AFRIŠKI BELOPRSI JEŽ (Atelerix albiventris)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Erinaceomorpha
  • Družina: Erinaceidae
  • Rod: Atelerix
  • Vrsta: Atelerix albiventris
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena vrsta

Afriški beloprsi ježi izvirajo iz srednje in vzhodne Afrike. Živijo v savanah in stepah. Ježi so nokturni. Ponoči so zelo aktivni, med iskanjem hrane lahko pretečejo več kilometrov. So aktivni kopači in tudi dobro plavajo. Podnevi se skrivajo v rovih, skalnih razpokah, nizkem grmovju in kupih vejevja. So solitarne in zelo teritorialne živali, razen v obdobju parjenja. Ko so prestrašeni, se zvijejo v klobčič, napnejo bodice in se oglašajo s sikanjem podobnim zvokom. Drugače se oglašajo z godrnjanjem, cviljenjem in njuhanjem, ampak so ti zvoki redki, razen v obdobju parjenja in med komunikacijo matere z mladiči.

Pri nižjih temperaturah lahko preidejo v stanje torporja (znižana presnovna aktivnost, zmanjšana aktivnost živali, otopelost), a v nasprotju z drugimi vrstami ježev ne hibernirajo. To stanje se ne sme zamenjati za bolezen ali celo smrt.

Portret afriškega beloprsega ježa

Afriškega beloprsega ježa so začeli udomačevati v 80. letih prejšnjega stoletja. Udomačili so ga z namenom uporabe za laboratorijsko žival in hišnega ljubljenčka.

Ježeva anatomija je prilagojena plezanju, kopanju, plavanju in nenehnemu teku. Na sprednjih nogah imajo po 5 prstov, na zadnjih pa po 4. Imajo bel obraz, noge in ventralni del telesa, dlaka okoli gobčka pa je rjave barve. Dorzalni del telesa je prekrit z bodicami, ki so obarvane rjavkasto do sivo in imajo svetle konice. Bodice so zgrajene iz keratina in se periodično zamenjujejo. Imajo tanek epidermis in debel dermis. Pod kožo z bodicami je debela plast maščobe. Ježi imajo tudi plast rjave maščobe, ki sodeluje v termoregulciji med stanjem torporja. Ob meji bodic z dlako pod kožo poteka mišica (m. orbicularis), ki ježu omogoča, da se lahko zvije v klobčič. Normalen odziv ježev na nov ali dražeč vonj ali snov/material je prekomerno slinjenje in nanos sline z lizanjem na bodice. Zakaj to počno, ni znano.

Lizanje in nanašanje sline na bodice je pri ježih pogost pojav

Imajo občutljiv čut za vonj in sluh, predvsem v območju ultrazvoka. Vid ni dobro razvit. Imajo plitve jamice za oči, zato so oči normalno izbuljene in poškodbe pogoste. Imajo brahiodontne (nizkokronske) zobe. Prebavila so glede na velikost živali kratka, prebava je hitra (pasaža hrane v 12–16 urah). Želodec je enostaven in enodelen. Prisoten je refleks za bruhanje. Nimajo cekuma. Samice so poliestrične in se v ujetništvu razmnožujejo čez celo leto. Verjetno ovulirajo inducirano. Mladiči se skotijo goli, z zaprtimi očmi in ušesi. Že ob rojstvu imajo drobne in mehke bodice, ki nato v 24 urah otrdijo. Oči odprejo pri 13–24 dneh starosti. Poleg mleka začnejo pri treh tednih jesti tudi trdno hrano. Mlečni zobje jim začnejo izraščati 18. dan, vsi pa izrastejo do 9. tedna. Erupcija stalnih zob se začne pri starosti 7–9 tednov. Če je samica vznemirjena ali pod stresom, pogosto poje (kanibalizem), ubije ali zapusti svoje mladiče, zato ji je treba omogočiti mir vsaj 5–10 dni po porodu. Samca je pred porodom treba ločiti od samice. Samci imajo obsežne akcesorne spolne žleze v trebušni votlini, ki lahko v času parjenja predstavljajo kar 10 odstotkov telesne teže. Oba spola imata do 10 seskov.

