BUDRA ALI MORSKI PRAŠIČEK (Cavia aperea porcellus)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Rodentia
  • Družina: Caviidae
  • Rod: Cavia
  • Vrsta: Cavia aperea porcellus (budra ali morski prašiček)
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena vrsta

Budra ali morski prašiček je umetno ustvarjena vrsta s križanjem različnih prostoživečih sorodnih vrst. Predvideva se, da je nastala predvsem s križanjem C. aperea, C. fulgida in C. tschundii, ki izvirajo iz Južne Amerike. Živijo na 400 do 3000 m nadmorske višine (gorovje Andi), predvsem na odprtih, travnatih površinah. V visoki travi si uredijo sistem poti. Ne kopljejo rovov, kot zatočišče uporabljajo brloge, ki so jih zapustile druge živali. So glodavci in imajo permanentno rastoče vse zobe. Aktivni so podnevi, najbolj ob sončnem vzhodu in zahodu. So socialni in živijo v skupinah (po 5–10 posameznikov), sestavljenih iz enega samca, ene do dveh samic in njihovih mladičev. Samci so zelo teritorialni do drugih samcev. Samice imajo lahko do 5 legel na leto, povprečno sta v leglu 2 mladiča.

Komunicirajo z zvočnimi signali in vonjem. Označujejo svoje partnerje, redko pa označujejo svoj teritorij. Imajo vonjalne žleze, ki so del analnih in suprakavdalnih žlez. Oglašajo se ob bolečini, strahu, stresu, razburjenju, spolnem obnašanju in tudi kot odgovor na različne dražljaje, kot je na primer zvok premikanja/šumenja vrečke s hrano, saj pričakujejo obrok. Imajo 11 različnih tipov zvočnih klicev, nekaterih človeško uho ne more zaznati. Načeloma so mirni in redko ugriznejo človeka. Če so pod stresom, želijo zbežati, če pa jim je to onemogočeno, lahko tudi opraskajo in ugriznejo. Morski prašički ne marajo sprememb – vsakršna sprememba hrane, vode ali okolja lahko izzove neješčnost.

Portret različnih pasem buder
Portret različnih pasem buder

.

Budre so udomačili Indijanci na področju Peruja okoli 500–1000 n. št. Uporabljali so jih kot vir mesa in pri religioznih obredih. V Evropo so jih prenesli v 16. stoletju. Danes se uporabljajo kot hišni ljubljenčki in laboratorijske živali, ponekod v Južni Ameriki pa jih še vedno gojijo tudi za hrano.

Imajo močno telo in kratke, nežne okončine. Na sprednjih nogah imajo 4 prste, na zadnjih pa 3. Noge so prilagojene teku, niso pa primerne za skakanje in plezanje.

Njihova ušesa so gola ali pokrita z nežno dlako. Udomačene budre imajo lahko kratko ali dolgo dlako, ki je lahko ravna ali skodrana, lahko pa so tudi brez dlake. Lahko so različnih barv (bele, črne, sive, rjave, oranžne) in so eno-, dvo- ali večbarvne. Poznanih je veliko različnih pasem, ki se razlikujejo po tipu in barvi dlake ter barvnih vzorcih. Morski prašički nimajo repa, imajo pa na tem mestu žlezo lojnico, s katero označujejo teritorij.

V nasprotju z ostalimi glodavci se pri budri timus ne nahaja v prsni votlini, temveč leži ob vratnem delu sapnika.

Dobro slišijo, vohajo in vidijo. Imajo visokokronske, odprtokoreninske zobe, ki stalno izraščajo. Zdravi zobje so bele barve. Zgornji sekalci so krajši kot spodnji. Ustna votlina je majhna in ozka, intubacija je zelo težavna. So monogastridi in imajo dolgo črevesje, predvsem pa je velik cekum, ki predstavlja kar 65 odstotkov vsega prebavnega trakta ter zavzema večino prostora v medialnem in levem delu trebušne votline. Njihova črevesna mikrobiota je sestavljena iz Gram pozitivnih bakterij. Prisotna je cekotrofija/cekofagija. S cekotrofijo povečajo prebavljivost krme in bolje izkoristijo hranilne snovi, predvsem beljakovine.

