Činčila (Chinchilla lanigera in brevicaudata)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Rodentia
  • Družina: Chinchillidae
  • Rod: Chinchilla
  • Vrsta: Chinchilla lanigera (velligera) (dolgorepa činčila), Chinchilla brevicaudata (kratkorepa činčila)
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena vrsta

Činčila izvira iz Južne Amerike, predvsem gorovja Andi. V preteklosti so bile razširjene po vsem območju Andov in bližnjih gora, zdaj pa so prisotne samo na nekaj lokacijah na severu Čila in so ogrožena vrsta. Živijo na 3000 do 5000 m nadmorske višine, prilagojene so za življenje v hladnejšem podnebju. Živijo v skalnih razpokah in podzemnih brlogih. Same ne kopljejo rovov. So zelo spretne na skalnatem terenu.

Sodijo med budri podobne glodavce (histrihomorfe). So socialne, živijo v kolonijah, v katerih je lahko tudi sto živali in več. Aktivne so ponoči, udomačene činčile pa tudi podnevi. Kožuh činčil je izjemno gost in mehak. Varuje jih pred nizkimi temperaturami visokogorja. Vsaka posamezna dlaka ima črno konico. Kožuh divje činčile je po hrbtu, bokih in glavi sivomodre barve, po trebuhu pa rumenkasto bele. Rep je odlakan z grobimi dlakami na dorzalni strani.

Med raziskovalnim, spolnim in socialnim obnašanjem se oglašajo z različnimi zvoki, z njimi opozarjajo tudi na prisotnost plenilcev.

Činčile so zelo aktivne, a tihe in sramežljive živali, zato so kot hišni ljubljenček bolj primerne za starejše otroke in odrasle.

Portret činčile
Portret činčile

Činčile so v preteklosti lovili zaradi kožuha in mesa. Zaradi lova so činčile v naravi skoraj izumrle. V ujetništvu so jih začeli gojiti leta 1923 z namenom pridobivanja krzna. Na farmah so vzrejali skoraj izključno dolgorepo činčilo (Chinchilla lanigera), ki je kasneje postala tudi hišni ljubljenček. Kratkorepe činčile (Chinchilla brevicaudata) so redke.

Činčile so zelo gibčne in aktivne živali, lahko skačejo in se vzpenjajo. To jim omogočajo močne mišičaste noge. Sprednji okončini sta sorazmerno kratki, uporabljajo jih med hranjenjem. Na prednjih in zadnjih nogah imajo po 4 prste. Imajo velike oči z lateralnim položajem, kar jim omogoča širok vidni spekter in hitrejše zaznavanje plenilcev. Oči so črne, rdeče ali rožnate barve. Očesna zenica je vertikalna. Imajo velike, zaokrožene uhlje in dobro slišijo. Na smrčku imajo več kot 10 cm dolge tipalne dlake, ki jim ponoči pomagajo pri zaznavanju okolice. Zdrave činčile imajo rumeno obarvano zobovje. Vsi zobje so brezkoreninski in neprestano izraščajo. Ustna votlina je ozka, zato je intubacija težka. Dlaka je kratka in zelo gosta, iz enega dlačnega folikla izrašča 50–90 dlak, a ni vodoodporna. Dlaka je lahko različnih barv (bele, bež, rjave, črne, sive, sivomodre, sivovijolične idr.). Kopajo se v pesku in s tem skrbijo za higieno gostega kožuha. Črevo je dolgo, skupna dolžina prebavil je 250 do 300 cm. Cekum leži na levi strani abdomna, v njem poteka bakterijska prebava neškrobnih polisaharidov ali vlaknin (celuloza, hemiceluloza, pektin). Začetni del kolona ima zažemke. Pri činčilah sta prisotni cekotrofija in cekofagija. Običajno cekotrofov ne vidimo v kletki, saj jih činčila takoj poje neposredno iz anusa. V fiziološki črevesni mikrobioti so po Gramu pozitivne bakterije. Činčile ne morejo bruhati. Urin je normalno rumene do jantarne barve. Imajo tri pare seskov. Moda pri samcu pogosto ležijo intraabdominalno. Ingvinalni kanal ostane odprt celo življenje. Nimajo pravega skrotuma, prisotni sta dve majhni skrotalni vrečki, ki se nahajata ob anusu. So sezonsko poliestrične, parijo se od novembra do maja. Na leto imajo povprečno dve legli. Samica običajno ne dela gnezda. Najpogosteje kotijo v jutranjih urah. Mladiči se skotijo dobro razviti, so odlakani, vidijo, slišijo, imajo zobe in so sposobni jesti trdo hrano. Poleg materinega mleka in sena morajo imeti na voljo tudi vodo.