  • Telesna masa: samci 400–600 g, samice 300–400 g
  • Dolžina telesa: 15–25 cm
  • Dolžina repa: 2–3 cm
  • Dolžina spolnega ciklusa: inducirana ovulacija
  • Gonitev: 3–17 dni
  • Spolna zrelost: 2–3 meseci  
  • Plemenska zrelost (samica): 6–8 mesecev
  • Brejost: 34–37 dni
  • Število mladičev: 1–9
  • Rojstna teža: 10–18 g
  • Dojenje: 5–6 tednov
  • Pričakovana življenjska doba: 4–6 let, lahko tudi do 10 let
  • Zobna formula: odrasli: 3133/2123
Mladič in samica z mladiči afriškega beloprsega ježa
Mladič in samica z mladiči afriškega beloprsega ježa

Določanje spola pri ježu je precej enostavno. Samec ima jasno viden prepucij na sredini abdomna. Skrotum ni viden, testisi so locirani v trebušni votlini. Obdani so z maščobo in jih lahko zatipamo pri spolno aktivnih samcih. Z rahlim pritiskom na trebušno steno lahko testise potisnemo v ingvinalni kanal. Urogenitalna odprtina samice leži nekaj milimetrov kranialno od anusa.

Afriški beloprsi jež je solitarna žival, zato ga nastanimo posamezno. Lahko imamo tudi enospolni par ali skupinico, če so iz istega legla in so odraščali skupaj. Pretepi so najpogostejši med samci.

Par afriških beloprsih ježev

Kletko je treba umetno ogrevati, najbolje z grelno blazino ali keramičnim grelcem za plazilce, da je v njej 24–30 °C. Breje samice nastanimo v okolju z 32 °C. Če je temperatura prenizka – pod 18 °C, lahko vstopijo v nepravo hibernacijo (torpor). Previsoke temperature lahko povzročijo toplotni udar. Potrebujejo osvetljavo 12 h na dan in relativno vlažnost okolja, nižjo od 40 odstotkov. Raje imajo tiho in zatemnjeno okolje.

So zelo aktivni, zato mora biti kletka primerno velika. Dolga mora biti vsaj 90 in široka vsaj 60 cm. Vrh kletke naj bo zavarovan s pokrovom, saj dobro plezajo. Zbežijo lahko tudi skozi majhne luknje, zato razmik med rešetkami ne sme večji kot 2,5 cm. Preširoko postavljene rešetke lahko vodijo do poškodb in celo do smrti z zadušitvijo, če se jež med njih zagozdi z glavo. Lahko jih namestimo tudi v steklenem terariju. Kletka mora biti višja kot jež, ko je raztegnjen. Pomembno je, da ima kletka police na različnih ravneh, saj zelo radi plezajo, a ker ježi slabo vidijo, je priporočeno, da so vzpenjala in police zavarovani s stranicami, da ne padejo. Na voljo morajo imeti skrivališče (najbolje iz lesa), radi pa imajo tudi tunele, škatle, lestve, viseče mreže in druge igrače, kot so žoge. Kletka mora imeti trdno dno, s steljo, ki mora biti mehka, vpojna in globoka vsaj 8 cm, da lahko kopljejo rove. Primerna stelja je rezan papir, seno ali lesni ostružki. Ne dajemo jim stelje iz cedre ali kakšne druge dišeče stelje, ker lahko ta z draženjem povzroči dermatitis. Stelja ne sme biti prašna. V kletko jim postavimo primerno kolo za tek, ki mora imeti obod brez odprtin in iz trdnega materiala, da se ne poškodujejo. Kolo je za afriške beloprse ježe zelo pomembno, saj v naravi pretečejo velike razdalje. Navadno ga uporabljajo večino noči in so lahko precej glasni. Navadimo jih lahko na stranišče – iztrebke premikamo v posodo, dokler se ne navadijo. Lahko jih spustimo iz kletke, a jih ob tem neprestano nadzorujemo. Kletko je treba čistiti dvakrat tedensko. Zunanja nastanitev za afriške beloprse ježe ni primerna.