Samci lahko moda uvlečejo v trebušno votlino, saj ingvinalni kanal ostane odprt celo življenje. Samice so poliestrične, paritvena sezona v ujetništvu traja celo leto. Visoko breje samice je priporočljivo ločiti od ostalih v skupini vse do odstavitve mladičev. Brejost je dolga, porod poteka hitro, okoli 30 minut. Mladiči se rodijo dobro razviti, popolnoma odlakani, lahko slišijo, imajo odprte oči, dobro razvite zobe in so sposobni jesti trdo hrano. V prvih tednih življenja pojedo le majhne količine trde hrane. Stalno morajo imeti na voljo travnato seno in vodo.

Normalen urin budre je rumene barve, kremast in moten zaradi visoke vsebnosti kristalov.

  • Telesna masa: samice povprečno 700–900 g, samci 900–1200 g
  • Dolžina telesa: 20–40 cm
  • Dolžina repa: 1–2 cm
  • Dolžina spolnega ciklusa: 15–17 dni
  • Gonitev: 6–11 ur
  • Spolna zrelost: 2 meseca
  • Brejost: 59–72 dni
  • Število mladičev: 2–4
  • Rojstna teža: 70–100 g
  • Dojenje: 21 dni
  • Pričakovana življenjska doba: 5–6 let
  • Zobna formula: 1013/1013

Pri mladičih morskih prašičkov je na pogled težko ločiti spol. Mladiči moškega spola sicer nimajo opaznih skrotalnih vrečk, lahko pa z nežnim pritiskom izvihamo penis. Odrasli samci imajo velika moda in obsežne skrotalne vrečke. Genitalna odprtina samic ima obliko črke Y, pri samcih pa je okrogla. Samci in samice imajo po en par dobro vidnih seskov.

Samec morskega prašička pred kastracijo

Morske prašičke je najbolje namestiti v parih ali skupinah, saj so zelo socialne živali. Skupine so lahko mešane ali enakospolne. Če razplod ni zaželen, je v mešanih skupinah treba kastrirati samce. Samice so praviloma manj teritorialne kot samci. Najbolje je pridobiti že formirane skupine živali, predvsem za samce je priporočljivo, da so iz istega legla. Če so iz različnih skupin, jih je treba postopoma navajati na sobivanje. Na začetku naj bo vsak v svoji kletki, da se navadijo na vonj novih živali. Potem jih spoznamo v nevtralnem okolju. Če se dobro razumejo, jih lahko damo v skupno kletko, ki pa mora biti dobro očiščena in razkužena, da ni več prisotnega vonja predhodnega morskega prašička. V prvih dneh se lahko pojavijo boji, saj tako vzpostavljajo hierarhijo. Običajno je v skupini dominanten eden od samcev. Pretepi morskih prašičkov so predvsem zelo vokalni, lahko se tudi grizejo. Nadrejene živali lahko podrejenim preprečujejo dostop do krme ali vode in jim grizejo dlako. Do grizenja dlake lahko pride tudi zaradi dolgčasa ali prenaseljenosti. Novopridobljene živali naj bodo preverjenega porekla in prve tri tedne nameščene v karantenskem prostoru.

Morski prašički so zelo socialne živali.

Optimalna temperatura je 16–24 °C. Slabo prenašajo vlago in visoke temperature. Temperature nad 27–30 °C lahko povzročijo toplotni udar. Kletko nastanimo v mirnem, tihem prostoru. Ne postavljamo je na neposredno sončno svetlobo ali na prepih. Kletka je lahko iz kovine in/ali iz plastike, zagotavljati mora vsaj 0,9 m2 površine na odraslo budro. Rešetkasto dno ni priporočljivo, saj imajo budre občutljiva stopala. Dno kletke (najpogosteje iz plastike) mora biti prekrito s steljo, ki mora biti čista, nestrupena, vpojna in se ne sme prašiti. Primerna stelja so na primer žagovina, mleti koruzni storži, narezan ali peletiran papir ter seno. Pod steljo lahko položimo tudi časopis ali podloge iz plenice. Imeti morajo primerna skrivališča, najbolje iz lesa. Primerna je tudi znotraj kletke obešena tkanina, ki deluje kot zavesa, za katero se lahko skrijejo. Če imamo skupaj nastanjenih več živali, mora vsaka imeti svoje skrivališče, najbolje pa je, da ima skrivališče dva vhoda, da lahko podrejena žival zbeži, če jo vznemiri nadrejena. Kletko čistimo večkrat na teden ali po potrebi. Redno jo razkužujemo. Omogočiti jim je treba večji prostor za vsakodnevno razgibavanje, po možnosti vrt, kjer se lahko tudi pasejo, a v tem primeru morajo biti zaščiteni pred plenilci.