Mladiči činčile
  • Telesna masa: 400–500 g
  • Dolžina telesa: 25–26 cm
  • Dolžina repa: 14–18 cm
  • Dolžina spolnega ciklusa: 28–30 dni (po nekaterih podatkih iz literature tudi do 40 dni)
  • Gonitev: 4–5 dni
  • Spolna zrelost: 6–8 mesecev
  • Brejost: 111 dni (105–118)
  • Število mladičev: 1–4
  • Rojstna teža: 30–50 g
  • Dojenje: 6 do 8 tednov
  • Pričakovana življenjska doba: 10–15 let
  • Zobna formula: 1013/1013

Spol določamo z oceno razdalje med analno in genitalno odprtino. Pri samcih je razdalja daljša kot pri samicah. Pri novorojenih živalih je pri samcih razdalja 3–4 mm, pri samicah pa genitalna odprtina leži neposredno zraven analne. Samice imajo izrazit podaljšek sečnice, ki ga lahko zamenjamo za penis.

Činčila v kopeli s peskom

Činčile so socialne živali, zato se priporoča nastanitev v parih ali skupinah z enim samcem in do 5 samic. Ustreza jim temperatura med 10 in 18 °C, tudi do 26 °C. Če so izpostavljene višjim temperaturam, lahko predvsem ob visoki vlažnosti pride do vročinskega udara. Nastanimo jih v primerni kletki, ki naj bo velika vsaj 2 x 2 x 1 m. So zelo aktivne, zato potrebujejo vertikalen in horizontalen prostor za gibanje. Priporočeni so tudi vsakodnevni nadzorovani izpusti v domu. Tla so lahko rešetkasta, razen pri brejih samicah in samicah z mladiči. Razmik med rešetkami mora biti primeren, da si ne poškodujejo nog (15 x 15 mm). Del tal mora biti poln in nastlan. V kletko namestimo več polic na različnih ravneh in veje za grizenje. Dobro je, če jim je omogočeno skakanje in normalno gibanje. Kletko namestimo na področju, kjer se bo činčila počutila varno in udobno. Ne sme biti postavljena na neposredno sončno svetlobo ali prepih. V toplih mesecih moramo poskrbeti, da zrak kroži in da okolje ni pretoplo. Električne žice morajo biti v prostoru, kjer se nahaja činčila, zaščitene, saj jih rade grizejo. Potrebujejo prostor za skrivanje, priporočljive so lesene hišice, katere rade tudi grizejo. Plastične hiške niso primerne, saj jih hitro zgrizejo in se z ostrimi robovi tudi poškodujejo ali delčke celo zaužijejo. Rade imajo rove. Lahko se navadijo tudi uporabe posebnega prostora za uriniranje in iztrebljanje, saj so zelo čiste živali.

Za higieno kožuha so pomembne peščene kopeli. Mogoče je kupiti različne komercialno pripravljene peščene kopeli za činčile. Najbolje je, da jim pesek ponudimo vsak dan, za približno 30 min. V posodo, ki je dovolj velika, da se lahko činčila v njej povalja, nasujemo pesek do višine 2–3 cm. Primerna bi bila tudi velika posoda za hrano ali vodo iz nerjavečega jekla/kovine za pse. Posode s peskom ne puščamo v kletki dalj časa, ker začnejo v njem opravljati potrebo. Najbolje je, da posodo s peskom ponudimo činčili izven njene kletke, na primer v veliki kartonski škatli z odprtim zgornjim delom. Pesek mora biti čist in brez iztrebkov.

Kletko čistimo vsaj enkrat tedensko, vsake 2–3 mesece pa jo generalno očistimo in razkužimo. Nastanitev činčil v zunanjih prostorih se ne priporoča.