Afriški beloprsi jež in primerno kolo

Primarno so žužkojedi. V naravi se prehranjujejo z žuželkami, pajki, deževniki, polži in drugimi nevretenčarji, sadjem, jajci in gobami. Občasno lovijo tudi manjše vretenčarje, na primer žabe.

Najbolje je, da jih hranimo zvečer. Komercialna hrana naj vsebuje 30–50 odstotkov beljakovin in 10–20 odstotkov maščob. Ježi potrebujejo več vlaknin kot mesojede živali (eksoskelet žužkelk ima velik del neprebavljivih snovi). Hranimo jih s komercialno hrano za ježe, če ta ni na voljo, jih lahko hranimo tudi z visokokakovosto suho hrano za manj aktivne mačke. Hrana za bele dihurje ni primerna, saj je prebogata z maščobami.

Hranimo jih v omejenih količinah, kar preprečuje debelost, ki je pri ježih v ujetništvu pogosta. Dajemo jim 1–2 žlici komercialne hrane na dan, z dodatkom okoli pol žlice kuhanega jajca ali skute z nizko vsebnostjo maščob ter polovico žlice narezanega sadja (grozdje, banane, hruške, jabolka) in zelenjave (kuhano korenje in grah, paradižnik, listnata zelenjava) na dan. Kot posladek jim lahko ponudimo žuželke (čričke, mokarje, gosenice), ki jih lahko skrijemo po kletki, da se z iskanjem zaposlijo. Hrano prilagajamo glede na aktivnost in telesno maso živali. Breje in doječe samice lahko imajo hrano vedno na voljo. Zaradi nevarnosti okužbe s salmonelo jim ne dajemo surovega mesa in jajc. Kravje mleko ni primerno. Vedno morajo imeti na voljo svežo vodo, ki jo lahko ponudimo v primerni posodi ali napajalniku. Napajalnik je treba vsak dan umiti z vročo vodo in zamenjati vodo za pitje. Če dobivajo komercialno pripravljeno hrano, prehranskih dodatkov načeloma ne potrebujejo.

Hranimo jih s pomočjo brizge. Ponudimo jim hrano za okrevajoče ali mlade mesojede živali ali komercialno hrano za ježe (pretežno iz žuželk). Če je hrana suha, jo zmešamo z vodo. Lahko jim ponudimo tudi žive žuželke in ličinke, ki jih lahko spodbudijo k hranjenju.

Transportiramo jih v primerno velikem transporterju, v katerega damo brisačo ali skrivališče, da se počutijo varne. Transporter mora biti dobro zračen, zaščiten mora biti pred zunanjimi vremenskimi vplivi. V poletnih mesecih in ob vseh daljših poteh morajo imeti na voljo svežo vodo.

Ko ga prijemamo, imamo nadete zaščitne rokavice iz usnja, dvojne rokavice iz lateksa ali rokavice iz bombaža. Bodice so lahko boleče, a ob rokovanju ponavadi ne povzročijo poškodb, zato lahko ježa, navajenega rokovanja, držimo tudi brez rokavic. Žival pregledujemo v mirni sobi z malo svetlobe. Tudi mirni ježi se bodo pri veterinarju zvili v klobčič ali pa bodo poskušali pobegniti, saj se počutijo ogrožene. Mladi ježi se redkeje upirajo rokovanju kot starejši. Primemo ga za kožno gubo, preden se lahko zvije v klobčič. Če je žival že zvita, jo namestimo na pregledovalno mizo in počakamo – nemalokrat se vrne v običajen položaj in jo lahko pregledamo. Če je jež vajen rokovanja, ga lahko primemo tako, da ga le objamemo z dlanmi. Ko ga držimo, vedno pazimo, da nam ne pade iz naročja. S pomočjo mreže (npr. teniški lopar) si lahko ogledamo spodnji del živali in strižemo kremplje.