Tkanina, obešena znotraj kletke, ki deluje kot zavesa, za katero se lahko budre skrijejo

Kunci in morski prašički niso primerni sostanovalci. Kunec lahko izraža dominanco nad njimi, lahko pa je tudi prenašalec okužb, kot je bakterija Bordetella bronchiseptica. Ne nazadnje imajo tudi različne prehranske zahteve.

Budre so zelo družabne živali

Prevažamo jih v primernih transporterjih. Če je transporter dovolj velik, v njega namestimo tudi skrivališče. Na tla položimo brisačo ali časopis, da jim ne drsi, ponudimo jim tudi seno, da se lahko vanj skrijejo in ga jedo. Priporočljivo je, da imajo na voljo svežo vodo. Transporter mora biti dovolj zračen.

So rastlinojedi/herbivori in pašne živali. V divjini se primarno prehranjujejo s travami, ki imajo nizko kalorično vrednost in visoko vsebnost prehranskih vlaknin. Najpomembnejši del prehrane v ujetništvu je seno, ki ga morajo imeti vedno na voljo. Seno mora biti čisto, ne sme biti plesnivo ali prašno. Daje se lahko travno seno, seno lucerne pa samo v zelo omejenih količinah, saj vsebuje visok odstotek beljakovin in kalcija. Domneva se, da prekomerno hranjenje z lucerno lahko povzroča nastanek sečnih kamnov. Poleg sena naj dobijo tudi raznovrstno listnato zelenjavo ali rastline, kot so sveža trava, grint, detelja, peteršilj, brokoli, solata, zelena paprika, bučke, kumare. Sadje in zelenjavo, kot so korenje in druge gomoljavke, lahko dajemo le v manjših količinah, saj vsebujejo veliko ogljikovih hidratov. Zelenjavo in sadje je treba dobro oprati in osušiti. Kot dodatek jim lahko ponudimo primerne komercialno pripravljene pelete, ki morajo vsebovati vsaj 20 odstotkov surovih vlaknin. Dobiti smejo do eno veliko žlico na dan. Semenske mešanice niso primerne, saj vsebujejo preveč lahko prebavljivih ogljikovih hidratov in maščob ter premalo strukturnih vlaknin. Posledici sta debelost in nezadostna obraba zob. Krmljenje s peleti za kunce ali katerekoli druge glodavce ni primerno, saj ne vsebujejo vseh vitaminov, ki jih budre potrebujejo.

Morski prašički ne proizvajajo vitamina C, zato ga morajo nujno dobiti s hrano. V ta namen se jim daje svežo zelenjavo, bogato z vitaminom C, kot so listnati ohrovt, zelje, detelja in peteršilj. Dodajajo se tudi komercialni pripravki vitamina C, ki so lahko v obliki tablet ali sirupa. V komercialni hrani za morske prašičke je vitamin C že dodan, a je treba posvečati pozornost roku uporabe, saj vitamin C zelo hitro propada. Takšno hrano je treba hraniti v hladnih in temnih prostorih. Odrasel morski prašiček na dan potrebuje 10 mg/kg telesne mase vitamina C, v primeru bolezni ali brejosti pa 35–50 mg/kg telesne mase.

Vedno morajo imeti na voljo svežo vodo, ki jo je priporočljivo ponuditi v napajalniku. Napajalnik je treba vsak dan temeljito očistiti. Odsvetuje se dajanje posod z vodo in hrano na tla, ker jih pogosto onesnažijo z iztrebki in urinom.