Transportiramo jih v primernem transporterju. Na dno transporterja položimo nedrsečo podlago, na voljo naj imajo seno in vodo. Če živijo v skupini, je priporočljivo, da transportiramo več živali skupaj, da imajo družbo, kar zmanjša stres. Transporter mora biti zračen.

S činčilo ravnamo mirno in nežno. So zelo okretne, zato jih je težko ujeti, pomaga, da je soba rahlo zatemnjena in da ni glasnih zvokov. Redko grizejo, a se med rokovanjem rade zvijajo, pri čemer se lahko izmuznejo iz rok. Z eno roko jo nežno primemo okoli trupa pod prednjimi nogami, z drugo pa podpremo zadek. Lahko jo z eno roko primemo tudi za koren repa, z drugo pa podpremo telo. Mlade činčile le nežno objamemo okoli prsnega koša. Med rutinskim pregledom jo lahko umirimo tako, da jo nežno zavijemo v brisačo. Činčile nikoli ne smemo dvigovati za vratno kožno gubo, saj ji v tem primeru na mestu prijema odpade dlaka in potrebnih je več tednov, da spet zraste.

Sodijo med striktne rastlinojedce. V divjini se prehranjujejo z rastlinjem, ki ima nizko kalorično vrednost, nizko vsebnost beljakovin in visoko vsebnost prehranskih vlaknin. Najpomembnejši del prehrane je seno, ki ga morajo imeti vedno na voljo v neomejenih količinah. Dajemo jim kakovostno, travno seno. Lucernino seno ni priporočljivo, saj vsebuje velik odstotek beljakovin. Poleg sena jim ponudimo tudi za eno jedilno žlico listnate zelenjave na dan. Sadju in sladki zelenjavi se je treba izogibati, saj povzročajo prebavne težave in spodbujajo razvoj zobnega kariesa. Primerne komercialne pelete morajo dobiti v omejenih količinah (1–2 jedilni žlici na dan). Peleti morajo vsebovati vsaj 15–35 odstotkov prehranskih vlaknin, 16–20 odstotkov beljakovin in 2–5 odstotkov maščob. Pelete jim ponujamo ob ustaljenem urniku, najbolje zvečer. Imajo zelo občutljiv prebavni sistem, zato moramo menjavo hrane različnih proizvajalcev izvesti v roku vsaj dveh tednov, da se nanje privadijo.

Činčilam lahko dajemo omejene količine posladkov, primeren posladek so rozine, oreščki, ovseni kosmiči in sončnična semena z lupino. Primerna količina sta 1–2 rozini ali oreščka na dan. Ne smemo jim dajati koruze, zelja ali solate, ker lahko povzročajo prebavne težave.

Priporočljivo je, da imajo vedno na razpolago primeren les, ki ga grizejo.

Vedno morajo imeti na razpolago svežo vodo, ki jo zaradi higiene ponudimo v napajalniku. Napajalnik je treba redno čistiti z vročo vodo. Po potrebi jim v vodo dodajamo vitamine.

Odrasla činčila povprečno poje 21 g hrane in popije 45–70 ml vode na dan.

 

Asistirano hranjenje činčile

Uporabijo se temu namenjene hrane ali ustrezni dobro topni briketi/peleti, ki vsebujejo visoko vsebnost vlaknin (vsaj 18 odstotkov). Zmešamo jih z vodo, dodamo vitamine, minerale in probiotike. Žival hranimo z brizgo, ponudimo ji 10–20 ml/kg hrane večkrat na dan. Obvezno je tehtanje in opazovanje živali in iztrebkov.

Prebujanje činčile v ogrevanem in mirnem okolju po kirurškem posegu

Z anamnezo veterinar pridobi podatke o pasmi, starosti, spolu, izvoru živali, preteklih boleznih, prehrani, iztrebljanju in uriniranju, nastanitvi, oskrbi, obnašanju in morebitnih zdravstvenih težavah.

Žival stehta, opazuje njeno dlako, držo, obnašanje, oceni rejenost, telesno gradnjo, oceni/izmeri vrednosti osnovnih vitalnih funkcij (telesna temperatura, frekvenca srčnega utripa, frekvenca dihanja). Telesna temperatura se meri rektalno. Pregleda ušesa, ustno (najpogosteje v splošni anesteziji) in nosno sluznico ter očesne veznice (oceni vlažnost, barvo, izcedek in morebitne spremembe). Pregleda tudi dolžino, položaj in barvo sekalcev in ličnikov. Pretipa trebuh, predvsem v predelu debelega črevesa, in posluša zvoke gibanja črevesa. Ogleda si tudi stopala in kremplje.

