Dobrobit je samostojna, interdisciplinarna znanstvena veda. Ocenjuje kakovost življenja posamezne živali na podlagi znanja in tehnik s področja etologije, fiziologije, anatomije, imunologije, prehrane, reprodukcije in veterinarstva. Vsa čuteča bitja imajo razvit možganski sistem, kar je osnovni koncept dobrobiti. Leta 2009 je bila podpisana Lizbonska pogodba, ki živali prepoznava kot bitja, ki čutijo ugodje in bolečino. Broom je že tri leta prej (leta 2006) čutečo bitje definiral kot tisto bitje, ki ima zmožnost ocenjevanja dejanj drugih osebkov v odnosu do samega sebe in tretje osebe, da se spomni nekaterih svojih lastnih dejanj in njihovih posledic, da oceni tveganje, poseduje nekatere občutke in ima nekaj stopenj zavedanja. Mellor je še dodal, da so čuteča bitja vsi vretenčarji in nekateri nevretenčarji. Zakoni in načela dobrobiti zato veljajo za vse živali, za rejne, družne, športne, terapevtske, poskusne, prostoživeče živali in živali v oborah ter živalskih vrtovih.

Ob ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti v Rimu 1957 so se živali uvrščale med tako imenovano dobro blago in kmetijske pridelke; za njihovo dobrobit se ni ničesar naredilo. Šele leta 1997 so v Amsterdamu sprejeli zavezujoč protokol na področju dobrobiti živali.

Na mednarodni ravni je pobudo za zaščito živali prevzela Svetovna organizacija za zdravje živali ali World Organisation for Animal Health, ki ima 178 držav članic (OIE). OIE je izdala sedem standardov v kodeksu o zdravju kopenskih živali in dva standarada v kodeksu o zdravju vodnih živali. Dobrobit je zelo široka veda in se dotika več panog, znanost priskrbi informacije, etika določa, kaj je sprejemljivo in kaj ne, zakonodaja pa skrbi za družbeni dogovor o pravilih, ki urejajo odnose ljudi do živali v določeni družbi.

 

Dobrobit je relativno mlada veda. Kljub temu da človek z živalmi sobiva že tisočletja, je misel, da so to čuteča bitja, ki občutijo bolečino, nelagodje in trpljenje, nedavna. Izboljšano razumevanje motivacije, kognicije in kompleksnosti socialnega vedenja živali je v zadnjih štiridesetih letih vodila v hiter razvoj dobrobiti kot znanstvene vede. Pred letom 1980 večina veterinarjev in biologov na dobrobit ni gledala kot na samostojno vedo, ni se jim zdelo pomembno, da bi jo vključili v študijski proces in so bili mnenja, da vključuje le zdravljenje in preprečevanje bolezni. Na začetku so dobrobit definirali kot odziv živali na izzive iz okolja, pri čemer so izzive definirali kot patogene povzročitelje, poškodbe, napade, socialne stike itd. Leto kasneje, 1981, so povzeli, da dobrobit pomeni žival v harmoniji z okoljem. Tudi ta definicija ni bila dovolj natančna, zato jo je Broom leta 1989 dopolnil s tem, da vključuje tudi to, kako se žival sooča z okoljem, v katerem živi, in zajema fizično in mentalno zdravje. Povedal je, da se dobrobit da meriti in da bo nizka takrat, ko se žival ne bo mogla prilagoditi. Za prilagajanje ima žival veliko različnih strategij, kot so fiziološke (bolečina, strah in udobje), imunološke, etološke spremembe obnašanja. S čutili živali zaznavajo občutke, ki vplivajo na pridobivanje novih izkušenj, učenje in obnašanje. Žival lahko uporabi eno ali več strategij prilagajanja, prav zato moramo pri dobrobiti ocenjevati več različnih vidikov pristopov. Pri tem upoštevamo na primer adaptacijo ali prilagoditev, stres, potrebe in svobodo. Eden od dejavnikov, zakaj je dobrobit v zadnjem času toliko napredovala, je dejstvo, da so ljudje spremenili odnos do živali. Morala ljudi se ni veliko spremenila, spremenilo pa se je, kdo si zasluži spoštovanje in do koga vse se moramo etično obnašati (humano in odgovorno ravnati).

Dobrobit je zelo kompleksna in sestoji iz treh elementov, fizičnih, psiholoških dejavnikov in možnosti izražanja naravnega obnašanja.

Prvi pristop, ki ga uporabljamo za ocenjevanje, temelji na načelu normalnega fiziološkega in biološkega stanja živali in njenem prilagajanju na spremembe v okolju. Zdrava žival se bo na spremembo v okolju prilagodila oziroma bo lahko dlje časa kljubovala neprimernim razmeram kot pa bolna žival. Ob dolgotrajnih neprimernih razmerah reje bo žival na primer zapadla v kroničen stres, kar bo vodilo v zmanjšan imunski odziv (imunosupresijo) in hitrejši nastanek bolezni.

Drugi pristop je najtežje oceniti, ker ugotavljamo, kako se živali dejansko počutijo oziroma ocenjujemo njihovo mentalno stanje. Pri tem iščemo odsotnost bolečine, strahu, anksioznosti in trpljenja ter prisotnost zadovoljstva. Pri merjenju mentalnega stanja živali bi morali meriti občutke, vendar je kvantitativno merjenje teh zaenkrat še v razvoju. Raziskovalni pristop, ki je širše uporaben, vključuje študije o tem, kateremu okolju dajejo živali prednost (preferenca), in stopnji motivacije živali, da si pridobi določen predmet v okolici ali se izogne določenemu predmetu.