Normalno na dan pojedo 6 g/100 g telesne mase krme in popijejo 10 ml/100 g telesne mase vode.

V nekaterih primerih (bolezen, po kirurških posegih) se svetuje asistirano hranjenje budre. Uporabimo temu namenjene hrane ali ustrezne dobro topne brikete/pelete, ki vsebujejo visoko vsebnost vlaknin. Zmešamo jih z vodo, dodamo vitamine, minerale. Žival hranimo z brizgo. Obvezno je tehtanje in opazovanje živali in iztrebkov.

Samo rokovanje z budro ni zahtevno, jih je pa težko ujeti, saj zelo hitro tečejo. Običajno se ob rokovanju glasno oglašajo. Budro dvignemo iz kletke tako, da jo z eno roko objamemo okoli telesa za sprednjimi nogami, z drugo roko pa podpremo zadek, da preprečimo poškodbe hrbtenice. Primemo jo nežno, a odločno, izognemo se pritisku na trebuh. Ob pregledovanju jo namestimo na brisačo, da ji preprečimo drsenje.

Pomembna je anamneza, s katero veterinar pridobi podatke o pasmi, starosti, spolu in izvoru živali, preteklih boleznih, prehrani, iztrebljanju in uriniranju, nastanitvi, oskrbi in obnašanju.

Veterinar opazuje videz budre, njeno držo, obnašanje, oceni njeno kondicijo in telesno gradnjo. Pregleda ušesa, očesne veznice, nosno in ustno sluznico, ki mora biti rožnata, brez izcedkov in razjed, preveri čas polnjenja kapilar ter stanje zobovja, predvsem sekalcev. Pregleda tudi njeno dlako in kožo, predvsem področja v okolici oči, smrčka, ušes in tačk, ki so najpogostejša mesta dermatofitoz. Oceni vrednosti osnovnih vitalnih funkcij: frekvenco dihanja, frekvenco srčnega utripa in telesno temperaturo. Telesna temperatura se meri rektalno. Otipa se trebuh in poslušajo zvoki črevesnega gibanja. Budro natančno stehta – občasno tehtanje živali je pomemben podatek, saj budre dobro skrivajo bolezenske znake in se zdravstvene težave najprej pokažejo kot neješčnost in hujšanje.

Nekatera urgentna stanja pri morskem prašičku, ki zahtevajo takojšen obisk veterinarja, so neješčnost in odsotnost iztrebkov, driska, oteženo dihanje, oteženo uriniranje ali kri v urinu, neaktivnost in slabo negovan kožuh ter težek porod.

  • Telesna temperatura: 37,2–39,5 °C
  • Frekvenca srčnega utripa: 190–300 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 90–150 vdihov/min

Zdravila jim lahko apliciramo v usta z brizgo, v podkožje kožne gube na vratu ali hrbtu, v mišico (v zadnjično (m. gluteus) ali štiriglavo stegensko mišico (m. quadriceps femoris)), v veno ali v trebušno votlino.

Aplikacija zdravil v mišice ni priporočljiva, ker lahko pride do poškodbe mišičnega tkiva in/ali živcev. Aplikacija v veno se redko uporablja. Žival je treba predhodno anestezirati.

Kri jim najpogosteje odvzamemo iz vratne vene (v. jugularis), velike sprednje dovodnice (v. cava cranialis) ali doglavne vene (v. cephalica), lahko tudi iz lateralne prikrite vene (v. saphena) ali stegenske vene (v. femoralis).

Tekočinsko terapijo dajemo preko ust, v podkožje, veno ali kost. Pri intravenski aplikaciji je žival treba predhodno anestezirati, v žilo pa se vstavi venski kateter.

Budre so občutljive za nekatere antibiotike, predvsem če so aplicirani peroralno. Ne smemo jim dajati antibiotikov, ki delujejo predvsem na Gram pozitivne bakterije, saj ti uničijo njihovo fiziološko črevesno mikrobioto, posledično se začnejo razmnoževati Gram negativne bakterije in klostridiji, ki povzročajo prebavne težave in enterotoksemijo.