Činčile so v naravi plen, zato skrivajo znake bolezni in bolečine. Hudo bolne činčile so lahko zgrbljene, nenormalno hodijo, škripajo z zobmi, čepijo v kotu bivališča, imajo resasto, zlepljeno dlako, motne oči, se ne odzivajo na okolico. Nekatera urgentna stanja, ki zahtevajo takojšen obisk veterinarja, so neješčnost in odsotnost iztrebkov, driska, težko dihanje, upiranje gibanju, težek porod, vročinski udar, omot iz dlake okoli penisa ali t. i. ‘fur ring’, zlomi kosti.

  • Telesna temperatura: 38–39 °C
  • Frekvenca utripa: 100 utripov/min (po nekaterih podatkih iz literature tudi 200–350 utripov/min)
  • Frekvenca dihanja: 40–100 vdihov/min
 
 
 
 

Zdravila lahko apliciramo v usta z brizgo, v podkožje vratne kožne gube ali občasno v mišico, kar pa zaradi nevarnosti poškodbe živcev ni priporočljivo.  

Tekočinsko terapijo lahko apliciramo v usta, podkožno, v žile , trebušno votlino ali kost.

Nekateri antibiotiki pri činčilah povzročajo spremembo črevesne mikrobiote, predvsem takrat, ko so aplicirani oralno.

Kri se najpogosteje odvzame iz velike sprednje dovodnice (v. cava cranialis), vratne vene (v. jugularis) ali lateralne prikrite vene (v. saphena). Pri zdravi živali lahko varno odvzamemo za 1 odstotek telesne teže krvi (0,5–2 ml).

Najpogostejše zdravstvene težave pri činčilah so bolezni zob, bolezni prebavil, bolezni dihal, kožne bolezni, vročinski udar in poškodbe. S starostjo se pogosto pojavijo tudi srčne bolezni in težave s sklepi (artritisi).

Najpogostejše težave z zobmi so nepravilni ugriz (malokluzija) ličnikov in posledično tudi sekalcev. Vidimo lahko podaljšane in neprimerno/nepravilno obrabljene krone.

Znaki težav z zobmi so težave med žvečenjem, zmanjšan apetit, hujšanje, mokra brada zaradi slinjenja, nezmožnost zapiranja ust. Podaljšane/neprimerno obrabljene krone lahko formirajo ostre konice, ki poškodujejo lično sluznico in/ali jezik.

Pri činčili podaljšanje ličnikov vodi v nastanek kronskih špic iz ličnikov spodnje čeljusti proti jeziku, ličniki zgornje čeljusti pa lahko poškodujejo lično sluznico.

Pri pregledu zob v splošni anesteziji se oceni barva, dolžina, ravnina grizne ploskve (normalna je horizontalna), ugriz, pregledajo se mehka tkiva v ustni votlini, otipajo se kosti zgornje in spodnje čeljusti. Priporočljivi so rentgensko slikanje in računalniška tomografija (CT) glave ter tudi druge diagnostične metode.

Težave z zobmi pogosto nastopijo kot posledica neprimerne prehrane živali, lahko tudi zaradi genetike ali poškodb zobovja.

Zdravijo se z brušenjem zob v splošni anesteziji, odpravo drugih težav in spremembo obroka. Ščipanje zob je neprimerno in se strogo odsvetuje.

So pogosto posledica težav z zobmi, neprimerne prehrane (preveč zelenjave ali sadja, premalo vlaknin), prehitre menjave hrane, zaužitja tujka, sistemskih obolenj, bakterijskih infekcij črevesja (E. coli, Salmonella spp., Clostridium perfringens), glivičnih okužb (Candida spp.), infestacij s paraziti (Cryptosporidium spp., Giardia spp., Eimeria chinchillae) ali neustrezne uporabe antibiotikov.

Najpogostejše klinične prezentacije so zaprtje, driska in napenjanje. Ob zaužitju tujka se ta pogosto ustavi v požiralniku.