Tretji pristop ocenjuje, ali živali lahko izražajo svoje naravno ali za vrsto značilno obnašanje. Živali naj bi živele v okolju, ki jim tako obnašanje tudi omogoča. Pri tem primerjamo obnašanje v naravi živečih divjih prednikov in njihovih bližnjih sorodnikov z obnašanjem domačih živali. Živali se dobro počutijo, če izvajajo vse vedenjske vzorce, značilne za naravno okolje (Kiley Worthington, 1989).

Dobrobit pomeni fizično in psihično zdravje živali.

Zdrava žival se bo na spremembo v okolju prilagodila oziroma bo lahko dlje časa kljubovala neprimernim razmeram kot pa bolna žival. Najbolj uveljavljen koncept dobrobiti je koncept petih svoboščin, ki zagotavljajo dobro počutje živali, ki jih je leta 1998 povzela tudi Direktiva Sveta 98/58/ES (Ruktus 2017).

Direktiva sveta 98/58/ES je dobrobit povzela s petimi svoboščinami:

  • odsotnost lakote, žeje;
  • odsotnost neugodja;
  • odsotnost bolečine, poškodbe in bolezni;
  • odsotnost strahu in stresa;
  • možnost naravnega obnašanja.

 

Za žival, ki živi ob pomanjkanju vode in hrane, v neprimernem okolju, čuti bolečino, je poškodovana in bolna, v strahu, se počuti neugodno in nima možnosti, da se obnaša, kot je za vrsto značilno, lahko rečemo, da ji je odvzetih vseh pet svoboščin dobrobiti.

Žival je v stanju ‘dobrega počutja’, ko je znanstveno potrjeno, da je zdrava, ji je udobno, je nahranjena, se varno počuti, ima možnost, da izrazi prirojeno vedenje, in ne trpi zaradi neugodnih položajev, kot so bolečina, strah in stiska. Ugodno življenje živali zahteva primerno prehrano, primerno zavetje, preprečevanje bolezni in veterinarsko oskrbo, za vrsto značilno obnašanje ter humano ravnanje in humano ubijanje.

Dobrobit živali poskušamo oceniti na čim bolj točen in objektiven način.

Objektivni testi merijo dobrobit posredno in vključujejo le človeške predpostavke o živalih. Izmerimo lahko fiziološke parametre, zdravstveno stanje v reji, incidenco bolezni, poškodb, stopnjo obolevnosti – morbidnost, stopnjo umrljivosti – mortalnost, odsotnost kroničnega stresa, produktivnost (ta je lahko zavajajoča, saj žival ob uporabi antibiotikov, hormonskih dodatkov lahko dobro proizvaja tudi v slabih razmerah). Lahko jo merimo glede na vedenjska merila, kjer gledamo spremembe v obnašanju, ali s pomočjo preferenčnih testov, kjer posredno merimo občutke živali.

Preferenčni test je metoda proučevanja obnašanja živali, pri kateri žival sama izbere med dvema ali več možnostmi v okolju (Dawkins, 1983b; Dawkins, 1990). Prednost tega testa je, da se izognemo človeški (antropomorfni) razlagi in predvidevanjem o potrebah živali. Test nam omogoča ugotoviti, koliko močno in kaj si žival želi, na primer hrano, slamo za gradnjo gnezd. Od drugih pristopov se razlikuje v tem, da meri vrednost, ki jo žival pripiše določenemu viru ali želji.

Vedenje ali obnašanje je odziv organizma na različne vrste dražljajev ali vplivov, ki so lahko zunanji ali notranji, zavedni ali nezavedni, očitni ali prikriti, prostovoljni ali nezavedni. Pri oceni vedenja moramo upoštevati, da je obnašanje živali značilno za vrsto, pasmo, starost in velikosti skupine živali. Na pozitivno visoko raven dobrobiti kaže obnašanje živali, ki je pozorna, radovedna, jo zanima njeno zunanje okolje, raziskuje, komunicira z drugimi živalmi ali ljudmi, se igra in ima optimalno cono izogibanja. Na negativno nizko raven dobrobiti kaže obnašanje ob pojavu bolezni, žival se umakne, je brez apetita in več spi. Obnašanje ob pojavu bolečine se kaže na primer kot zgrbljena drža, šepanje, izguba apetita, hujšanje, prekomerno ležanje, umik, razdražljivost. Žival se ne odziva na zunanje dražljaje, se ne igra, ni radovedna, ni pozorna, izraža nenaravno obnašanje določene vrste, izraža pretiran strah in agresijo, pojavljajo se stereotipije. To so ponavljajoča se obnašanja, ki nimajo namena in kažejo sedanjo ali preteklo frustracijo. Največkrat nastanejo zaradi neprimernega ali premajhnega okolja, kjer živali ne morejo izražati svojega vrsti specifičnega ali značilnega vedenja obnašanja. Tak primer so zveri v ujetništvu, ki krožijo v krogu, saj imajo premalo prostora za gibanje.