Najpogostejše težave so bolezni zob, bolezni prebavil, bolezni dihal, bolezni sečil in spolnih organov ter kožne bolezni.

Najpogostejše bolezni zob so nepravilni ugriz (malokluzija) ličnikov, redkeje sekalcev in zlomi zob. Vidimo lahko podaljšane in neprimerno obrabljene krone. Prvi znaki težav z zobmi so neješčnost, slinjenje, hujšanje in oteženo žvečenje.

Pri pregledu zob ocenimo položaj in dolžino zob, ugriz, ustno sluznico, pretipajo se kosti zgornje in spodnje čeljusti, naredi se rentgensko slikanje in po potrebi računalniška tomografija (CT) glave ter druge preiskave. Natančni pregled ustne votline in zob se opravi v splošni anesteziji.

Pregled ustne votline pri budri

Pri morskem prašičku ličniki zgornje čeljusti rastejo rahlo navzven proti licem, ličniki spodnje čeljusti pa navznoter proti jeziku pod kotom 30°. Domneva se, da je najpogostejši vzrok težav neprimerna prehrana – hranjenje s premajhno količino strukturnih vlaknin (sena) in preveliko količino ogljikovih hidratov (briketov, semenskih mešanic) ter pomanjkanje vitamina C. Na pojav težav z zobmi vplivajo tudi genetika, starost, neješčnost in poškodbe, kar privede do nepravilne okluzije. Zobje se lahko zelo podaljšajo – jezik lahko postane ujet pod ‘kronskim mostom’, ki ga oblikujejo ličniki spodnje čeljusti. Ličniki zgornje čeljusti pa se podaljšujejo navzven in poškodujejo lično sluznico.

Bolezen zdravimo z odpravo vzroka in korekcijo (brušenjem) zob. Med zdravljenjem budro asistirano hranimo in ji blažimo bolečine. Prognozo obolenja je velikokrat težko napovedati – bolezen se lahko ponavlja. Ščipanje zob je neprimerno in se strogo odsvetuje.

Najpogostejše težave prebavnega sistema so driska, gastrointestinalna hipomotiliteta, torzija želodca, zapora črevesja, napenjanje, enterotoksemija ter impakcija/zamašitev razširjene kožne gube/vreče ob anusu.

Vzroki za bolezni so lahko težave z zobmi, neprimerna prehrana (premalo vlaknin, preveč ogljikovih hidratov), bakterijske ali glivične (Candida albicans) infekcije, parazitske infestacije (Eimeria caviae) in uporaba neustreznih antibiotikov.

Klinični znaki so neješčnost, zmanjšana količina/odsotnost iztrebkov ali driska, dehidracija, hujšanje, zmanjšana aktivnost, povečan trebuh, bolečina ob palpaciji trebuha.

Spremenjeni iztrebki (driska) pri budri

Enterotoksemija je posledica uporabe neprimernih antibiotikov, predvsem po peroralni aplikaciji. Antibiotiki povzročijo propad normalne črevesne mikrobiote, posledično je omogočeno prekomerno razmnoževanje škodljivih mikroorganizmov (npr. bakterija Clostridium difficile, ki izloča toksine). Pojavijo se trebušna bolečina, driska, anoreksija, dehidracija in znižana telesna temperatura, lahko pride do toksičnega šoka, kolapsa in nenadnega pogina. Bakterijski enteritis se lahko razvije zaradi stresa ali nepravilne prehrane. Pride do razmnoževanja škodljivih bakterij, kot so Escherichia coli, Clostridium piliforme in Campylobacter spp. Posledice so driska, hujšanje, oslabelost in lahko smrt mladičev.

Salmoneloza (Salmonella spp.) pri morskih prašičkih običajno poteka kot sistemska bolezen, ki se hitro konča s smrtjo. Obolijo predvsem živali s slabšim imunskim sistemom, breje samice, starejše živali in mladiči. Razvije se lahko tudi kronična okužba, katere klinični znaki so resasta dlaka, hujšanje, oslabelost in abortusi. Driska je lahko prisotna ali pa tudi ne. Lahko se prenaša na ljudi in druge živali. Pogosto je namesto zdravljenja priporočeno humano uspavanje obolelih živali.

