušno votlino. Penis kunca nima kosti (os penis, bakulum). Kunci so inducirani ovulatorji. Samice ovulirajo 10–13 ur po koitusu. Novorojeni kunci so brez dlake, slepi in gluhi. Porod je običajno hiter (30 minut), včasih pa lahko traja tudi nekaj ur. Kunka hrani mladiče le 1–2-krat na dan po 2–5 minut, saj ima zelo hranljivo mleko. Mladiči začnejo zapuščati gnezdo pri 2–3 tednih starosti, v tem času tudi začenjajo kazati zanimanje za trdo hrano, zato morajo imeti na voljo kakovostno travnato seno. Odlakanost se pojavi pri 5–6 tednih. Mleko prenehajo sesati 5–8 teden.

Normalno kunec na dan proizvede 10–35 ml/kg urina. Normalen pH urina je 8–9.

  • Telesna masa: okoli 0,8–10 kg
  • Dolžina telesa: do 41 cm
  • Dolžina repa: 4–7 cm
  • Dolžina spolnega ciklusa in gonitev: ovulirajo inducirano (ovulacija je 10 ur po koitusu)
  • Spolna zrelost: 4–8 mesecev
  • Brejost: 28–32 dni
  • Število mladičev: 4–12
  • Telesna masa ob rojstvu: 30–80 
  • Dojenje: 5–8 tednov
  • Pričakovana življenjska doba: 5–10 let
  • Zobna formula: 2033/1023

Lahko jih ločujemo glede na genitalno odprtino, ki je pri samcu okrogla, pri samici pa ima obliko reže. Pri samcu lahko vidimo ali »izvihamo« penis. Pri spolno zrelih samcih lahko vidimo/tipamo moda.

Kunci so socialne živali, zato je priporočljivo, da sta skupaj nastanjena vsaj dva. Najboljša kombinacija je sterilizirana samica in kastriran samec. Dve samici se običajno dobro razumeta, če imata na voljo dovolj prostora. Ni priporočljivo imeti skupaj nekastriranih samcev, saj se pogosto stepejo, pri čemer se med seboj hudo poškodujejo. Kastracija/sterilizacija zmanjša pojavnost konfliktov med sostanovalci. Vsako spoznavanje med kunci, ki se med seboj ne poznajo, mora biti postopno in nadzorovano. Če so bili skupaj nastanjeni pred spolno zrelostjo, se bolje razumejo. 

Nastanjeni morajo biti v hladnih prostorih, optimalna temperatura je 15–20 °C. Bolj jim ustreza hladno kot toplejše okolje. Težko prenašajo temperature nad 25 °C. V prostoru kunca ogradimo s pregrado za pse ali kakšno drugo ustrezno zaščito, saj so zelo radovedni in aktivno raziskujejo okolico, pri čemer tudi radi grizejo in praskajo pohištvo. Treba jim je onemogočiti dostop do električne napeljave in strupenih sobnih rastlin. Mlade kunce je mogoče naučiti mnogih trikov. Svoj teritorij označujejo z vonjem iz žlez, ki se nahajajo pod brado. Samice so bolj teritorialne kot samci. Kunec mora imeti dovolj prostora, ki mu omogoča dovolj gibanja vsaj 4 ure dnevno. V toplih mesecih je treba poskrbeti za dobro kroženje zraka. V omejenem prostoru potrebujejo skrivališče, najbolje je, da ima vsak svojega. Imeti morajo tudi ležišča in mehke površine, kjer si lahko spočijejo stopala. Priporočljive so lesene hišice in drugi predmeti/igrače, ki kuncu obogatijo življenje. Kletke, ki jih lahko pridobimo na tržišču, niso ustrezno stalno bivališče. Uporabijo se lahko le za omejevanje kunca, ko je sam doma, ali zato, da se vanjo namesti kunčje stranišče. Kletka mora biti nameščena v mirnem prostoru, ne sme biti izpostavljena neposredni sončni svetlobi ali prepihu. Izdelana naj bo iz nerjavečega jekla in plastike, dno kletke pa naj bo nastlano z žagovino, slamo ali senom. Kunca lahko navadimo na stranišče, ki je posoda, v katero se položi narezan papir, peletiran časopis, lesni peleti, travnato seno ali poseben pesek, kot podlogo pa se lahko uporabi časopisni papir. Nastilj iz mačjega peska ni priporočljiv. Stojalo s senom naj se nahaja ob stranišču, saj kunci radi jedo in iztrebljajo istočasno. Prostor za kunca in kletko se čisti večkrat tedensko ali po potrebi. Če je mogoče, kuncu omogočimo gibanje na vrtu.