Med fiziološke odgovore spada odgovor na stres (npr. raven kortizona pri pticah in nekaterih vrstah glodavcev, raven kortizola pri sesalcih), imunski odgovor (npr. število belih krvnih celic), nevrobiološki odgovor (npr. oksitocin), odgovor metabolizma (polnokrvnost prebavil) in drugo (npr. raven spolnih hormonov).

Stres je definiran kot okoljski vpliv na posameznika, ki prekomerno vpliva na njegove nadzorne sisteme. Rezultat so negativne posledice, ki sčasoma zmanjšajo kondicijo (Broom & Johnson, 2000). Lahko gre za fizikalne stresorje (vročina ali mraz, bolezni in poškodbe, ujetništvo, prekomerna obremenitev), fiziološke (pomanjkanje hrane ali vode oziroma hranil), psihične (osamljenost, izolacija, socialni stres). Izpostavljenost stresu stimulira simpatično-adrenalno-medularno os, posledično se iz nadledvične žleze izločajo kateholamini (adrenalin in noradrenalin), poviša se srčni utrip in frekvenca dihanja. Poleg tega se aktivira še hipotalamusno-hipofizna-adrenalna os, posledično pride do sproščanja kortizola (pri sesalcih) iz nadledvične žleze. Kortizol stimulira glikogenolizo (poveča raven glukoze v krvi), če je prisoten dolgo časa, pa deluje imunosupresivno. Po izpostavljenosti stresu se po 2 do 10 minutah poviša raven plazemskih glukokortikoidov. Pokazatelj akutnega ali takojšnjega stresa se kaže v povišanem utripu srca in krvnem pritisku, povišani frekvenci dihanja in povišani ravni kateholaminov, kortizola ali drugih glukokortikoidov in ACTH v krvi. Kroničen stres lahko povzroči predpatološka stanja, kot so zmanjšan imunski odziv, hipertenzija, povečana nadledvična žleza, počasnejša rast, izguba telesne mase, zmanjšana plodnost in gastrointestinalni ulkusi. Iz krvi, dlake/perja, sline, urina, mleka, solz lahko merimo različne parametre, a se moramo zavedati, da je lahko odvzem vzorcev stresen. Lahko merimo raven kortizola na neinvaziven način, iz iztrebkov.

V krvi, slini in solzah ugotavljamo akuten stres, v iztrebkih, dlaki in urinu običajno ugotavljamo kroničen stres. Najpogosteje se ugotavlja kortizol.

Metode vzorčenja za dokaz stresnih in spolnih hormonov so različno invazivne. Največje koncentracije kortizola najdemo v krvi. Je pa odvzem krvi bolj invazivna metoda odvzema. V zadnjem času se pri ekostičnih vrstah (živali v živalskih vrtovih) vse bolj uporablja alternativen odvzem krvi s krvosesnimi stenicami in medicinskimi pijavkami.

Posredno bi lahko določali dobrobit z nevrobiološkimi meritvami, na primer nevrotransmiterjev, kot so dopamin, prolaktin in opioidi (endorfin, enkefalin). Ti so odgovorni za analgezijo med bolečimi stresorji. Jagnjeta imajo na primer med kastracijo povišano raven endorfina, svinje s stereotipijami imajo znižano raven dopamina.

Eksotične živali imajo enake potrebe kot v divjini in te morajo biti glede na Zakon o zaščiti živali izpolnjene tudi v ujetništvu, kar je lahko zahtevno in drago. Za lastništvo eksotičnih živali je potrebno veliko znanja o potrebah živali pa tudi o nevarnostih za človeka (poškodbe, zoonoze). Nepoznavanje lahko škodi zdravju in dobrobiti živali in ljudi. Mnogi lastniki eksotičnih živali nimajo zadostnega znanja, da bi živali zagotovili ustrezno nego, zato živali pogosto trpijo zaradi neustreznega okolja, nastanitve, slabe prehrane, pomanjkanja socialnega stika in stresa zaradi zaprtja, omejevanja svobode. Predvsem je pomanjkljivo poznavanje psiholoških in vedenjskih potreb živali, kar vodi v nastanek stereotipičnih vedenjskih vzorcev, ki so posledica fizičnih sprememb v možganih (pri plazilcih je prepoznanih okoli 30 vedenjskih vzorcev, povezanih s stresom zaradi ujetništva).

Trg z živimi živalmi (zakonit in nezakonit) je pod močnim vplivom oglaševanja (mediji, filmi, internet) in posledično zahtev potrošnikov. Večina trga poteka iz Afrike, Azije in Južne Amerike v Evropo, Japonsko in Severno Ameriko. Od leta 1990 do 2006 se je odstotek eksotičnih živali, zakonito uvoženih v Evropo, povečal s 7 odstotkov na 77. Velik problem je, da je težko zagotoviti, da je bila žival vzrejena v ujetništvu, saj je pogosto namerno napačno označevanje nezakonito ulovljenih prostoživečih živali in uvajanje na trg s hišnimi ljubljenčki. Ocenjeno je, da je 25 odstotkov mednarodne trgovine z eksotičnimi živalmi nezakonite in da ta del doprinese več bilijonov evrov letno (na tretjem mestu za trgovino z orožjem in drogami). Evropska unija je eden največjih trgov za sesalce, ptice, plazilce in ribe, povpraševanje pa še narašča. Z njimi lahko trgujejo preko trgovin z živalmi in tudi drugih trgovin, sejmov, časopisov in vedno pogosteje tudi preko interneta. V Sloveniji za prodajo po internetu ni določenih omejitev, pri prodaji v trgovinah, na sejmih in tržnicah pa je potreben certifikat. Ocenjeno je, da za vsako ujeto in prodano eksotično žival umre okoli 50 drugih. Strokovna veterinarska in biološka raziskava trga divjih živali iz Združenih držav Amerike v Evropsko unijo je ugotovila, da je bilo 80 odstotkov dvoživk, plazilcev in sesalcev bolnih ali mrtvih, ocenjena smrtnost živali je bila 70-odstotna v šestih tednih. Raziskava v Veliki Britaniji je pokazala, da vsaj 75 odstotkov plazilcev pogine v prvem letu po prihodu k novemu lastniku.