Psevdotuberkulozo povzroča bakterija Yersinia pseudotuberculosis. Znaki so hujšanje, diareja, onemoglost in pogin. Nekatere živali poginejo celo brez kliničnih znakov, nekatere pa lahko preživijo (okužba se lokalizira v vratnih bezgavkah). Vir okužbe je lahko krma ali nastilj, kontaminiran z iztrebki divjih glodavcev ali ptic. Bolezen je zoonoza.

Budre se ne znojijo. Ko temperature okolja narastejo nad 30 °C, je velika nevarnost za vročinski udar, predvsem ob visoki vlažnosti. V takšnem okolju jim moramo zagotoviti senco in ustrezno zračenje. Predvsem so občutljive živali v prenaseljenih prostorih ali predebele živali.

Klinični znaki so prekomerno slinjenje, apatičnost, pospešeno dihanje, blede sluznice.

Budro najprej odstranimo s sončne svetlobe in namestimo v hladnejši prostor. Previsoko telesno temperaturo lahko lastniki znižajo s škropljenjem, vlaženjem ali kopeljo v hladni vodi. Čim prej jo odpeljemo k veterinarju.

Je pogosto bolezensko stanje pri budrah. Najpogosteje ga povzroča bakterijska okužba (Bordetella bronchiseptica, Pasteurella spp., Enterococcus faecalis) ter vnetje srednjega in/ali notranjega ušesa. Znaki tortikolisa ali ‘krivega vratu’ so nagnjena glava na stran, vrtenje v krogu, prevračanje, ležanje na boku, zmanjšana ješčnost ali neješčnost. Obolenje najpogosteje zdravimo z ustreznimi antibiotiki, protivnetnimi zdravili in asistiranim hranjenjem.

Obolenja dihal so pri budrah pogosta. Pojavijo se večinoma zaradi izpostavljenosti neprimernim temperaturam in vlagi, zaradi prašne stelje, prenaseljenosti ter bakterijskih okužb. Najpogostejša povzročitelja bakterijskih pljučnic sta Bordetella bronchiseptica in Streptococcus pneumoniae.

Klinični znaki so očesni in nosni izcedek, težko dihanje, kihanje, hropenje, onemoglost, neješčnost, hujšanje, dehidracija, lahko pogin.

Chlamydophila caviae povzroča konjuktivitis, rinitis, bolezenske spremembe na genitalnem traktu in abortuse. Zbolijo predvsem mlade živali. Okužene živali so lahko brez bolezenskih znakov, lahko pa se razvijeta bronhitis in pljučnica. Živali lahko celo poginejo. Zdravimo z ustreznimi antibiotiki.

Najpogostejši vzrok so okužbe s paraziti (garje, uši) in dermatofiti.

Dermatomikoze povzročajo predvsem glive Trichophyton mentagrophytes, Trichophyton erinacei in Microsporum canis. Živali so lahko okužene asimptomatično, klinični znaki pa se pojavijo ob stresu in oslabljenem delovanju imunskega sistema. Pojavijo se področja brez dlake predvsem okoli oči, smrčka, ušes in po nogah, ki lahko srbijo. Živali se praskajo, nastanejo rane in kraste. Bolezen se lahko prenese na ljudi in druge živali.

Kožne spremembe, značilne za dermatofitozo pri budri

Kožne spremembe pri budri

Garje (Trixacarus caviae) so pogoste. Značilen klinični znak so močan srbež, nemir, brezdlačna področja ter rane zaradi praskanja, ki se lahko okužijo. Uši (Gliricola porcelli, Gyropus ovalis) redko povzročajo srbež. Mogoče jih je videti na dlaki s prostim očesom.

Pogosto se pojavijo ognojki. Vzrok so predvsem ugrizne rane zaradi napadov drugih buder ali kuncev.

Vnetje ustnic se lahko pojavi zaradi virusnih, bakterijskih ali glivičnih povzročiteljev, pomanjkanja vitamina C ali hranjenja z grobo ali kislo hrano (npr. s citrusi). Pojavijo se boleče razjede na ustnicah, živali težje jedo ali so neješče.