Kunce lahko namestimo tudi v zunanjem okolju. Primerna kletka za kunca mora imeti površino vsaj 1,8 m2 in mora kuncu omogočati, da se lahko ob počivanju popolnoma raztegne in da se lahko postavi na zadnje noge. Če je kunec veliko časa v kletki, naj bo ta dovolj velika, da lahko izvede vsaj 3 skoke. Imeti mora ločen prostor za počitek, nastlan s slamo za izolacijo. Tudi dno kletke naj bo nastlano (žagovina, slama, seno). Priporočeno je, da je kletka dvignjena vsaj 45 cm nad tlemi. Zagotoviti je treba ustrezno kroženje zraka. Kletka ne sme biti stalno prebivališče, saj kunci potrebujejo veliko gibanja, zato jih je treba vsaj enkrat dnevno spustiti na travo ob kletki, ki je ograjena in kjer se lahko mirno pasejo. Ograja mora nuditi dobro zaščito pred plenilci in drugimi divjimi živalmi, hrupom, okolijskimi dejavniki (neposredna sončna svetloba, prepih, vlaga) in drugimi nevarnostmi. Biti mora dovolj visoka, da je kunci ne morejo preskočiti, nad ograjo pa lahko napnemo tudi mrežo. Kunci morajo imeti možnost umika v zaščiteno, omejeno okolje (škatle, tuneli, kletka). Zavedati se je treba, da radi kopljejo, ter izvesti ustrezne zaščitne ukrepe, da ne pobegnejo.

So rastlinojedi/herbivori. V naravi so selektivni jedci in se hranijo večinoma z mladim rastlinjem (predvsem travo), ki ima visoko vsebnost hranilnih snovi. Priporočljivo je, da je njihova prehrana v ujetništvu sestavljena pretežno iz rastlin z visoko vsebnostjo surovih vlaknin in nizko vsebnostjo proteinov ter lahko prebavljivih ogljikovih hidratov. Glavna hrana je travnato seno, ki ga morajo imeti vedno na voljo. Priporočljivo je, da je seno na stojalih, mrežah ali skrito v papirnate tulce, kar jim omogoča iskanje hrane in zmanjša dolgčas. Seno mora biti kakovostno, čisto, ne sme biti plesnivo in se prašiti. Primerna je tudi sveža trava.

Poleg sena jim ponudimo tudi svežo listnato zelenjavo (solato, listnati ohrovt, špinačo, listje gomoljnic, kot je repa) ali divje rastline (regrat, grint, vodno krešo, navadno zvezdico). Sadje in sladko zelenjavo, kot sta korenje in paradižnik, jim ponudimo le redko ter v majhnih količinah. Sveža zelenjava in sadje morata biti dobro oprana, posušena in imeti sobno temperaturo.

V omejenih količinah (manj kot 30 g/kg telesne teže/dan) jim dodajamo primerno komercialno pripravljeno hrano (pelete). Peleti morajo vsebovati vsaj 18 odstotkov surovih vlaknin, 12 odstotkov beljakovin, 1,5–2 odstotka maščob in 40–45 odstotkov ogljikovih hidratov. Semenske mešanice niso priporočljive. V ujetništvu navadno izbirajo hrano z višjo vsebnostjo energije, zato so nagnjeni k debelosti. Menjavo hrane vedno izvedemo postopoma, v dveh tednih, da ne pride do prebavnih motenj.

Vedno morajo imeti na voljo svežo vodo. Kuncem je bolj naravno piti iz posode, a v tem primeru mora biti ta dobro obtežena, da je ne prevrnejo. Bolje je vodo ponuditi v napajalniku, saj tako ostane čista, zmanjša se tudi vlaženje nastilja. Napajalnik ali posodo je treba redno čistiti z vročo vodo. Vodo je treba zamenjati vsaj enkrat dnevno.

Povprečen dnevni vnos krme je 50 g/kg, vnos vode pa 50–150 ml/kg.