V Evropski uniji obstaja potreba po poenotenju zakonodaje in zahtev za dovoljenje/licenco glede trgovanja in lastništva eksotičnih živali. Za Evropsko unijo je zaščita biodiverzitete ena od glavnih prednosti pri varstvu okolja. Lov prostoživečih živali za trg z živalmi predstavlja zelo velik del zmanjševanja biodiverzitete. Tudi izpuščanje eksotičnih živali v naravo škoduje biodiverziteti, saj so mnoge vrste invazivne, spreminjajo ekosistem in škodujejo domorodnim vrstam. Trgu z eksotičnimi živalmi pripisujejo tudi zelo velik pomen pri prenosu infekcijskih bolezni na domorodne živali in ljudi (več kot 60 odstotkov zoonoz) ter pri vnosu novih porajajočih se bolezni v Evropo (75 odstotkov), kar predstavlja velik mednarodni problem in ekonomsko škodo. Zato narašča potreba po prepovedi lovljenja prostoživečih živali za trg s hišnimi ljubljenčki, ukrepih, ki bi zagotovili najboljšo mogočo oskrbo za živali v ujetništvu, ter ukrepih za preprečitev tveganj zdravja in poškodb pri živalih in ljudeh.

Slovenija je postavila temelje skrbi za živali že v svoji ustavi. V 72. členu ta določa, da morajo biti živali zaščitene pred mučenjem. Lizbonska pogodba, ki je nasledila Amsterdamsko pogodbo, izrecno navaja, da so živali čuteča bitja in da je treba upoštevati potrebe za zaščito njihove dobrobiti. Iz te določbe izhaja cela vrsta evropske zakonodaje, ki je bila v času pristopa Slovenije v Evropsko unijo prenesena v slovenski pravni red. Veljavno zakonodajo, ki obsega dobrobit živali, je mogoče najti na spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Nekateri pomembnejši zakoni in predpisi so:

 

Je krovni zakon, ki določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti. Določa pravila za dobro ravnanje z živalmi, za to, kaj šteje za mučenje živali in katera ravnanja ali kateri posegi na živalih so prepovedani, določa pogoje, ki jih je treba za zaščito živali zagotoviti pri reji živali, prevozu in izvajanju določenih posegov in poskusov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali. Zakon določa, da se lahko osebam, mlajšim od 18 let, hišne živali prodaja, oddaja ali podarja le ob navzočnosti enega od staršev ali skrbnika. Prav tako ureja postopke, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali, določa pogoje za društva, ki na področju zaščite živali delujejo v javnem interesu, ter ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona. Določene so tudi kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona.

Leta 2007 je prenehala veljati zahteva, da mora skrbnik živali v 30 dneh od pridobitve prostoživečih živali iz skupin velikih sesalcev in velikih plazilcev ali živali, ki izločajo strupe, prijaviti njihovo posedovanje upravnemu organu, pristojnemu za veterinarstvo. Stroka ugotavlja, da na področju eksotičnih vrst živali to ni bila najboljša poteza, zato težijo k temu, da bi zahteva spet bila del zakonske podlage. Pričakujejo se nove spremembe in dopolnitve Zakona o zaščiti živali, ki bodo verjetno v veliki meri obsegale tudi področje o eksotičnih živalih in ponovno uvedle zahtevo obvestitve ministrstva ob pridobitvi živali.

Na podlagi zakona so sprejeti številni pravilniki, ki natančneje urejajo posamezna področja zaščite živali. Predpisi se spreminjajo in posodabljajo, saj se na področju zaščite in dobrobiti živali intenzivno raziskuje in nova znanstvena spoznanja vplivajo na znanje in vedenje o odgovornem ravnanju z živalmi.

 

  • ZAKON O OHRANJANJU NARAVE (Uradni list RS, št. 96/2004, s spremembami 46/2014)

Zakon je bil sprejet z namenom ohranitve biotske raznovrstnosti. Varuje prostoživeče živalske vrste, ki so po definiciji tiste vrste, katerih osebki lahko živijo prosto v naravi neodvisno od človeka in niso nastale z umetnim izborom ali biotehnološkim poseganjem v dedne zasnove.