Prijem afriškega beloprsega ježa, ki je vajen rokovanja
Prijem afriškega beloprsega ježa, ki je vajen rokovanja

Veterinar odvzame anamnezo, s katero pridobi podatke o starosti, spolu, izvoru živali, preteklih boleznih, prehrani, iztrebljanju in uriniranju, nastanitvi in oskrbi živali, spremembah v obnašanju in morebitnih zdravstvenih težavah.

Opazuje vedenje, hojo, držo, dlako in bodice ter dihanje. Oceni telesno konstitucijo in kondicijo. Izmeri frekvenco dihanja in utripa srca ter telesno temperaturo. Telesna temperatura se meri rektalno. Pregleda oči, ušesa, nosno in ustno sluznico ter zobe. Pretipa trebuh ter osluškuje srce in pljuča. Pregleda stopala in prste ter dolžino krempljev. Pogosto je že osnovni klinični pregled težko izvedljiv brez pomiritve živali, zato ježa natančno klinično pregleda ob sedaciji ali kratkotrajni splošni anesteziji.

Bolni ježi postanejo manj aktivni, manj jedo in hujšajo, imajo nenegovan kožuh in bodice, se ne zanimajo za okolico, so zgrbljeni in se nočejo premikati. Kadar se slabo počutijo ali so poškodovani, se običajno nočejo izviti iz klobčiča. Bolne živali, ki niso več sposobne termoregulacije, lahko preidejo v stanje torporja. Takšne živali je treba peljati k veterinarju.

Afriški beloprsi jež v klobčiču
  • Telesna temperatura: 35,4–37 °C
  • Frekvenca srčnega utripa: 180–280 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 25–50 vdihov/min
Prebujanje afriškega beloprsega ježa v ogrevanem in nadzorovanem okolju po splošni anesteziji

Zdravila lahko apliciramo v usta z brizgo, v podkožje kožne gube na hrbtu, v mišico (triceps, kvadriceps, glutealna muskulatura, tudi m. orbicularis), redkeje v veno ali trebušno votlino.

Tekočinsko terapijo dajemo najpogosteje v podkožje. Vstavljanje katetrov v veno (vratno ali lateralno prikrito veno) je težavno, pogosto si jih iztaknejo, ko se zvijejo v klobčič. Ker so vene pogosto zelo majhne, lahko kateter vstavimo tudi v kost (stegnenica, golenica).

Kri lahko jemljemo iz vratne vene (v. jugularis), sprednje velike dovodnice (v. cave cranialis), doglavne vene na prednji nogi (v. cephalica) in lateralne ali medialne prikrite vene (v. saphena). Pred odvzemom krvi ježa najpogosteje anesteziramo.

Ježi imajo na zobeh pogosto trde zobne obloge. Te povzročijo vnetje dlesni in drugih obzobnih tkiv (parodontalna bolezen). Pojavijo se lahko tudi ognojki na področju čeljusti. Vidimo lahko tudi poškodovane in/ali majave zobe, slednji imajo verjetno genetsko predispozicijo. Znaki bolezni zob so neprijeten zadah, prekomerno slinjenje, neješčnost in hujšanje. Zdravimo jih s čiščenjem zob in trdih zobnih oblog ter odstranitvijo prizadetih zob. Ob hudem vnetju dlesni in abscesih veterinar predpiše zdravljenje z antibiotiki in protibolečinskimi zdravili.

Precej pogoste so tudi novotvorbe v ustni votlini (ploščatocelični karcinom), ki so lahko sprva videti kot parodontalna bolezen. Običajno lokalno povzročajo hude poškodbe tkiv ustne votline in izgubo zob.

