DVOŽIVKE

So prvi kopni vretenčarji, katerih ličinke še živijo v vodi. Ker del življenja preživijo v vodi in del na kopnem, se imenujejo dvoživke. V glavnem jih delimo na repate krkone/dvoživke (Urodela) in brezrepe dvoživke/krkone (Anura). V skupino repatih krkonov spadajo pupki, močeradi in človeška ribica. V skupino brezrepih krkonov pa spadajo žabe in krastače.

Žabe in krastače so najbolj uspešne dvoživke na svetu. Veliko vrst brezrepih dvoživk ima zelo velike populacije. Prav tako pa žabe in krastače najdemo skoraj povsod po svetu.

Vse žabe imajo podobno ali skupno obliko telesa. Skupno jim je, da odrasle živali nimajo repa, imajo daljše zadnje noge za skakanje in sprednje okončine, ki so krajše in namenjene plazenju in plezanju. Njihova glava je sploščene oblike z velikimi usti. Oči so nameščene na vrhu glave, ušesa pa ob strani. Žabe nimajo uhljev, ampak na vsaki strani, kjer je uho, opazimo membrano, ki predstavlja bobnič. Žabe zelo dobro slišijo in slabo vidijo oddaljene predmete.

Žabja koža je na otip vlažna in pri nekaterih vrstah bradavičasta in zgubana. V koži imajo tudi strupne žleze, ki jih uporabijo za obrambo proti plenilcem. Prav tako imajo v koži mukozne žleze, ki so raztresene po celem telesu – vlažijo na kopnem ter delujejo kot lubrikant pod vodo. Podobno kot plazilci se tudi žabe in krastače levijo. Roževinasta plast kože, ki se lušči, je veliko tanjša in odpada po delih.

Žabe in krastače so hladne na otip, kar pomeni, da ne morejo uravnavati lastne telesne temperature, temveč si telo segrejejo pod lučjo ali drugim virom toplote.

Žabe in krastače niso amnioti, to pomeni, da ne morejo izlegati jajc na kopnem, ker zarodek ni zavarovan pred izsušitvijo. Pri izleganju jajc so odvisne od vode, tudi puščavske vrste odlagajo jajca samo v stoječo vodo.

Repate dvoživke ljudje velikokrat pomešajo s plazilci. Vendar jih lahko hitro ločimo po koži, ki je pri repatih dvoživkah gladka in vlažna, prav tako nimajo krempljev na prstih in odprtina za uho ni vidna kot pri plazilcih.

Repate dvoživke se levijo. Koža se jim lušči po delčkih in navadno jo pojedo.

Kot žabe so tudi močeradi, pupki in drugi predstavniki dvoživk živali z nestalno temperaturo, ker je same niso sposobne uravnavati.

Na razvojni stopnji ličink pupki in močeradi živijo v vodi in dihajo s škrgami. Kot odrasle živali pa jih najdemo tudi na kopnem, kjer dihajo s pljuči.

Slišijo zelo slabo, ker imajo slušne koščice povezane z nogami, tako da bolje zaznavajo tresljaje podlage, kot slišijo zvok. Imajo pa zelo dobro razvit jezik ali čutilo za okus. Ker so nočne živali, ne vidijo prav dobro, se pa orientirajo z drugimi čutili.

Podobno kot žabe so tudi repate dvoživke pri razmnoževanju odvisne od vode, jajca izlegajo v vodo ali v vodo kotijo ličinke. V nasprotju z žabami in krastačami odrasle živali obdržijo rep, ki ga uporabljajo pri plavanju, ob nevarnosti pa ga lahko kot nekateri plazilci izpustijo ali odvržejo. Nato jim zraste nov, ki pa nikoli ni tako lep kot prvotni.

Dvoživke na splošno niso najbolj družabne živali. Med osebki ene vrste je zelo malo interakcij, še manj pa med nesorodnimi vrstami. Najbolje je, da dvoživke naselimo posamezno, saj je nekaj vrst še posebej teritorialnih in prisotnosti drugega osebka ne tolerirajo, prav tako so nekatere zelo agresivne. Vrste, kot so afriške krempljarke, krastače in tudi aksolotli, pa lahko v prostornem akvariju/terariju mirno bivajo s predstavniki iste vrste. Med njimi žal ne bomo opazili veliko interakcije.

Pri naseljevanju več osebkov iste vrste skupaj moramo biti pozorni pri prehranjevanju, kajti če imamo naseljenega samca s samico, bo v večini primerov samica pojedla vso hrano, samček pa bo stradal. Priporočeno je, da ju hranimo ločeno, če je samička res požrešna, ali pa da damo samčku posebej v posodo nekaj hrane, ločeno od samičke.

Nikoli ne smemo naseljevati vrst iz različnih habitatov. V takem primeru ena ali pa kar obe vrsti navadno pogineta. Prav tako se moramo izogibati skupnemu naseljevanju vrst z različnih geografskih območij, predvsem zaradi bolezni in mikroorganizmov, ki jih lahko prinese ena vrsta, druga pa navadno proti njim ni odporna in se lahko okuži ter pogine. Zelo težko ali skoraj nemogoče je tudi prilagoditi terarij za dve različni vrsti iz različnih habitatov. Tak terarij navadno ustreza le eni ali pa sploh nobeni vrsti.

