BOLEZNI PAPIG

Papagajska bolezen kljuna in perja (ang. Psittacine beak and feather disease virus – PBFDV)

Biologija: Povzročitelj je DNA circovirus. Virus vstopi v telo in se razmnoži v organih imunskega sistema, koži, peresnih foliklih, golši, črevesju, požiralniku in levkocitih. Prenaša se horizontalno. Horizontalni prenos poteka aerogeno, z vdihovanjem odmrle kože in perja, ter peroralno z zaužitjem okuženih iztrebkov. Za okužbo so bolj dovzetne mlade živali ali tiste z oslabelim imunskim sistemom. Inkubacijska doba traja 2–4 tedne, pri starejših živalih več let. Klinično zaznavna bolezen se izraža v perakutni, akutni ali kronični obliki.

Klinični znaki: spremembe v rasti peres, deformacije kljuna, zmanjšana imunost, sekundarne okužbe, splošna oslabelost in pogin

Nadzor bolezni: molekularna diagnostika povzročitelja v krvi, individualno zdravljenje bolne živali, izolacija in izločitev bolnih živali iz reje ter razkuževanje opreme in prostorov.

Mali aleksander z boleznijo kljuna in perja

Poliomavirusna infekcija (ang. Avian polyomavirus – APV)

Biologija: Infekcijo povzroča DNA poliomavirus. Pogosto se pojavlja pri skobčevkah in povzroča bolezen, imenovano francoska goljavost. Dovzetne za okužbo so are, eklektusi in agapornisi. Virus se prenaša horizontalno z aerogenim prenosom. Opisan je tudi vertikalni prenos virusa. Inkubacijska doba traja 10–14 dni. Pri odraslih papigah okužba poteka latentno, klinični znaki se najpogosteje pokažejo pri mladih živalih.

Klinični znaki:

APV pri skobčevkah poteka perakutno, akutno in kronično. Pri perakutnem in akutnem poteku živali, mlajše od dveh tednov, poginejo nenadoma, imajo nepravilno razvita peresa, povečana jetra z nekrotičnimi žarišči, prisotne so krvavitve. Pomembni klinični znaki so izguba apetita, hujšanje, dehidracija, bruhanje, oslabelost, spremembe v peresih, oteženo dihanje, tremor in paraliza. Pri kroničnem poteku je prizadet razvoj repnih, primarnih in sekundarnih letalnih peres. Ta oblika bolezni se po starejši terminologiji imenuje ‘francoska goljavost’.

APV pri ostalih vrstah papig poteka pogosto perakutno, brez pojava kliničnih znakov. Pri akutni obliki so značilni slabše praznjenje golše, oslabelost, podkožne krvavitve, povečana jetra in vranica, povečana je lahko koncentracija jetrnih encimov, npr. AST v krvi. Redko se pojavita ascites in vnetje osrčnika.

Nadzor bolezni: pomembni so izolacija okuženih živali, karantena in diagnostični testi pri novonabavljenih živalih, kupovanje papig iz preverjenih rej.

Prizadeta rast in razvoj krovnih in letalnih peres pri mladi skobčevki, okuženi s polioma virusom
Konkavno izbočen celom pri skobčevki je pogosto posledica ascitesa. Vzrok je lahko okužba z virusom polioma
: Vertikalni prenos polioma virusa s staršev na potomce. Okuženo gnezdo skobčevke

 

 

 

 

 

 

 

 

Bolezen razširitve predželodca pri papigah in nekaterih drugih vrstah ptic (ang. Proventricural Dilatation Disease – PDD)

Biologija: Bolezen se pogosto pojavlja pri arah, kakadujih, sivih papigah, amazonkah, eklektusih in drugih vrstah papig. Povzročitelj bolezni je DNA ptičji bornavirus. Deluje v področju živčnega sistema, mišične plasti prebavil, možganov, živcev in hrbtenjače.

Klinični znaki: živčna disfunkcija in disfunkcija mlinčka, izguba telesne mase, slab apetit, izogibanje uživanju trde hrane, bruhanje, prehajanje neprebavljene hrane skozi prebavila, slepota, živčni znaki, smrt. Značilni želodčno-črevesni klinični znaki so bruhanje, prenatrpana golša, predželodec in mlinček, slab apetit, prehajanje neprebavljene hrane in razširjena sprednja prebavila.