Transportiramo jih v primernem transporterju. Če ima oboleli kunec sostanovalca, je priporočljivo, da ga med transportom ta spremlja, kar zmanjša raven stresa. V transporter položimo brisačo ali časopis ter dodamo seno iz domače kletke, da se počutijo bolj varno. Na voljo naj imajo tudi vodo in hrano. Odsvetuje se nošenje kunca v naročju ali držanje v rokah. Transporter mora biti dobro zračen.

Kunec med transportom

V nekaterih primerih (bolezen, po kirurških posegih) se svetuje asistirano hranjenje kunca. Uporabijo se temu namenjene hrane ali ustrezni dobro topni briketi/peleti, ki vsebujejo visoko vsebnost vlaknin. Zmešamo jih z vodo in po potrebi dodamo vitamine, minerale. Žival hranimo z brizgo ali s sondo. Obvezno je tehtanje in opazovanje živali in iztrebkov.

Z njimi je treba ravnati nežno in mirno, brez hitrih gibov. Hitro se prestrašijo, takrat poskušajo zbežati ali se celo oglasijo. Zelo so občutljivi za vonj plenilcev, zato je pomembno, da rokovanje ne poteka v prostoru, v katerem so nastanjeni tudi plenilci, in da si pred rokovanjem oseba umije roke, lahko tudi zamenja oblačila. Udomačenega kunca lahko primemo tako, da eno roko položimo pod sprednje noge, ob tem pa z drugo roko podpiramo zadnje noge. S tem se preprečijo poškodbe zaradi nenadnih gibov, kot so brcanje in zvijanje. Ob neprimernem držanju si lahko kunec z močno brco zadnjih nog poškoduje hrbtenico. Za bolj nemirne kunce lahko uporabimo podoben prijem, le da ga primemo za vratno kožno gubo namesto pod prednjimi nogami, zadnje noge in hrbet so podprti. Kunca nikoli ne dvigujemo za ušesa. Pri pregledu na pregledovalni mizi pod kunca namestimo brisačo ali kakšno drugo nedrsečo podlago. Včasih ga lahko tudi nežno ovijemo z brisačo in mu tako omejimo gibanje.

Z anamnezo veterinar pridobi informacije o živali (pasma, starost, spol), izvoru živali, preteklih boleznih, prehrani, iztrebljanju in uriniranju, nastanitvi, oskrbi, obnašanju in morebitnih zdravstvenih težavah (čas pojava, vrsta in potek kliničnih znakov).

Žival stehta. Opazuje dlako, kondicijo, držo, obnašanje. Oceni vrednosti osnovnih vitalnih funkcij: frekvenco, ritem in globino dihanja, frekvenco in ritem srčnega utripa ter telesno temperaturo. Telesno temperaturo meri rektalno. Pulz meri na stegenski (a. femoralis) ali centralni ušesni arteriji (a. aurikularis centralis). Pregleda ušesa, nosnice, oči in ustno sluznico, oceni polnjenje kapilar. Ob pregledu ustne votline oceni stanje prednjih zob. Za popoln pregled zob je potrebna sedacija ali anestezija. Hidracijo preveri na brezdlačni koži ingvinalnega področja ali na notranji strani uhlja, koža ob dehidraciji postane zgubana. Dehidriran kunec ima lahko udrte oči. Veterinar otipa trebuh (napetost, napihnjenost, bolečina) in s stetoskopom osluškuje zvoke črevesnega gibanja.

Redno dajanje antiparazitikov pri zdravih kuncih ni potrebno, v toplejših mesecih pa je priporočena topikalna zaščita proti muham in bolham.

Pomembno se je zavedati, da so kunci v naravi plen in zato zelo spretno prikrivajo znake bolečine in bolezni. Že blage spremembe v njihovem obnašanju (letargija, zgrbljenost hrbta, škrtanje z zobmi, agresija), apetitu in iztrebljanju so lahko pomemben znak, da je s kuncem nekaj narobe. Kunca, ki že 12–24 ur ni jedel ali iztrebljal, je nujno treba peljati k veterinarju, saj je to urgentno stanje. Nekatera druga urgentna stanja, ki zahtevajo nujen obisk veterinarja, so tudi vodena driska, oslabelost, napihnjen abdomen, infestacija kože z ličinkami nekaterih vrst muh, akutna paraliza, živčni napadi, nagnjena glava, težko dihanje, vročinski stres, podhladitev, oteženo ali boleče uriniranje, težek porod in drugo.

Priporočen je splošen pregled pri veterinarju vsakih 6 mesecev. Lastniki naj kunca redno tehtajo in spremljajo njegovo telesno maso.