Ježi so pogosto prenašalci bakterij iz rodu Salmonella spp. Bakterija je lahko prisotna v črevesju zdravih živali. Klinični znaki se razvijejo ob padcu odpornosti, pojavijo se zelena ali krvava diareja s primesjo sluzi, hujšanje, zmanjšan apetit, dehidracija, letargija, tudi pogin. Potrebno je zdravljenje z antibiotiki. Salmoneloza je zoonoza. Da bi preprečili okužbo, skrbimo za dobro higieno kletke, po rokovanju z ježem ali po čiščenju kletke pa si vedno temeljito umijemo in razkužimo roke.

Druge pogostejše bolezni prebavnega trakta afriških beloprsih ježev so okužbe s paraziti, obstrukcije zaradi tujka (običajno dlaka, lasje, guma, blago) in črevesna oblika limfoma. Do odpovedi jeter najpogosteje pride zaradi zamaščenosti jeter (jeterna lipidoza), novotvorb ali okužbe z virusi.

Okužbe dihal najpogosteje povzročajo bakterije (Pasteurella spp., Bordetella bronchiseptica, Corynebacterium spp.). Pojavijo se oteženo dihanje, izcedek iz nosu in oči, kihanje in onemoglost. Nujen je pregled pri veterinarju, ki predpiše ustrezno zdravljenje. Preventiva so dobra oskrba živali, higiena in prehrana.

Pri samicah so pogoste novotvorbe na maternici. Nastanejo lahko že pri 12 mesecih starosti. Pojavi se krvav izcedek iz vulve, zaradi izgube krvi lahko žival postane tudi slabokrvna. Tumor je lahko maligen in razseva. Podobne klinične znake ima tudi hiperplazija endometrija. Zaradi pogoste patologije na rodilih samic se priporoča preventivna kirurška odstranitev rodil pred prvim letom starosti.

Bolezni ledvic so pri ježih pogoste, najpogostejši je nefritis. Klinični znaki so onemoglost, hujšanje ter povečano pitje in uriniranje. Pri hranjenju z mačjo hrano lahko pride do nastanka sečnih kamnov, ki lahko povzročijo obstrukcijo sečnice in nezmožnost uriniranja. Potrebna je kirurška odstranitev kamna in sprememba prehrane.

Ježi so pogosto okuženi z dermatofiti (Trichophyton spp. in Microsporum spp.). Običajno okužba poteka brez kliničnih znakov, se pa bolezen izrazi ob slabšem imunskem sistemu (stres, infestacija s pršicami, okužbe kože z bakterijami ali druge bolezni). Pojavijo se kraste ob bazah bodic in področja brez dlake. Vse živali v skupini zdravimo z antimikotiki, izboljšati je treba življenjske razmere in odpraviti druge vzroke za nastanek bolezni. Potrebna je previdnost, saj lahko dermatofiti okužijo tudi človeka in druge sesalce.

Infestacije s pršicami (Caparinia tripolis, Caparinia erinacei, Chorioptes spp.) so pogoste. Običajno živali ne kažejo znakov bolezni, v napredovalnih primerih pa se pojavijo srbež, luščenje kože (prhljaj), kraste po koži ter izpadanje dlake in bodic. Žival je onemogla, neješča in izgublja telesno maso. Sočasna okužba afriških beloprsih ježov s pršicami in dermatofiti je zelo pogosta.

Ježem povzročajo težave tudi bolhe in klopi. Muhe lahko v kožo izležejo ličinke, ki povzročajo poškodbe in vnetje (mijaza).

Pododermatitis nastane zaradi mokrega in umazanega nastila. Preventiva je zagotoviti čist in mehek nastil, ki ga je treba redno menjati in vzdrževati higieno.