Za vse živalske vrste je z zakonom določeno splošno varstvo. Nobene živalske ali rastlinske vrste ni dovoljeno iztrebiti ali ji zniževati števila osebkov, ožiti njihovih habitatov ali slabšati njihovih življenjskih razmer do te mere, da je vrsta ogrožena. Živali je prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga ubijati, poškodovati, odvzeti iz narave ali vznemirjati. Zakon varuje tudi življenjski prostor vrst. Ne glede na to so dovoljeni lov in ribolov vrst, določenih z zakoni, ter opravljanje kmetijske in gozdarske dejavnosti v skladu s predpisi. Med ukrepe, ki zagotavljajo splošno varstvo vrst, uvrščamo med drugimi tudi:

  • nadzorovanje doseljevanja in naseljevanja živali tujerodnih vrst v naravo;
  • prepoved zadrževanja živali v ujetništvu v neustreznih razmerah in brez ustrezne oskrbe;
  • obveznost obvestitve ministrstva o pridobitvi mednarodno zavarovanih živalskih vrst (od leta 2014 ne velja več);
  • obveznost označitve živali, ki se gojijo v ujetništvu;
  • določitev pogojev za zadrževanje živali v ujetništvu z namenom prikazovanja javnosti;
  • ravnanje z živalmi v zatočišču za živali;
  • obveznost pridobitve dovoljenja za gojitev živali, za izvoz, uvoz ali tranzit živali;
  • obveznost izvedbe postopka presoje tveganja za naravo, s katerim se ugotovi, da poseg v naravo ne bo ogrozil biotske raznovrstnosti.

Zakon prepoveduje naseljevanje rastlin ali živali tujerodnih vrst. Ne glede na to lahko ministrstvo izjemoma dovoli naselitev rastlin ali živali tujerodnih vrst, če se v postopku presoje tveganja za naravo (Pravilnik o izvedbi presoje tveganja za naravo in o pridobitvi pooblastila) ugotovi, da poseg ne bo ogrozil naravnega ravnovesja ali sestavin biotske raznovrstnosti. V tem primeru je potrebno ustrezno označevanje živali. Označimo jih lahko z mikročipom, zaprtim ali odprtim obročkom, opisno ali z odvzemom materiala za molekularno-genske analize (Pravilnik o označevanju živali prostoživečih vrst v ujetništvu). Živali domorodnih in tujerodnih vrst je prepovedano zadrževati v ujetništvu v neustreznih bivalnih razmerah in brez ustrezne oskrbe. Minister v soglasju z ministrom, pristojnim za veterinarstvo, predpiše ustrezne bivalne razmere in ustrezno oskrbo. Oseba, ki namerava gojiti živali domorodnih ali tujerodnih vrst, mora pridobiti dovoljenje ministrstva. Minister določi živalske vrste, za katere ni treba pridobiti dovoljenja za gojitev živali, ker ne ogrožajo domorodnih živalskih vrst. Gojena žival, za katero je treba pridobiti dovoljenje za gojitev, mora biti označena na predpisan način. Lastnik gojene živali mora skrbeti, da živali ne pobegnejo v naravo. Za škodo, ki jo povzročijo gojene živali, je lastnik odgovoren ne glede na krivdo.

Ministrstvo izdaja dovoljenja, potrdila in druge listine za izvoz, uvoz, tranzit ali druga ravnanja z rastlinami ali živalmi, njihovimi deli ter izdelki iz njih po predpisih Evropske unije ter ratificiranih mednarodnih pogodb s področja varstva rastlinskih in živalskih vrst. Ugodno stanje rastlinskih ali živalskih vrst, ki so varovane na podlagi ratificiranih mednarodnih pogodb, se zagotavlja z varstvom njihovih habitatov in z varstvenim režimom, ki določa zlasti pravila varstva za mrtve in žive živali v vseh razvojnih oblikah (jajca, ličinke, bube, mladiči in odrasle živali), za dele mrtvih živali ali izdelke iz živali. Nanašajo se zlasti na omejitve in prepovedi ubijanja, lova ali vznemirjanja živali, omejitve in prepovedi trgovine z živalmi, njihovimi deli ali izdelki iz njih ter prepovedane načine prevoza. Živali vrst, ki so zavarovane na podlagi tega zakona, se ne lovijo ne glede na uvrstitev vrst med lovne ali ribolovne v skladu z zakonom.

Ogrožena rastlinska ali živalska vrsta je tista vrsta, katere obstoj je v nevarnosti in ki je kot taka opredeljena v rdečem seznamu ogroženih rastlinskih ali živalskih vrst. Rdeči seznam ogroženih vrst je seznam rastlinskih in živalskih vrst, razporejenih po kategorijah ogroženosti: izumrla vrsta, domnevno izumrla vrsta, prizadeta vrsta, ranljiva vrsta, redka vrsta, vrsta zunaj nevarnosti, neopredeljena vrsta in premalo znana vrsta. Minister določi ogrožene rastlinske in živalske vrste in jih uvrsti v rdeče sezname s predpisom, ki določi stanju ogroženosti vrste ustrezen ukrep za izboljšanje stanja vrste (fizična zaščita, omogočanje in vzpostavljanje primernih krajev za reprodukcijo, prehranjevanje in prezimovanje, gojenje, doseljevanje in ponovno naseljevanje).

Leta 2014 je prenehala veljati zahteva, da morajo fizične ali pravne osebe, ki pridobijo velike sesalce, ptiče in plazilce ter živali vrst, ki so določene v ratificiranih mednarodnih pogodbah, z namenom zadrževanja v ujetništvu, o tem obvestiti ministrstvo v 30 dneh po pridobitvi živali. Pričakujejo se nove spremembe in dopolnitve Zakona o ohranjanju narave, ki bodo verjetno v veliki meri obsegale tudi področje o eksotičnih živalih in ponovno uvedle zahtevo obvestitve ministrstva ob pridobitvi živali.