Tujek v očesu budre

Pododermatitis nastane predvsem zaradi slabe higiene (umazana in mokra tla), žičnatih tal v kletki ali pretrde stelje. Na razvoj vplivata tudi prevelika rejenost živali, neaktivnost in pomanjkanje vitamina C. Pojavijo se ulcerativne spremembe in otekline na področju podplatov. Zdravimo z antibiotiki, protibolečinskimi zdravili, dodamo vitamin C. Nekrotične spremembe občasno potrebujejo kirurško terapijo, obolelo okončino občasno tudi povijemo. Odstranimo tudi vzrok, torej skrbimo za ustrezno higieno kletke in damo mehkejšo podlago (žagovina namesto lesnih peletov), poskrbimo za pravilno prehrano in povečamo aktivnost.

Pododermatitis pri budri

Levkemija/limfosarkom je najpogosteje opisano onkološko obolenje morskih prašičkov. Žival ima povečane bezgavke in povišano število levkocitov v krvi, povečana so lahko tudi jetra in vranica. Bolezen je žal neozdravljiva, žival običajno živi še nekaj tednov do leta in pol po postavljeni diagnozi.

Med drugimi tumorji so pogosti tudi tumorji kože, redkeje mlečne žleze. Pri budrah se tumor mlečne žleze pogosto pojavi tudi pri samcih. Tumorje najpogosteje zdravimo s kirurgijo. Občasno uporabimo tudi druge načine zdravljenja, kot je npr. sistemska kemoterapija.

Tumor na mlečni žlezi pri samcu budre

V mehurju ali drugih delih sečil lahko nastanejo sečni kamni. Znaki so nezmožnost uriniranja, oteženo uriniranje, bolečina ob uriniranju, zgrbljena drža, hujšanje, neješčnost, kri v urinu. Vzroki nastanka sečnih kamnov niso jasni. Domneva se, da je vzrok v neprimerni prehrani (preveč kalcija, oksalatov, beljakovin). Podobne klinične znake lahko opazimo tudi pri vnetju mehurja, ki so najpogosteje posledica okužbe sečil.

Preventiva: ne hranimo buder z briketi iz lucerne in drugih rastlin z previsoko količino beljakovin, kalcija ali oksalatov. Poskrbimo, da budra zaužije dovolj vode.

Budre, v nasprotju z drugimi glodavci, ne proizvajajo vitamina C. Če ne dobijo dovolj sveže zelenjave ali dodatka vitamina C, se pojavi pomanjkanje (skorbut).

Znaki so šepanje, prestopanje, neaktivnost, podkožne krvavitve in pikčaste krvavitve po sluznicah, nepravilen ugriz, majavost zob, neješčnost, resasta dlaka, slabo celjenje ran, slinjenje, bolečine ob hoji in rokovanju, otečeni sklepi in zlomi kosti. Poleg tega je prizadet tudi imunski sistem, kar poveča dovzetnost za okužbe.

Vzrok za nastanek sladkorne bolezni pri budri je največkrat napačna prehrana – enolično hranjenje s semenskimi mešanicami in sadjem, ki vsebuje previsok odstotek ogljikovih hidratov.

Znaki so prekomerno pitje in uriniranje, prisotnost glukoze v urinu, okužba sečnega mehurja, hujšanje in katarakta. V krvi se izmeri povišana koncentracija glukoze. Pri živalih s sladkorno boleznijo je treba spremeniti prehrano, kar v večini primerov povrne vrednosti krvnega sladkorja znotraj fizioloških meja.

Vzrok hipertiroidizma je najpogosteje tumor ščitnice. Posledica je povečana sekrecija ščitničnih hormonov. Pojavijo se hujšanje, povečan apetit, hiperaktivnost, mehki iztrebki, pohitreno delovanje srca in slaba odlakanost.

VIDEZ ZDRAVE ŽIVALI

Zdrava budra ima bistre oči, okolica nosu je brez izcedka, ima čist in negovan kožuh. Ima mehka rožnata stopala brez žuljev. Ima normalen ugriz, kožo brez odrgnin, ran in prask. Je aktivna in radovedna. Zdrava budra se redno prehranjuje in redno iztreblja.