Stranska ušesna vena pri kuncu z vstavljeno kanilo
  • Frekvenca dihanja: 30–60 vdihov/min
  • Frekvenca srčnega utripa: 120–325 utripov/min
  • Telesna temperatura: 38–39,6 °C

Zdravila se lahko aplicirajo v usta z brizgo, v podkožje kožne gube na vratu, v ledveno ali stegensko mišičnino, v veno in redkeje v kožo ali kost.

Kri se najpogosteje odvzame iz marginalne ušesne vene (v. auricularis). Pri večjih kuncih se lahko jemlje tudi iz doglavne vene (v. cephalice) ali iz lateralne prikrite vene (v. saphene), pri manjših pa iz jugularne vene (v. jugularis).

Infuzijske raztopine se lahko dajejo preko ust, v podkožje ali v veno. Za intravensko injiciranje se običajno vstavi venski kateter v marginalno ušesno veno (v. auricularis) ali doglavno veno (v. cephalica).

Zelo pomembno je izbrati primerne in varne antibiotike za zdravljenje kunca, še posebej pri dajanju v usta (per os). Neprimerni antibiotiki lahko povzročijo uničenje fiziološke črevesne bakterijske mikrobiote, zaradi česar se prekomerno namnožijo škodljive bakterije. Nekatere izmed teh lahko izločajo toksine, posledica pa so enteritis, enterotoksemija, toksični šok in lahko nenaden pogin.

Najpogostejše bolezni kuncev so bolezni zob in ustne votline, prebavil, dihal, kožna obolenja, bolezni sečnih in spolnih organov.

Najpogostejša težava z zobmi je nepravilen ugriz (malokluzija). Vzroki nastanka težav so raznoliki in prepleteni. Pri mlajših živalih je najpogostejša malokluzija incizivov, ki je posledica dednega nesorazmerja v dolžini spodnje in zgornje čeljusti in je najpogostejša poznana dedna bolezen kuncev. Sekalci zaradi nepravilne obrabe prekomerno izraščajo. Rastejo 3 mm na teden, zato je brušenje ob nepravilni rasti potrebno vsakih 4–6 tednov. Starejši kunci pa imajo nepravilen ugriz najpogosteje zaradi t. i. progresivne bolezni zob. Vzrok nastanka se povezuje predvsem z nepravilno prehrano s prenizko vsebnostjo strukturnih vlaknin. Stanje se kaže kot nepravilna in nezadostna obraba zob. Zobje se podaljšajo, krivijo in na ličnikih se pojavijo ostre špice. Spremembe so običajno prisotne na vseh zobeh, v kronskem in tudi na koreninskem delu. Zaradi sprememb in podaljševanja zobnih korenin lahko nastanejo tudi ognojki na spodnji in/ali zgornji čeljusti, ki nastanejo na vršičku prizadetega zoba in se hitro širijo na sosednje zobe. Znaki težav z zobmi so lahko oteženo žvečenje, neješčnost, prekomerno slinjenje, solzenje, hujšanje, ponavljajoče se epizode gastrointestinalnega zastoja in otekline na področju glave.

Malokluzija sekalcev
Lobanja kunca z nepravilnim ugrizom

Pri pregledu zob pregledamo položaj in dolžino zob, ugriz, ustno sluznico, tipamo kosti zgornje in spodnje čeljusti, naredimo rentgenogram in računalniško tomografijo (CT) glave, po potrebi pa še druge diagnostične preiskave.

Pregled ustne votline pri kuncu

Veterinar bo predolge in nepravilno oblikovane zobe obrusil. Kunec bo med pregledom in posegom v splošni anesteziji. V nekaterih primerih je treba odstraniti obolele zobe in zdraviti zobne ognojke. Med zdravljenjem je treba kuncu odpravljati bolečine in nuditi podporno terapijo (asistirano hranjenje). Velikokrat je potrebno tudi zdravljenje z antibiotiki.

Ščipanje zob je neprimerno in se strogo odsvetuje.

Najpogostejše bolezni prebavnega sistema so gastrointestinalna hipomotiliteta in gastrointestinalni zastoj, zapora črevesja, sindrom lepljivega zadka in driska.