Nadzor bolezni:

Izolacija okuženih živali, diagnostično testiranje, karantena novonabavljenih živali, zdravljenje s podporno terapijo, razkuževanje okolice in opreme, neboleče uspavanje živali, pri katerih je bolezen preveč napredovala. Kupovanje živali izključno v rejah, ki so proste nevarnih virusov.

 

Psitakoza (klamidioza, ornitoza)

Biologija:

Povzročitelj bolezni je znotrajcelični povzročitelj Chlamydia psittaci. Za okužbo je dovzetnih okoli 9.000 vrst ptic, dvoživke, plazilci ter številni domači in divji sesalci. Psitakoza je zoonoza. Povzročitelj se izloča preko solz, nosnih in ustnih izločkov, iztrebkov in golšjega mleka. V telo vstopi preko prebavil ali dihal, kjer poškoduje epitelne celice. Inkubacijska doba traja 5–14 dni. Pogosto okužba poteka prikrito, klinično izbruhne ob slabih zoohigienskih razmerah in stresu.

Klinični znaki:

Klinični znaki so različni in odvisni od imunskega stanja živali. Najpogostejši klinični znaki so izguba apetita, depresija, driska, hujšanje, vnetje oči ali nosnih votlin, izločanje žolčnega pigmenta biliverdina z urinom, oteženo dihanje in živčne motnje.

Pri ljudeh se pojavijo klinični znaki, kot so vročinsko stanje, boleče okončine, atipična pljučnica in spremembe v srčno-žilnem sistemu.

Terapija: ustrezni antibiotiki, zmanjšanje stresa in vzdrževanje dobre higiene

Nadzor bolezni:

Karantena in testiranje novonabavljenih živali, dobre higienske razmere, patoanatomski pregled vseh poginulih ptic. Osebe, ki imajo z živalmi kontakt, morajo uporabljati dobro zaščitno opremo.

Kandidiaza

Biologija: V zgornjih prebavilih papig je pogosto prisotna glivica Candida albicans, ki povzroča kandidiazo. Podvržene so mlade in imunsko oslabele živali.

Klinični znaki: bruhanje (umazano in zlepljeno perje okoli kljuna), slabo praznjenje golše, hujšanje, difteroidne obloge v ustni votlini, požiralniku in golši

Nadzor in zdravljenje: Terapija z ustreznimi antimikotiki. Papigo oskrbimo z zadostno količino vitaminov. Živalim damo infuzijo, oslabele hranimo s sondo.

Pregled ustne votline pri malem aleksandru; vidne so glivične obloge (kandidiaza), ki mu preprečujejo normalno hranjenje in požiranje. Bolezen se razvije zaradi padca odpornosti sluznice prebavil

Aspergiloza

Biologija: Povzročitelji so plesni iz rodu Aspergillus spp. Mlade in oslabele živali so bolj nagnjene k infekciji. Dovzetnost se poveča ob pomanjkanju vitamina A, ki zmanjšuje odpornost sluznic. Plesni se razvijejo v sapniku, sirinksu, pljučih in zračnih vrečkah, redkeje na jetrih, ledvicah in vranici. Pojav splošnih kliničnih znakov povzročajo mikotoksini, ki jih plesni proizvajajo.

Klinični znaki: hujšanje, oslabelost, izguba glasu, hropenje, oteženo dihanje z odprtim kljunom, repno dihanje

Nadzor in zdravljenje: Zdravljenje bolezni z ustreznimi antimikotiki. Bolezen je ozdravljiva le v začetnem stadiju. V generalizirani obliki je zelo težko ozdravljiva in je pogosto smrtna.

Aspergilom v levi kranialni prsni zračni vrečki (saccus thoracicus cranialis sinistra) pri hiacintni ari
Vnetje levega čelnega sinusa s hudo deformacijo leve nosnice pri nimfi. Tovrstne bolezenske spremembe so pogosto posledica glivične okužbe

Hipokalcemija pri sivih papigah

Vzrok: Pogosto sta za moten metabolizem kalcija odgovorni obščitnica in seveda neuravnotežena prehrana. Ker sodeluje pri uravnavanju koncentracije kalcija v tarčnih organih (kosti, jetra, prebavila in ledvice), ob motnjah ptica ni sposobna pridobivati zalog kalcija iz kosti. Vzrok je lahko pomanjkanje vitamina D3.