 

  • ZAKON O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O MEDNARODNI TRGOVINI Z OGROŽENIMI PROSTOŽIVEČIMI ŽIVALSKIMI IN RASTLINSKIMI VRSTAMI, SPREMEMBE KONVENCIJE TER DODATKOV I, II, III IN IV H KONVENCIJI (Uradni list RS – Mednarodne pogodbe, št. 31/1999)

Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami CITES (The Convention on International Trade in Endangered Species of Wild Flora and Fauna) je bila sprejeta leta 1975 z namenom zaščite divjih živali in rastlin pred prekomernim izkoriščanjem zaradi mednarodne trgovine. Ščiti več kot 30.000 vrst živali in rastlin ne glede na to, ali gre za žive osebke, njihove dele ali izdelke iz njih. Dodatek I vsebuje živalske vrste, ki jim grozi izumrtje in so ali bi lahko bile ogrožene zaradi mednarodnega trgovanja, trgovina s temi osebki je zelo strogo urejena in dovoljena le izjemoma. V dodatek II spadajo živalske vrste, ki jim ne grozi izumrtje, vendar bi lahko postale ogrožene, če trgovanje z njimi ne bi bilo nadzorovano, trgovina s takimi živalmi je dovoljena, vendar strogo nadzorovana. Živali in rastlinske vrste iz dodatka III so zavarovane v vsaj eni državi pogodbenici, za učinkovit nadzor mednarodne trgovine pa je potrebno sodelovanje tudi ostalih pogodbenic; trgovina je dovoljena, a nadzorovana.

Slovenija je pogodbenica konvencije od leta 2000, zato neupoštevanje pravil prinaša določene sankcije. Zakon o ohranjanju narave določa denarne kazni za uvoz, izvoz ali poskus uvoza in izvoza živali brez dovoljenja ministrstva za okolje in prostor. Naravovarstveni inšpektor, nadzornik, policist ali carinik lahko posamezniku na kraju samem izreče kazen, saj gre pri takšnem uvozu za carinski prekršek zaradi neprijave blaga. Če uvažamo ogroženo živalsko vrsto iz tretjega sveta (znotraj EU velja prosta trgovina z živalmi), potrebujemo originalno potrdilo CITES, da je žival vzgojena v ujetništvu. Pri veterinarski inšpekciji se je treba tudi pozanimati, kako je s karanteno, ki je posebej predpisana in obvezna za vsako posamezno živalsko vrsto posebej. Tudi kadar žival kupimo pri rejcu ali v trgovini za male živali, moramo za vse zaščitene živalske vrste dobiti potrdilo CITES.

Evropska unija kategorizira rastline in živali po strožjih kriterijih kot CITES, saj zaščita obsega tudi živalske vrste iz Direktive o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst ter Direktive o ohranjanju prostoživečih ptic, ki predstavljajo ekološko grožnjo domorodnim živalskim vrstam.

Čeprav nekatere določbe obsegajo tudi transport in nastanitev živali, je primarni cilj CITES in uredb EU o trgovini s prostoživečimi živalskimi vrstami ohranjanje biodiverzitete, in ne dobrobit živali, s katerimi se trguje. Zaščitenih je več kot 5.000 živalskih vrst, a mnoge eksotične živali, ki jih ljudje gojijo kot hišne ljubljenčke, niso zaščitene. Poleg tega je malo informacij o populacijah, ki so še ohranjene v naravi, kar lahko vodi v izumrtje živalskih vrst med tem, ko se z njimi še kar trguje brez omejitev.

 

  • OBLIGACIJSKI ZAKONIK (Uradni list RS, št. 97/2007)

Določa odgovornost imetnika živali. Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, je odgovoren njen imetnik, prav tako za škodo, ki jo povzroči domača žival, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Pred sprejetjem tega zakonika noben drug civilni zakon ni vseboval določb, ki bi izrecno govorile o živalih in škodi, ki jo te povzročijo. Zato so se v primerih škode uporabljale določbe o splošni odškodninski odgovornosti za škodo od nevarne stvari. Živali v naši zakonodaji torej niso imele posebnega statusa, ampak so bile obravnavane kot stvari. S tem zakonom se je tudi naša zakonodaja približala drugim evropskim, ki priznavajo živalim status subjekta.

 

  • KAZENSKI ZAKONIK (Uradni list RS, št. 50/2012, s spremembami 38/2016)

Kot kaznivo navaja mučenje živali, nezakonit lov in ribolov, nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami, prenašanje kužnih bolezni pri živalih in rastlinah, izdelovanje škodljivih zdravil za zdravljenje živali ter nevestno veterinarsko pomoč. Kazenski zakonik kot kazniva dejanja obravnava tudi različne oblike onesnaževanja okolja, med drugim prav zato, ker živalim uničuje njihov življenjski prostor in ogroža njihovo zdravje.

Kdor nezakonito poseduje, odvzame, poškoduje, usmrti, izvaža, uvaža ali trguje z zaščitenimi živalskimi ali rastlinskimi vrstami, njihovimi deli ali iz njih izdelanimi izdelki, se kaznuje z zaporom do treh let. Če je prekršek velikega ali izjemnega naravovarstvenega pomena ali je bilo dejanje storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let. Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta, če muči več živali ali mučeno žival trajno pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, se kaznuje z zaporom do treh let. Kdor se ukvarja z organizacijo borb živali ali stav v zvezi z borbo živali ali se ukvarja z vzrejo in vzgojo živali z namenom uporabe za borbo živali, se kaznuje z zaporom do dveh let in denarno kaznijo, če je žival zaradi bojev trajno hudo pohabljena ali pogine, se storilec kaznuje z zaporom do treh let in denarno kaznijo.