Gastrointestinalna hipomotiliteta je lahko posledica uživanja neprimerne hrane (prevelika količina ogljikovih hidratov in premalo /<16 odstotkov/ surovih vlaknin), zaužitja tujkov, stresa, bolečine, težav z zobmi, zmanjšane aktivnosti (debelost, bolečine v sklepih ali hrbtenici) idr. Delovanje črevesne peristaltike se zmanjšanja ali preneha, posledici pa sta motena prebava in sprememba normalne črevesne mikrobiote. Iztrebki so najpogosteje suhi in majhni ali pa jih ni, kunec je neješč, onemogel, ima povečan trebuh, ki je boleč. Bolezen je nevarna, in če ne ukrepamo, lahko pride do pogina živali.

Zapora črevesja se kaže v hitrem pojavu hudih kliničnih znakov, kot so neješčnost, slinjenje, škrtanje z zobmi in ždenje v kotu kletke. Stanje spremljajo huda trebušna bolečina, zmanjšana količina/odsotnost iztrebkov, apatija, povečan trebuh, oteženo dihanje. Lahko se pojavita šok in pogin. Je urgentno bolezensko stanje, pri katerem se svetuje takojšen pregled pri veterinarju.

Enterotoksemija se pojavi po nepravilni uporabi antibiotikov, lahko pa tudi zaradi stresa, nepravilne prehrane idr. Fiziološka črevesna mikrobiota se spremeni in namnožijo se škodljive bakterije, kot je Clostridium spiriforme, ki izločajo toksine. Klinični znaki so vodena rjava ali krvava driska, onemoglost, dehidracija, podhlajenost, povečan in boleč trebuh, lahko vodi v kolaps in smrt.

Drisko lahko povzročajo okužbe s paraziti (kokcidioza), bakterijami (E. coli pri mladih kuncih, Clostridium piliforme ob stresu), virusi in zastrupitve (svinec, strupene rastline).

Pri sindromu lepljivega zadka gre za moteno cekofagijo – nastane zaradi debelosti, težav z zobmi, s hrbtenico ali sklepi, respiratornih bolezni, zaradi katerih kunec ne vonja/zazna prisotnosti cekotrofa v okolici rektuma, ter drugih okužb (encefalitozoonoza). Vzrok je lahko tudi nenormalna/prevelika produkcija cekotrofov zaradi nepravilne prehrane (premalo vlaknin ter preveč ogljikovih hidratov in beljakovin) ali prehitra menjava krme. Posledica je lepljenje nezaužitih cekotrofov na zadek. Zaradi mehanske prepreke lahko pride do motnje v iztrebljanju in uriniranju, dlaka in koža sta lahko prežeti z iztrebki in urinom, koža na tem mestu je vneta in boleča.

V takšnih primerih je vedno potrebna veterinarska pomoč. Veterinar opravi ustrezne diagnostične preiskave in predpiše primerno zdravljenje.

Najpogostejši vzroki bolezni dihal kuncev so bakterijske okužbe, alergije in druga draženja. Vzroki alergije/draženja so lahko drobci prahu v senu ali stelji, amonijak, cigaretni dim in nekatere kemikalije. Okužbe dihal nastopijo predvsem po stresu, lahko pa so tudi posledica neprimerne nastanitve (prepih, vlaga, prenizka temperatura ali prisotnost visoke koncentracije amonijaka).

Najpogostejša povzročitelja bolezni dihal sta bakteriji Pasteurella multocida in Bordetella bronchiseptica. Povzročata pljučnice, plevritis, perikarditis. Klinični znaki so izcedek iz nosu in oči, izbuljene oči, izpad tretje veke, oteženo dihanje z odprtim gobcem, oteklina vratu in nog, kihanje, mirnost, hujšanje, neješčnost, povišana telesna temperatura. Okužbo zdravimo s primernimi antibiotiki, ki jih izberemo na podlagi rezultatov antibiograma.

Tujke v nosnicah, žrelu in sapniku lahko ugotovimo tudi pri kuncih. Najpogostejši tujki so trava in koščki sena. Klinični znaki so oteženo dihanje in dihanje z odprtimi usti, eno-/obojestranski izcedek iz nosu, otresanje z glavo, kihanje, drgnjenje smrčka. Najpomembnejši del terapije je odstranitev tujka z izpiranjem nosu ali z endoskopom.