Klinični znaki: Pri mladičih se pojavi osteodistrofija, pri odraslih pa moteno izleganje jajc, zaspanost, tresenje in krči.

Zdravljenje in dietetični ukrepi: Stanje izboljša parenteralna aplikacija kalcija, sprememba okolja z zadovoljivo količino sončne svetlobe in primeren obrok z zadostnimi količinami tega elementa.

Tresenje, krči in nemočno ležanje na hrbtu so lahko posledica pomanjkanje kalcija pri sivi papigi.

Giht (putika)

Vzrok: Putika nastane pri zmanjšanem izločanju uratov in hranjenju z obroki, ki vsebujejo preveč proteinov. Vzrok je lahko pomanjkanje vitamina A.

Klinični znaki: dehidracija, zamašitev sečevodov in okvara ledvic. Pri visceralni obliki bolezni se začne v osrčniku, krvi, jetrih, vranici, mlinčku in črevesju kopičiti sečna kislina. Pri sklepni obliki se kopiči v sinovialni kapsuli in tetivnih ovojnicah. Posledica so otečeni in boleči sklepi.

Zdravljenje in dietetični ukrepi: Tekočinska terapija, občasno se svetuje uporaba zdravil za zniževanje sečne kisline. Bolezni se izognemo z uravnoteženim obrokom, ki ne vsebuje preveč beljakovin, in z zadostno preskrbo z vitaminom A. Blažiti je treba bolečino, sklepna oblika putike je zelo boleča.

 

Zamaščenost jeter (jetrna lipidoza, ang. Fatty liver disease)

Vzrok: Pri tej bolezni se trigliceridi ne transportirajo normalno iz črevesja skozi jetra v maščobno tkivo, ampak zastajajo v jetrih. Vzrok za to je neprimerno sestavljen obrok, ki vsebuje preveč maščob in ogljikovih hidratov.

Klinični znaki: zamaščenost jeter, ki se povečajo in s tem motijo delovanje pljuč in zračnih vrečk, respiratorni distres in debelost.

Zdravljenje in dietetični ukrepi: Izberemo primerno kalorično in po sestavi primerno hrano, ki ne vsebuje preveč maščob. V hrano dodajamo nekatera zdravila, npr. laktulozo.

 

Neravnovesje kalcija, fosforja in vitamina D3

Vzrok: Neravnovesje povzroči hranjenje s semensko hrano, za katero sta značilna neuravnoteženost kalcija in fosforja ter pomanjkanje aminokislin.

Klinični znaki: Pomanjkanje kalcija v prehrani povzroči nizko raven tega elementa v krvi. Pojavita se krhkost kosti in tanjša jajčna lupina, pogoste so deformacije kosti in zlomi.

Pomanjkanje vitamina A

Vzrok: Vitamin A je nujno potreben za zdrav imunski sistem, vid, rast in razvoj, za normalno delovanje prebavil, sečil in endokrinih organov. Vzroki za pomanjkanje so pogosto prehranski.

Klinični znaki: Pojavijo se kihanje, težave s sinusi, alergije, suha koža, motena je sekrecija hormonov, poveča se nagnjenost k infekcijam.

Zdravljenje in dietetični ukrepi: Zadostno preskrbo z vitaminom A dosežemo s hrano, ki vsebuje veliko betakarotenov, iz katerih v telesu nastane vitamin A. Med takšno hrano sodijo sladki krompir, paradižnik, korenček, kalčki, marelice, solata endivija, brokoli, zelena paprika, cikorija, melona, feferoni, regrat itd. Betakarotene zagotovimo v dnevnem obroku.

Vzrok: Ročno hranjenje mladičev in pretirana navezanost na lastnika, ki je v začetni fazi krušni starš, kasneje pa partner. Sindrom se pojavi ob različnih parazitarnih obolenjih, nedohranjenosti, vnetjih kože, notranjih boleznih in neoplazijah.

Klinični znaki: Področja na koži so brez perja (prsi, trebuh, ramena, konice letalnih peres repa in perutnic), poškodovane so koža in mišice.