Klinični znaki zaprtja so odsotnost ali zmanjšana količina iztrebkov. Če so iztrebki prisotni, so manjši, trdi in nepravilne oblike, trebuh je na otip trd. Bolne činčile so neješče in manj aktivne. Žival se napenja, ampak ne iztreblja, zavzema nenavadne položaje, saj poskuša tako zmanjšati nelagodje in bolečino.

Klinični znaki napenjanja so povečan, napet in trd trebuh, oslabelost, ležanje na boku, apatija, šok.

Najpogostejši tujki v požiralniku so rozine, koščki sadja, oreščki, koščki stelje. Klinični znaki tujka v požiralniku so slinjenje, dušenje, siljenje na bruhanje in/ali oteženo dihanje.

Potreben je previden izbor antibiotikov za činčile, predvsem pri aplikaciji v usta, saj lahko spodbudijo razvoj enterotoksemije. Antibiotiki porušijo normalno črevesno mikrobioto in omogočajo razrast patogenih bakterij (klostridiji), ki izločajo toksine. Posledice so vodena, rjava driska, zastoj prebave, toksični šok, kolaps in nenaden pogin.

Prebavne bolezni zdravimo s spremembo prehrane (kakovostno seno), tekočinsko in protibolečinsko terapijo. Ob okužbi v terapijo vključimo antibiotična, antimikotična ali antiparazitarna zdravila, po potrebi druga zdravila. V primeru tujka ga poskušamo operativno odstraniti.

Nastanek bolezni dihal pogosto pogojujejo slabe nastanitvene razmere, kot so slaba higiena, previsoka vlažnost (nad 70 odstotkov) in temperatura okolice, prenaseljenost ali stres. Povzročitelji so običajno bakterije (Bordetella bronchiseptica, Streptococcus pneumoniae, Klebsiella pneumoniae). Okužba zgornjih dihal se pogosto razširi tudi na spodnja dihala in preko solzovoda na oči. Pljučnice so pogosta komplikacija. Klinični znaki bolezni dihal so očesni in nosni izcedek, težko dihanje, kihanje, hropenje, neješčnost, apatičnost, hujšanje in lahko pogin. Nujen je čimprejšnji pregled pri veterinarju, ki predpiše primerno zdravljenje.

Obolenje srčne mišice (kardiomiopatija) se kaže z nepravilnim srčnim ritmom in lahko tudi srčnim šumom. Na rentgenski sliki se lahko opazi povečanje srčne silhuete. Vzroki za nastanek so lahko prirojene/kongenitalne napake, pomanjkanje selena in vitamina E v prehrani, visoka vsebnost maščob ali kalcija v prehrani ter debelost. Po ultrazvočnem pregledu prsne votline se zdravi na podlagi navodil veterinarskega kardiologa. Poleg specifičnega zdravljenja se svetuje sprememba prehrane ter dodajanje selena in vitamina E.

Vnetje sečnega mehurja, sečni kamni s sekundarnimi bakterijskimi okužbami se kažejo z oteženim uriniranjem, urin ima lahko intenziven vonj. Pogosto je prisotna tudi kri v urinu.

Povečana količina urina je lahko posledica sladkorne bolezni. Vzrok je najpogosteje prevelik vnos ogljikovih hidratov in sladkorjev s prehrano. Posledično pride do glukozurije (prisotnosti glukoze v urinu). Činčila takrat več pije, hujša, nastane lahko katarakta (siva mrena).

Parafimoza z omotom dlake okoli penisa ali t. i. ‘fur ring’ je stanje, pri katerem pride do kopičenja dlake okoli penisa v prepuciju, kar vodi v otekanje penisa in oteženo ali onemogočeno uriniranje. Če ne ukrepamo, lahko bolezen privede do hudih zapletov.

Na dan činčile proizvedejo 1 ml/kg telesne teže urina, normalen pH urina je 8–9.

Činčile so pogosto okužene z dermatofiti (Trichophyton mentagrophytes, Microsporum canis, Microsporum gypseum), vendar je klinična slika redka. Ob padcu odpornosti se lahko prekomerno razmnožijo in povzročijo področja brez dlake, predvsem na glavi v okolici oči. Spremembe lahko srbijo in krvavijo. Vzrok za namnožitev dermatofitov sta lahko tudi slaba higiena in vlažnost peščene kopeli. Zdravi se z antimikotiki.