 

  • ZAKON O VETERINARSTVU (Uradni list RS, št. 33/2001, s spremembami 22/2018)

Ta zakon določa najmanjši obseg zdravstvenega varstva živali in stroške zdravstvenega varstva živali, veterinarske dejavnosti in njihovo opravljanje, javna pooblastila veterinarski zbornici, koncesije, strokovno izpopolnjevanje v veterinarstvu, registre, baze podatkov in informacijski sistem, pristojnosti državnih organov, inšpekcijski nadzor ter pravice in dolžnosti pravnih in fizičnih oseb po tem zakonu.

 

Določa minimalne pogoje za zaščito hišnih živali. V tretjem členu navaja, da je živali prostoživečih vrst dovoljeno zadrževati v ujetništvu kot hišne živali ob upoštevanju predpisov, ki urejajo varstvo prostoživečih vrst živali. Skrbnik hišnih živali mora storiti vse potrebno, da zagotovi dobro počutje živali, in preprečevati vzroke, ki lahko povzročijo bolečine, poškodbe, bolezni ali motnje v obnašanju živali. Zagotoviti mora ustrezno namestitev in skrb za živali z upoštevanjem etoloških normativov glede na vrsto živali in še posebej zagotoviti kakovostno in količinsko ustrezno hrano in vodo, ustrezno gibanje živali ter ukrepe, ki preprečijo pobeg živali. Bolnim, poškodovanim ali onemoglim živalim ter živalim v primeru težkega poroda mora omogočiti veterinarsko pomoč. Določa tudi ukrepe ob izgubi ali najdbi hišne živali ter pogoje glede prodaje, podarjanja in prevoza hišnih živali. Določa pogoje glede parjenja psic in mačk, glede treniranja hišnih živali, prireditev, predstav in snemanj.

Pravne ali fizične osebe, ki opravljajo dejavnost oskrbe v hotelih za hišne živali, trgovine s hišnimi živalmi ter organizatorji razstav, tekmovanj in drugih prireditev, kjer sodelujejo hišne živali, morajo imeti takšno število oskrbnikov živali, da je vsak dan zagotovljena njihova nemotena oskrba. Oskrbnik mora imeti veljavno potrdilo o opravljenem usposabljanju o prehrani, negi, vedenju in zdravstvenem varstvu hišnih živali. Usposabljanje mora trajati najmanj šest šolskih ur. Izvajalec usposabljanja izda po opravljenem preizkusu znanja potrdilo o opravljenem usposabljanju, ki velja pet let. Izvajalec dejavnosti trgovine z živalmi mora voditi evidenco, iz katere so razvidni naslednji podatki: izvor vsake živali, število nabavljenih in prodanih živali po vrstah živali, število živali, poginulih pri prevozu ali v času namestitve, število obolelih živali, podatki o čiščenju in razkuževanju in čas bivanja živali. Določeni so pogoji o bivalnih prostorih za živali v hotelih in trgovinah ter obveznosti izvajalca dejavnosti trgovine z živalmi. Prodajalec mora kupca ob nakupu živali pisno seznaniti z oskrbo, prehrano, nego in ustrezno namestitvijo, ki jo potrebuje žival, starostjo in običajno življenjsko dobo živali ter velikostjo odrasle živali, z morebitnimi nevarnostmi za človeka ali druge živali (ugrizi, kužne bolezni), z določbami tega pravilnika, ki se nanašajo na določeno vrsto živali, ali določbami predpisov, ki urejajo varstvo živali prostoživečih vrst, ter z obveznimi in priporočljivimi cepljenji živali. Prodajalec mora kupcu ob prodaji živali izročiti predpisane veterinarske dokumente ter potrdilo o opravljenih obveznih cepljenjih ali druge dokumente v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo prostoživečih živalskih vrst. Prodajalec mora kupcu ob nakupu živali posredovati informacije o veterinarskih organizacijah, usposobljenih za zdravljenje tovrstnih živali.

Določa tudi pogoje za gojitev in posedovanje psov, mačk in ostalih hišnih živali. Skrbnik mora za gojitev (razmnoževanje) živali prostoživečih vrst predhodno pridobiti dovoljenje za njihovo zadrževanje v ujetništvu v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo narave. Za določitev ustreznih pogojev bivanja in oskrbe ostalih hišnih živali se smiselno uporabljajo določbe predpisa, ki ureja bivalne razmere in oskrbo živali prostoživečih vrst v ujetništvu.

 

  • PRAVILNIK O IZVEDBI PRESOJE TVEGANJA ZA NARAVO IN O PRIDOBITVI POOBLASTILA (Uradni list RS, št. 43/2002)

Ta pravilnik določa pogoje in način izvedbe presoje tveganja za naravo pred naselitvijo ali doselitvijo tujerodnih prostoživečih rastlin in živali v naravo ali gojitvijo (razmnoževanjem) tujerodnih prostoživečih živali. Določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati pravna ali fizična oseba za pridobitev pooblastila za izvedbo presoje tveganja za naravo in način pridobitve pooblastila. Ministrstvo vodi seznam izdanih pooblastil.