So pogostejše pri večjih pasmah in starejših kuncih. Dolgoročna prognoza bolezni je običajno previdna. Kunec je miren, lahko kronično hujša, težko diha, ima razširjen trebuh, mogoče je slišati šum na srcu. Občasno se opazi onemoglost, ob večjih naporih lahko kunec izgubi zavest. Pogosto je sočasno prisotna tudi bolezen ledvic. Svetuje se specialistični pregled in zdravljenje po priporočilih veterinarskega kardiologa.

Vnetje sluznice mehurja in drugih delov sečil se večinoma pojavlja zaradi okužbe z bakterijami in/ali povečane količine kristalov kalcijevih spojin (najpogosteje kalcijevega karbonata) v urinu. Do pojava povečane količine kristalov najpogosteje pride zaradi prehrane, ki je bogata s kalcijem, zadrževanja urina, premalo popite vode, premalo gibanja ali prekomerne telesne mase in drugih zdravstvenih težav. Kristali kalcijevih spojin v alkalnem urinu precipitirajo, se združujejo in lahko oblikujejo sečne kamne. Klinični znaki so lahko neješčnost, oslabelost, hujšanje, dehidracija. Predvsem pa lahko opazimo oteženo uriniranje, zmanjšano ali povečano produkcijo urina, spremenjeno barvo urina in tudi dermatitis v okolici zadka. V primeru urolitiaze in neuspehu s konservativnim zdravljenjem je nadaljnje zdravljenje kirurško.

Do 80 odstotkov nesteriliziranih kunčic, starih nad 5 let, ima patološke spremembe na maternici. Najpogostejša sta adenokarcinom maternice in hiperplazija endometrija, pogosto je tudi sluzavo vnetje maternice (mukometra). Redkeje se pojavljajo abscesi in tumorji na jajčnikih ter gnojno vnetje maternice (piometra).

Klinični znaki, povezani s spremembami na rodilih, so raznoliki. Najpogosteje lahko opazimo neješčnost, zmanjšano aktivnost, zmanjšano plodnost, trebušno bolečino, anemijo in krvav urin, prisotne so lahko tudi ciste na mlečni žlezi.

Spontano navidezno brejost, ki se pojavi pri nesteriliziranih samicah, ki živijo same, vidimo pogosto. Občasno se lahko pojavi tudi takrat, kadar se ne oplodijo po zaskoku. Stanje lahko traja 16 do 17 dni, značilni znaki pa so povezani s pripravo na prihod zaroda, npr. puljenje dlake, gradnja gnezda in laktacija. Posledice navidezne brejosti so lahko gnojno vnetje maternice, mastitis in druge zdravstvene težave.

Sterilizacija kunčjih samic je zaradi pogostnosti bolezni, povezanih z rodili, priporočen in pomemben preventivni kirurški postopek v medicini kuncev. S pravočasno sterilizacijo preprečimo spremembe na maternici, jajcevodih in jajčnikih ter posredno na mlečni žlezi, preprečimo tudi nezaželeno brejost, navidezno brejost in spolno obnašanje (sterilizirane samice so bolj mirne, manj agresivne in manj teritorialne).

Med pogostimi boleznimi spolnih organov so pri samcih vnetje mod in nadmodkov, kriptorhizem in tumorji testisov.

Vnetje mod in nadmodkov je posledica okužbe z bakterijami ali poškodb, ki jih kunci pridobijo med pretepi s sovrstniki. Moda se običajno spustijo 10.–15. teden starosti, če do 16. tedna niso spuščena, je kunec najverjetneje kriptorhid. Kriptorhizem je lahko eno- ali obojestranski. Samci s kriptorhizmom običajno nimajo razvitega skrotuma in so lahko neplodni.

Enostranski kriptorhizem pri kuncu

Tudi kunci lahko obolijo za tumorjem testisa. Spremenjeni testis je povečan in večinoma ni boleč.

Z izjemo vnetij se večina bolezni mod pri samcih najpogosteje zdravi s kastracijo.

So zelo pogoste, vzroki so lahko bakterijske okužbe, dermatofiti ali zunanji zajedavci.

Dermatomikozo povzročajo glive iz rodu Trichophyton spp. in Microsporum spp. Lahko se prenašajo na človeka in druge sesalce. Bolezen pogosto poteka subklinično. Klinični znaki dermatomikoze so omejena (okrogla ali ovalna) področja brez dlake, ki se običajno pojavijo na glavi v okolici oči, lahko tudi drugod po telesu. Občasno spremembe lahko krvavijo, v nekaterih primerih so srbeče.