Področja brez dlake se lahko pojavijo tudi ob stresu, zaradi grizenja dlake med sostanovalci, neprimernega rokovanja, zunanjih parazitov (uši, bolhe) ali poškodb zaradi kletke/pohištva.

Vnetje kože na področju zadka (vlažni dermatitis) je posledica težav pri uriniranju (sečni kamni), driske, ortopedskih težav (hrbtenica, sklepi), težav z zobmi ali slabe higiene kletke. Treba je odpraviti primaren vzrok, očistiti in osušiti poškodovano kožo ter odmakniti peščeno kopel, dokler ni področje suho.

Pododermatitis je pogostejši pri debelih živalih. Pojavi se lahko tudi zaradi neaktivnosti živali (bolečina, po operaciji) ali neprimerne podlage (slaba higiena, rešetkasta tla). Koža na stopalih sprva postane rdeča, nato se pojavijo otekline in ulcerativne poškodbe kože. Treba je odpraviti primaren vzrok, zdraviti z antibiotiki in analgetiki ter občasno rano tudi kirurško oskrbeti. Prizadeta okončina se lahko povije.

Abscesi/ognojki so pogosto posledica ugrizov med sostanovalci (Streptococcus spp., Staphylococcus spp.). Potrebni sta kirurška oskrba in antibiotična terapija.

Živčni znaki (kroženje, tremor, krči, nekoordinirano gibanje) so lahko posledica pomanjkanja vitamina B1 (tiamin), kalcija pri mladičih ali brejih samicah, zastrupitve (svinec), okužb (Listeria monocytogenes).

Tortikolis je posledica okužbe srednjega in/ali notranjega ušesa (Streptococcus spp.), ki se lahko razširi na ušesa tudi ob dihalnih boleznih ali drugih sistemskih okužbah. Klinični znaki so nagnjena glava, hoja v krogu, prevračanje na bok, tresenje glave, zmanjšana ješčnost in živahnost.

Je posledica previsoke temperature okolja (nad 28 °C), predvsem ob kombinaciji z visoko vlažnostjo ali izpostavljenostjo neposredni sončni svetlobi/pripeki.

Znaki so povišana telesna temperatura, polnokrvna ušesa, slinjenje, pospešeno dihanje, sopenje, ležanje na boku, apatičnost. Hitro po nastopu vročinskega udara postanejo živali dehidrirane, kar posledično privede do zastoja prebave, endotoksemije, znižane telesne temperature, šoka in pogina.  

Ob nudenju prve pomoči činčilo odstranimo z neposredne sončne svetlobe/pripeke in jo namestimo v hladnejši prostor (s temperaturo med 10–21 °C). Hladimo jo s hladno vodno kopeljo. Činčilo čim prej odpeljemo k veterinarju, kjer ta preveri njene vitalne funkcije, izvede tekočinsko terapijo in zdravi z ustreznimi zdravili.

Očesni izcedek je pri činčilah lahko posledica prekomernega kopanja v pesku, pesek je lahko tudi umazan in/ali vlažen. Pogost vzrok solzenja so tudi bolezni zob ali okužbe. Klinični znaki so polnokrvne in otečene veke, bel izcedek iz oči, priprto ali z izcedkom zlepljeno oko. Opravi se pregled ustne votline. Vedno je treba ugotoviti primaren vzrok bolezni oči. Glede na diagnozo lahko živali izpiramo oko, prepiramo solzovode, zdravimo pa topikalno in/ali sistemsko, najpogosteje z antibiotiki. Med zdravljenjem živali ne dovolimo kopanja v pesku.

Pogoste so tudi poškodbe, predvsem zlomi kosti nog, ugrizi, zdrsi kože z repa in samopoškodbe. S starostjo se lahko razvije osteoartritis.

VIDEZ ZDRAVE ŽIVALI

Zdrava činčila je pozorna, živahna, radovedna in družabna. Zdrave činčile imajo rumeno obarvane zobe. Kožuh je gost in sijoč, brez sprijete dlake. Zdrava činčila redno zauživa hrano in redno iztreblja.