V skupni terarij tudi nikoli ne naseljujemo:

  • več samcev iste vrste,
  • kač in dvoživk skupaj ter
  • majhnih in velikih žab.

HRANJENJE

Pravilna, raznovrstna in kakovostna prehrana je eden izmed glavnih pogojev za dobro počutje dvoživk. Ob neprimerni prehrani bi pri varovancih hitro opazili spremembe (vedenje, obarvanost ipd.).

Dvoživke so plenilci in za normalno delovanje in dobro počutje potrebujejo živo hrano. Posebno za dvoživke, kot so močeradi, pupki in krastače, je živa hrana ali hrana, kot so žuželke (črički, kobilice), ličinke žuželk in drugi nevretenčarji, zelo pomembna.

Živo hrano lahko nalovimo sami na polju, travniku ali vrtu. Še bolje pa je, da si uredimo zaboje ali manjše terarije in jo gojimo kar sami. Za tiste, ki niso navdušeni nad gojenjem žuželk, deževnikov ali pa za to nimajo prostora, pa je živa hrana tudi komercialno dostopna v vseh trgovinah ali večini trgovin za male živali.

Rejci si zelo pogosto zastavljajo vprašanje, kako pogosto hraniti živali v terariju. Mnenja so zelo deljena. Nekateri zagovarjajo, da je dovolj, če živali hranimo dva- do trikrat tedensko, drugi pravijo, naj jih hranimo vsak dan v manjših količinah. Pri prehranjevanju je pomembno le to, da si izberemo neki prehranjevalni ritem in se ga tudi držimo. Upoštevati moramo, da živali potrebujejo raznoliko prehrano, samo lahko tako dobijo vse pomembne in potrebne snovi za dobro počutje in normalno delovanje.

Večina vretenčarjev je žužkojedih, posebno žabe in krastače. Žuželke so zaradi visoke vsebnosti proteinov odlična hranilna hrana za živali. Med žuželkami so zelo primerni črički, muhe, vešče, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Preden žuželke ponudimo kot hrano, jih moramo »napitati«, to pomeni, da morajo biti site ali napolnjene s hrano. Dobro je tudi, da jih posujemo z nekaj vitamini, ki jih lahko za posamezno vrsto živali dobimo pri veterinarju ali v malo bolj specializirani trgovini za živali. Tako bodo naši varovanci s prehrano dobili še potrebne vitamine.

Za močerade in manjše dvoživke z manjšimi usti pa so zelo primerna hrana vinske mušice. Nekatere vrste, ki jih gojijo v trgovinah, nimajo kril, zato so za naše počasne plenilce še posebej primerne. Takšne mušice lahko brez težav gojimo tudi doma, saj ni strahu, da bi poletele in napadle naše zaloge zelenjave ali sadja.

Za večje predstavnike dvoživk, kot so nekateri pupki in žabe, pa lahko kot hrano ponudimo tudi gole vrtne polže, slinarje, deževnike in enhitreje. Ponudimo jim lahko tudi mladiče vretenčarjev, kot so mišji goliči, vodnim dvoživkam pa tubifekse, ličinke komarjev, vodne bolhe in manjše ribice.

Vse vrste žive hrane so komercialno dostopne v trgovinah za živali.

Kot nadomestek za živo hrano lahko ponudimo tudi koščke piščančjega mesa ali ribe.

Dvoživke na splošno niso najbolj družabne živali. Med osebki ene vrste je zelo malo interakcij, še manj pa med nesorodnimi vrstami. Najbolje je, da dvoživke naselimo posamezno, saj je nekaj vrst še posebej teritorialnih in prisotnosti drugega osebka ne tolerirajo, prav tako so nekatere zelo agresivne. Vrste, kot so afriške krempljarke, krastače in tudi aksolotli, pa lahko v prostornem akvariju/terariju mirno bivajo s predstavniki iste vrste. Med njimi žal ne bomo opazili veliko interakcije.

Pri naseljevanju več osebkov iste vrste skupaj moramo biti pozorni pri prehranjevanju, kajti če imamo naseljenega samca s samico, bo v večini primerov samica pojedla vso hrano, samček pa bo stradal. Priporočeno je, da ju hranimo ločeno, če je samička res požrešna, ali pa da damo samčku posebej v posodo nekaj hrane, ločeno od samičke.

Nikoli ne smemo naseljevati vrst iz različnih habitatov. V takem primeru ena ali pa kar obe vrsti navadno pogineta. Prav tako se moramo izogibati skupnemu naseljevanju vrst z različnih geografskih območij, predvsem zaradi bolezni in mikroorganizmov, ki jih lahko prinese ena vrsta, druga pa navadno proti njim ni odporna in se lahko okuži ter pogine. Zelo težko ali skoraj nemogoče je tudi prilagoditi terarij za dve različni vrsti iz različnih habitatov. Tak terarij navadno ustreza le eni ali pa sploh nobeni vrsti.