Okužbo z garjami lahko najpogosteje opazimo v sluhovodih in uhljih ali po vsem telesu. Ušesne garje povzročajo draženje, bolečino, močno srbenje in otresanje z glavo. Prizadeta koža se vname in je rdečkasta. Prisotne so rane in kraste, ki so posledica srbeža.

Huda oblika ušesnih garij

Kožne pršice (Cheyletiella spp.) povzročajo izgubo dlake, srbež in prhljaj na področju hrbta (predvsem med lopaticama in nad repom), koža običajno ni prizadeta. Bolezenske spremembe se pogosteje pojavijo pri živalih, ki imajo prisotne druge bolezni (težave s hrbtenico, težave z zobmi, debelost ipd.) – najverjetneje zaradi manjše sposobnosti negovanja kožuha z lizanjem. Mogoč je prenos na ljudi.

Mijaza je okužba z razvojnimi ličinkami nekaterih vrst muh. Muhe izležejo ličinke na kožo. Najpogosteje jih vidimo v okolici repa, običajno pri oslabelih živalih, pri katerih so prisotne še druge bolezni (motena cekofagija, težave ob uriniranju). Pojavi se predvsem v toplejših mesecih. Mijaza je urgentno bolezensko stanje in zahteva takojšen pregled pri veterinarju.

Kunci se lahko okužijo tudi z bolhami (Spillopsyllus cuniculi, Ctenocephalides felis). Povzročajo srbež, nemir in slabokrvnost. Najpogostejši rezervoar so ostale živali, npr. mačke, s katerimi si delijo bivališče. Mogoč je prenos na ljudi.

Kunčji sifilis je bolezen, ki jo povzroča bakterija Treponema paraluiscuniculi. Kunec se lahko okuži ob neposrednem kontaktu z okuženo kožo – npr. ob parjenju. Pojavijo se kožne spremembe (rdečina, oteklina, kasneje razjede in kraste) ob prehodih med kožo in sluznico na predelu ustnic, vek, vulve, prepucija in presredka.

Vlažni dermatitis na področju vratu in brade nastane zaradi prekomernega slinjenja, ki je najpogosteje posledica bolezni zob. Na področju zadka se pojavi predvsem zaradi težav pri uriniranju, npr. zaradi inkontinence, lahko je tudi posledica nezadostnega čiščenja dlake in motene cekofagije – sindrom lepljivega zadka. Pojavijo se področja brez dlake, koža je vneta in lahko tudi nekrotična. Prizadeta področja so zelo boleča, zato je nujno potrebno hitro in učinkovito zdravljenje.

Predvsem na stopalih zadnjih nog se pojavljajo mesta brez dlake z vneto kožo, spremenjena koža lahko postane nekrotična in ulcerira. Vzroki nastanka sprememb so debelost (pogosteje pri velikih pasmah), neaktivnost, slaba higiena (mokra, umazana tla), žične kletke, trd nastilj ali preobčutljivost na podlago. Okužbo in bolečino zdravimo z ustreznimi antibiotiki in protibolečinskimi zdravili. Zdravljenje je lahko zelo dolgotrajno. Nujno je treba spremeniti podlago, na kateri biva kunec, in mu zmanjšati telesno maso z ustrezno dieto ter povečati aktivnost. Zunanji ograjen izpust je pogosto najboljša rešitev.

Obojestranski pododermatitis kunca

Najpogostejši vzroki so okužbe, poškodbe, toplotni udar, zastrupitve, pomanjkanje vitaminov in mineralov ter novotvorbe.

Najpogostejši klinični znaki so ‘kriv vrat’ ali tortikolis, živčni napadi, pareze in paralize zadnjih nog, šepanje ter mišična onemoglost.

Tortikolis je posledica obolenja centralnega živčnega sistema najpogosteje zaradi encefalitozoonoze ali bakterijskega vnetja srednjega in/ali notranjega ušesa. Znaki so zasuk (rotacija) glave za okoli 30 do 45°, izguba ravnotežja, kotaljenje, vrtenje v krogu in nezmožnost uživanja hrane. Diagnostika povzročitelja in zdravljenje sta lahko kompleksna in dolgotrajna.

Kunci so nagnjeni k poškodbam, predvsem k zlomom kosti, zvini sklepov so redkejši. Najpogostejša poškodba je premik ali zlom hrbteničnih vretenc v ledveno-križnem predelu. Večinoma je rezultat neprimernega ravnanja s kuncem, lahko pa nastane tudi spontano – pri kuncih, ki nenadno skočijo ali brcnejo.