Ukrepi: Idealno je, če prve tedne življenja (3–6 tednov) mladiče vzgajajo in hranijo starši. Šele nato jih rejci vzamejo iz gnezda in jih dohranjujejo. Takšni osebki so bolj stabilni in se redkeje pulijo. Odraščanje mladostnih osebkov skupaj v veliki preletalnici je zdrava popotnica za socialni, spolni in psihični razvoj teh inteligentnih papig.

Zdravljenje: Papigi, ki se puli, namestimo zaščitni ovratnik, zagotovimo ji večjo zaposlitev s pestrim obrokom, različnimi igračami in družbo človeka ali partnerja. S temeljito diagnostiko izključimo druge bolezni, ki bi povzročale težavo s perjem in kožo (npr. papagajska bolezen kljuna in perja).

Puljenje peres hujše stopnje pri samici eklektusa. Nameščen kombinirani ovratnik popolnoma preprečuje tovrstno početje
Obsežno puljenje peres s samopoškodovanjem (slike 1, 3, 4) in amputacija zapestno-dlanskih kosti (slika 2) pri sivi papigi

Vzroki: debelost, neprimerna oblika in debelina palic za sedenje, moten tok limfe v okončinah. Težavo vidimo tudi pri poškodbi in zlomu noge, saj ptica obremenjuje le zdravo nogo.

Klinični znaki

Bolezen se deli na štiri stopnje:

  1. blago otečeno, rožnato mesto na podplatu in prstih
  2. spremembe kože in podkožja na blazinici s prisotnimi oteklinami
  • pojavijo se razjede in brstenje kostnega tkiva
  1. mesta na dnu razjede, koža in podkožje začnejo odmirati

Pri pojavu balonaste noge papiga težko sedi na palici, pomakne se na tla, prestopa z ene na drugo nogo, ki je boleča in ima spremenjena mesta na spodnjem delu. Prisotne so krvavitve, ognojki, kraste ali nekroze.

Terapija: operativni poseg, protibolečinska in protivnetna terapija, antibiotiki

Preventiva: Ustrezna dieta, primerno debele palice za sedenje, dobra higiena stopal in opreme. Higieno noge vzdržujemo z odstranjevanjem odmrlih celic in razkuževanjem nog, npr. z 1-odstotno jodovo raztopino. Nogo namažemo z vitaminsko kremo. Nekrotične spremembe se operativno odstranijo. IV. stadij bolezni je zelo težko ozdravljiv.

Teflon

Zastrupitvi so podvržene ptice, ki prosto letajo po stanovanju in so v bližini, kjer se uporablja s teflonom prevlečena posoda ali likalnik. Do zastrupitve pride s plinom PTFE (politetrafluoroetilen), ki se sprošča v zrak pri termičnem segrevanju teflona. Inhalacijski toksini so za ptice zaradi njihovega pospešenega metabolizma bolj nevarni kot za sesalce.

Simptomi: Šok ali celo nenadna smrt. Pri živi živali se pojavijo težko dihanje, nekoordinirano gibanje, konvulzije, sopenje.

Terapija: Oskrba s kisikom, aplikacija sistemskih steroidov, širokospektralnih antibiotikov, tekočinska terapija, toplo okolje, zaradi preprečitve pljučnega edema se aplicira tudi diuretik.

Hrana

Lastniki pogosto hranijo papige s hrano, ki zanje ni primerna. Med to hrano spadajo čokolada, kuhinjska sol, alkohol, avokado, hranjenje s prežvečeno hrano iz človeških ust itd.

Čokolada povzroča hiperaktivnost, bruhanje, drisko, srčno aritmijo, temno obarvano blato, krče in pogin. Ob zastrupitvi s soljo se pojavijo žeja, povečano izločanje urina, otopelost, krči, tresenje, pogin. Alkohol povzroča motnje v zavesti, bruhanje in pogin. Možnost zastrupitve nastane že ob razkuževanju kože papig z raztopino 70-odstotnega alkohola. Odsvetujemo hranjenje z zgoraj omenjenimi živili. Ptice nikoli ne hranimo iz ust, saj so bakterije v ustni slini človeka patogene za ptice.