V skupni terarij tudi nikoli ne naseljujemo:

  • več samcev iste vrste,
  • kač in dvoživk skupaj ter
  • majhnih in velikih žab.

BOLEZNI in ZDRAVLJENJE

V ujetništvu so živali podvržene okolju, ki niti približno ni primerljivo z njihovim naravnim.

Največkrat napravimo napako pri temperaturi v terariju. Dvoživke namreč ne prenesejo temperatur nad 28 °C, bolje pa prenašajo nizke temperature, tudi do 0 °C. Ob previsokih temperaturah se zgodi, da trpijo tudi zaradi pomanjkanja kisika v vodi, ker se kisik pri visokih temperaturah v vodi zelo slabo raztaplja.

Koža dvoživk je zelo nežna, zato lahko pri živalih pogosto opazimo praske in manjše rane, do katerih največkrat pride zaradi neprimerne opreme v terariju. Ranice se zelo hitro okužijo z glivičnimi sporami, ki se lahko razširijo po telesu in povzročijo otekanje in še večje poškodbe.

Zdravljenje navadno poteka tako, da žival potopimo v šibko raztopino joda ali baktina ali jo v njem okopamo. To storimo večkrat na dan, dokler okužba ne izzveni.

Sepsa je bolezen, ki največkrat napade žabe in krastače v ujetništvu. To bolezen ali okužbo povzroča bakterija Aeromonas hydrophila. Znaki, ki jih opazimo, so rožnata obarvanost nog in trebuha, ki je posledica počenih žil, zaradi obarvanosti nog bolezen imenujejo tudi »red leg« ali rdeča noga. Opazimo lahko tudi druge simptome, kot so zaspanost, nezanimanje za hrano, počasno in lenobno obnašanje.

Do okužbe pride zaradi stresa, gneče v terariju in pa slabe in neprimerne prehrane. Bolezen je zelo nalezljiva in se hitro širi. Če simptome opazimo prepozno in je ne zdravimo, lahko prizadene cele kolonije osebkov, kar je še posebej nevarno pri laboratorijskih živalih, kjer gojijo večje število osebkov.

Takoj ko opazimo okužbo, moramo obolelo žival izolirati od ostalih osebkov. Položimo jo v bazen s fiziološko raztopino nizke koncentracije (0,5-odstotne). Prav tako dodamo antibiotike, kot je tetraciklin. Zelo pomembno je, da pri varovancih ne uporabimo betadina, ki se uporablja pri plazilcih, za dvoživke pa je toksičen. Prav tako so za dvoživke toksične raztopine, ki vsebujejo belilo in vodikov peroksid. Paziti moramo tudi, s katerimi čistili čistimo terarij. Priporočeno je namreč, da za dezinfekcijo uporabimo le navaden vinski kis.

Pupki in močeradi so izjemno dovzetni za zastrupitve s kemikalijami. Kakršnekoli dezinfekcijske snovi, ki vsebujejo milo in se uporabljajo za dezinfekcijo terarijev, so lahko za pupke in močerade hitro usodne. Najbolje je, da za dezinfekcijo in čiščenje uporabljamo le deževnico ali destilirano vodo. Voda iz pipe ni vedno najprimernejša.

Repate dvoživke so glede poškodb in ran bolj občutljive kot žabe in krastače. Priporočeno je, da se jih ne dotikamo, če pa že, to počnemo previdno in z vlažnimi rokami, da ne poškodujemo njihove kože.

Rane in odrgnine lahko napadejo bakterije in glive. Infekcije zdravimo v šibkih raztopinah joda in baktina. Kot pri žabah tudi pri repatih dvoživkah ne smemo uporabljati betadina.

Pupki in močeradi imajo zelo dobre regenerativne sposobnosti. Izjemno sposobnost regeneracije imajo tudi aksolotli. Tako ni nič hudega, če si v natrpanem prostoru odgriznejo prst ali del repa, saj bo zrasel nov. Pomembno je le, da ne pride do okužbe.

 

V prenatrpanih pogojih lahko močeradi razvijejo stanje ali bolezen, pri kateri jim poči koža in začne krvaveti. Odmirati in odpadati jim začnejo tudi prsti in repna konica. Navadno se bolezen zdravi s pomočjo več antibiotikov, ki se uporabljajo pri podobnem bolezenskem stanju rib. Najbolje pa je, da se pri gobavosti posvetujemo z veterinarjem.

To bolezensko stanje povzroča bakterija. Simptomi se pokažejo kot oteklina in razbarvanost spodnje čeljusti. Če simptomov ne opazimo in bolezni ne zdravimo zelo hitro, žival umre. Komercialno dostopno zdravilo, ki je učinkovito, se prvotno uporablja pri razjedah in gnitju plavuti pri ribah. Zdravilo apliciramo s kopeljo. V bazen damo nekaj kapljic zdravila, v tej raztopini pa nato žival 10–15 min kopamo, dvakrat na dan.