Živčni znaki se lahko pojavijo zaradi okužb, stanja torporja, nevrodegenerativnih bolezni, travme, toksinov, jetrne encefalopatije, infarkta, bolezni srca, slabe prehrane (pomanjkanje kalcija) ali novotvorb. Sindrom nestabilnosti/majavosti pri afriškem beloprsem ježu (Wobbly hedgehog syndrome) je nevrodegenerativna bolezen, ki povzroči poškodbe živcev in progresivno paralizo. Vzrok ni natančno znan, na razvoj bolezni verjetno vplivajo genetika (parjenje v sorodstvu) ter nepravilna prehrana in oskrba. Bolezen se pojavlja tudi pri drugih vrstah ježev. Prvi znaki so majava hoja in nezmožnost zvijanja v klobčič. Bolezen običajno napreduje, dokler ne pride do težav pri vstajanju – bolni jež pada, izgublja koordinacijo, se trese in ima živčne napade. Pojavi se progresivna paraliza, ki najprej zajame zadnji del telesa in se širi proti glavi po celem telesu. Zaradi nesposobnosti gibanja se jež manj prehranjuje in hujša. Bolezen se večinoma pojavi pri ježih, starih manj kot dve leti. Bolezen je po do sedaj znanih podatkih neozdravljiva, prizadeti ježi poginejo po 1 do 2 letih od začetka bolezni. Bolnega ježa je treba asistirano hraniti in ga oskrbovati z drugo podporno terapijo. Ko jež ne more več jesti in piti, je priporočena evtanazija.

Vnetje srednjega/notranjega ušesa lahko povzroči tortikolis, hojo v krogih in prevračanje na bok.

Ježi lahko šepajo zaradi predolgih, deformiranih, vraslih krempljev, vnetja sklepov (artritis), vnetja in poškodb kože stopal (pododermatitis), debelosti, novotvorb in nevroloških bolezni. Ježu je treba preprečiti dostop do vrvic, sukanca, človeških las ali obrabljenega blaga, ki že razpada, saj se jim ti materiali pogosto ovijejo okoli okončin, zaradi strukture pride do slabe prekrvavljenosti in odmiranja spodnjega dela okončine. Zlomi kosti so najpogosteje posledica zagozditve okončine ali drugega dela telesa v mrežo kletke ali kolesa za tek (priporočeno je kolo brez odprtin). Pri starejših ježih pogosto pride do vertebralne spondiloze.

Paraliza (najverjetneje zaradi sindroma majavosti/nestabilnosti) pri afriškem beloprsem ježu

Ježi so pogosto predebeli zaradi omogočenega hranjenja po volji (ad libitum), prenajedanja in neaktivnosti v ujetništvu. Močno predebeli ježi se ne morejo več zviti v klobčič. Debelost vodi tudi v druge zdravstvene težave, kot je zamaščenost jeter (jeterna lipidoza). Hrano, bogato z maščobami (ličinke), lahko dodajamo le kot posladek. Postopoma je treba znižati količino ponujene hrane in spodbujati gibanje (pogostejši izpusti iz kletke, kolo).

Hranjenje le z ličinkami in žuželkami ni primerno, saj lahko poruši razmerje med kalcijem in fosforjem, kar vodi v metabolične bolezni kosti.

Novotvorbe so pri ježih pogoste in se pojavljajo v vseh organskih sistemih. Najpogosteje nastanejo pri ježih, starejših od 3 let. Obolela žival je lahko manj aktivna, neješča in izgublja telesno težo. Pri samicah so pogosti tumorji maternice in mlečne žleze in so večinoma maligni (razsevajo po telesu). Pogoste so novotvorbe v ustni votlini in neoplazije krvnih celic (limfosarkom, levkemija). Novotvorbe kosti se najpogosteje pojavijo na dolgih kosteh in čeljusti, prognoza je slaba. Zdravljenje zajema morebitno kirurško odstranitev sprememb in različne oblike kemoterapij.

Videz zdrave živali

Oči ježa morajo biti jasne. Bodice morajo biti brez sprememb, ne smejo imeti razcepljenih konic ali množično izpadati. Zobje morajo biti beli, dlesen pa rožnata, brez razjed in poškodb. Žival je živahna in se hitro zvije v klobčič. Zdrav jež se normalno hrani in redno iztreblja.