Težke kovine

Papige se pogosto zastrupijo s svincem in cinkom.

Snovi, ki vsebujejo svinec, so barve, premazi, uteži za zavese, ribiški pribor, svinčena keramika itd. Pojavijo se klinični znaki v obliki bruhanja, krvavi iztrebki, neješčnost, spuščene peruti, pareze in paralize okončin, slepota, tresenje glave, krči in pogin.

Cink pogosto vsebujejo galvanizirani kovinski predmeti, kot so kletke, stojala, mreže, verige, posode itd. Zastrupitev s tem elementom povzroči povečano lakoto, žejo in uriniranje, prebavne motnje, bruhanje, izgubo telesne mase, zaspanost, slabokrvnost, cianozo, povišan krvni sladkor in apatijo. Povzroči okvare ledvic, prebavil in pankreasa.

Zastrupitev s selenom se pojavi ob stiku papige s pasjim šamponom, saj vsebuje selenov sulfid, ki povzroča pogin pri papigah.

 

Etilenglikol

Vir etilenglikola so sredstva za zaščito pred zmrzovanjem (‘antifriz’) in sredstva za čiščenje stekel. Pri zastrupitvi se pojavijo otopelost, pospešeno izločanje urina in oblikovanje kalcijevih oksalatov v ledvicah.

 

Nikotin

Papige, ki so izpostavljene cigaretnemu dimu, so dovzetne za zastrupitev z nikotinom. Pasivno vdihovanje dima cigaret, cigar ali pipe pri pticah povzroča kronična obolenja kože in dihal. Pogosta so vnetja sinusov, živali kihajo, kašljajo, imajo kronično nadraženo sluznico dihal. Ob visokih koncentracijah nikotina se pojavijo bruhanje, driska, krči in pogin.

Zaradi izpostavljenosti previsokim temperaturam lahko pride pri papigi do toplotnega udara, kar lahko vodi v poškodbe možganov in pogin.

Opekline lahko povzročajo hude telesne poškodbe in pogin. Najpogostejši vzroki so vroča voda, plameni, vroča kuhalna plošča, elektrika, alkalne in kisle snovi. Pri prvi pomoči odstranimo vir opekline in spiramo s hladno vodo. Opečeno mesto sterilno pokrijemo in poiščemo strokovno pomoč.

Papige, ki so izpostavljene nizkim temperaturam, so podvržene ozeblinam. Ozebla mesta so hladna, otekla in boleča. Prizadeta mesta postopno ogrevamo v hladni kopeli in poiščemo strokovno pomoč.

Z razvojem veterinarske medicine se je izboljšalo zdravljenje virusnih in nekaterih drugih bolezni. Sočasno z boljšim zdravjem in posledičnim podaljšanjem življenjske dobe ptic pa se je povečalo tudi število degenerativnih/starostnih obolenj in tumorjev. Domnevni vzroki za tumorske bolezni pri pticah so okužbe z nekaterimi onkogenimi virusi, izpostavljenosti kancerogenim snovem in pomanjkanje določenih snovi. Najpogostejši tumorji so lipomi, ksantomi, adenokarcinomi, fibromi, fibrosarkomi in tudi drugi. Pri diagnostiki onkoloških obolenj pri pticah uporabljamo različne metode, med katerimi so najpogostejše rentgensko slikanje, različne preiskave krvi ter patocitološke in patohistološke preiskave tumorjev. Tumorje najpogosteje zdravimo kirurško, občasno pa tudi s kemoterapijo in drugimi sodobnimi onkološkimi terapijami.

Tumor na uropigealni žlezi (slika A) pri nimfi. Vrsto tumorja ugotovimo z biopsijo spremenjenega tkiva (slika B)
Lipom v podkožju dimelj za/pod desno nogo pri malem aleksandru (slika A). Šivanje rane po odstranitvi tumorja (slika B). Kirurška odstranitev je najpogostejša terapija nekaterih tumorjev pri pticah
Predolg gornji kljun pri rozeli

 

Predolgi kljun ptici onemogoča normalno jemanje hrane. Potrebni sta sprotna korekcija in ugotovitev vzroka nastanka. Žival poskušamo spodbuditi, da si ga sama obrablja. Kljun pred (A) in po posegu (B).