Tumor timusa se lahko pojavi pri vseh starostnih skupinah kuncev. Najočitnejši klinični znak je običajno sindrom kranialne vene kave – to je izzvan pojav obojestranskega eksoftalmusa z držanjem telesa nad ravnijo glave. Kasneje med boleznijo so lahko oči stalno izbuljene, vidimo lahko tretjo veko, otekline v področju glave, vratu in prednjih nog ter oteženo in pohitreno dihanje.

Obojestranska izbuljenost oči, t. i. eksoftalmus

Zelo pomembna bolezen pri kuncih, ki jo povzroča gliva Encephalitozoon cuniculi. Spore povzročitelja se intermitentno izločajo z urinom. Bolezen najpogosteje prizadene živčni sistem, pojavijo se lahko spremembe v obnašanju, krči, tortikolis, nekoordinirano gibanje, valjanje, pareze zadnjih nog in drugi znaki, tudi smrt. Bolezen lahko prizadene tudi ledvice, oči, redkeje druge organe. Okužene živali so velikokrat brez kliničnih znakov. Je zoonoza, obolijo lahko ljudje z oslabljenim imunskim sistemom (aids, kemoterapija tumorjev). Svetuje se redno testiranje kuncev na prisotnost protiteles skupine IgM in IgG proti omenjenemu povzročitelju. Bolezen se zdravi. Zdravljenje se najpogosteje izvede na podlagi izvidov preiskav in kliničnih znakov. Popolna ozdravitev je vprašljiva.

Kunci se lahko okužijo s protozojem Toxoplasma gondii. Okužijo se lahko s kontaminirano zelenjavo/svežo travo, zato jo je treba dobro oprati. So vmesni gostitelji, okužijo pa se, če zaužijejo oociste, ki jih okužene mačke izločajo z iztrebki. Kunci so končni gostitelji in ne izločajo infektivnih oocist. Parazit se lahko naseli v različnih organih. Klinični znaki se najpogosteje pojavijo pri kuncih z oslabljenim imunskim sistemom in tudi pri brejih, doječih samicah in mladičih, odrasli zdravi kunci redko obolijo. Klinični znaki se lahko izrazijo kot akutna sistemska bolezen s povišano telesno temperaturo, neješčnostjo, letargijo, poginom v nekaj dneh ali bolezen centralnega živčnega sistema s krči, parezo, paralizo, tremorjem mišic, ataksijo in živčnimi napadi.

Je zelo nalezljiva virusna bolezen, ki jo povzroča Calicivirus. Klinični znaki so zelo raznoliki: neješčnost, depresija, driska ali zaprtje, napetost trebuha, anemija, krvavitev iz telesnih odprtin, nosu, nožnice, krvav urin, cviljenje, težko in pospešeno dihanje. Pogin nastopi v nekaj urah do nekaj dneh po prvih kliničnih znakih. Zdravljenje bolezni ni uspešno. Kot preventiva se svetuje cepljenje vseh kuncev.

Miksomatoza je virusna bolezen kuncev, ki jo povzroča Leporipoxvirus. Bolezen se širi s kunčjimi bolhami in komarji. Je sezonska bolezen in se pojavlja pozno poleti ter zgodaj jeseni, ko je prenašalcev največ. Tudi izključno hišni kunci niso varni pred okužbo. Bolezen se lahko kaže na dva načina. Pri nodularni obliki po vnosu virusa s pikom okužene žuželke pride do sistemske okužbe in tvorbe dobro omejenih mas v podkožju (miksomov) na področju očesnih veznic, smrčka, ustnic, baze uhljev, v okolici mod in drugod po telesu. Amiksomatozna oblika pa je posledica aerogene okužbe (preko vdihanega zraka). Ker so prizadeti organ pljuča, se pojavi pljučnica, lahko tudi vnetje očesnih veznic in oteklina glave. Bolezen je v večini primerov neozdravljiva. Svetuje se redno cepljenje kuncev proti miksomatozi.

Videz zdrave živali

Zdrav kunec je živahen, pozoren in radoveden. Diha skozi nos. Ima rožnate sluznice, brez izcedkov in razjed. Kožuh je sijoč, dlaka okoli zadka je suha in čista. Zdrav kunec ima dober apetit in redno iztreblja.