Presoja tveganja se izvede za vsak primer vnosa ali gojitve posebej, pri čemer se presoja izvaja za vsako taksonomsko kategorijo, tudi nižjo od vrste. Presoja se izvaja tudi za posamezne dele rastlin ali živali, ki se lahko samostojno razmnožujejo na kakršenkoli način. Izvaja se na podlagi splošno priznanih strokovnih podatkov in informacij. Podatki iz postopka presoje tveganja se ovrednotijo s količinskega in kakovostnega vidika, s številčno določljivimi ali izmerljivimi elementi in tudi opisno.

V postopku presoje tveganja se vrednotijo lastnosti in značilnosti rastlin ali živali, ki se vnašajo ali gojijo, značilnosti sprejemnega okolja z morebitnimi posebnostmi (poudarek na ohranjenosti in naravovarstveni vrednosti sprejemnega okolja), potencialni vplivi rastlin in živali, ki se vnašajo ali gojijo, na druge rastline ali živali in na sprejemno okolje s poudarkom na zavarovanih, ogroženih, endemičnih, za delovanje ekosistema ključnih in drugih rastlinah in živalih, ki bi jih vnos ali gojitev lahko prizadel, ter namen vnosa in gojitve.

Pri vrednotenju vplivov na naravo je treba upoštevati predvsem nevarnost zasedanja življenjskega prostora domorodnih vrst, izrinjanja in ogrožanja domorodnih vrst, skupaj z ogrožanjem njihovega zdravja, križanja z domorodnimi vrstami in posledično izgube genskega materiala in genske raznovrstnosti, izgube ali degradacije habitatov ter pojava drugih nezaželenih posledic za naravo in biološko raznovrstnost.

Pooblaščenec opravi presojo tveganja pred vnosom ali gojitvijo. Obvezni sestavni del presoje tveganja je poročilo o presoji tveganja, ki mora vsebovati opis uporabljene metodologije, opis tujerodne rastline ali živali in sprejemnega okolja, opis nameravanega vnosa ali gojitve, oceno pričakovanih vplivov na naravo in pričakovanih sprememb v naravi, predlog ukrepov, ki preprečujejo okrnitev narave in sklepno oceno. Sestavni del poročila mora biti tudi karta, na kateri je označena točna lokacija in kjer so prikazane posamezne značilnosti in posebnosti dejanskega sprejemnega okolja. Ministrstvo, pristojno za ohranjanje narave, vodi evidenco presoj tveganja za naravo. Javnost ima pravico do informacij iz evidence.

 

  • PRAVILNIK O VODENJU EVIDENCE O TRGOVINI Z ŽIVALMI PROSTOŽIVEČIH VRST (Uradni list RS, št. 5/2010)

Ta pravilnik določa vsebino in način vodenja evidence o trgovini z živalmi prostoživečih vrst ter živali prostoživečih vrst, za katere je treba voditi evidenco. Vpis podatkov v evidenco mora opraviti trgovec, ki trguje z živalmi iz priloge A ali B Uredbe Sveta (ES) št. 338/97 ali z živalmi iz Priloge 1 Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah. Evidenca se vodi v elektronski obliki na Agenciji Republike Slovenije za okolje in se hrani trajno.

 

  • UREDBA SVETA O VARSTVU PROSTOŽIVEČIH ŽIVALSKIH IN RASTLINSKIH VRST Z ZAKONSKO UREDITVIJO TRGOVINE Z NJIMI (Uredba Sveta (ES) št. 338/1997)

Cilj te uredbe je varovati prostoživeče živalske in rastlinske vrste ter zagotoviti njihovo ohranitev, tako da se v skladu z opisanimi členi zakonsko uredi trgovina z njimi. Določa, da se mora Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami (CITES) izvajati enotno v vseh državah EU zaradi enotnega trga EU in odsotnosti sistematičnega mejnega nadzora. CITES se v EU izvaja s pomočjo uredb EU o trgovini s prostoživečimi rastlinami in živalmi.

Za uvoz vzorcev ogroženih vrst v EU je potrebno uvozno dovoljenje, ki ga izda organ namembne države EU, ali obvestilo o uvozu. Za izvoz iz EU je potrebno izvozno dovoljenje ali potrdilo o ponovnem izvozu, ki ga izda organ države EU, v kateri so osebki. V Prilogah od A do D k uredbi so navedene kategorije živalskih vrst. Priloge A, B in C v veliki meri sovpadajo z dodatki I, II, in III konvencije CITES, vendar vsebujejo tudi nekatere vrste, ki jih ni v dodatkih CITES in so zavarovane samo z zakonodajo Evropske unije. Priloga D pa vsebuje tiste vrste, ki bi lahko bile primerne za uvrstitev v katero od ostalih Prilog, to so vrste iz dodatka III konvencije CITES in nekatere vrste, ki ne spadajo pod CITES, trgovina z njimi pa se spremlja.

Trgovina z vrstami, navedenimi v Prilogi A, na primer geparda, je prepovedana, prenos živih živali znotraj EU pa zahteva predhodno odobritev. Vse živali z liste A (živali, ki jim grozi izumrtje) morajo biti označene z mikročipi, vtetoviranimi oznakami, obročki, opisi ipd., saj stroka počasi, a vztrajno teži k temu, da bodo vse živali primerno označene in zavedene v centralnem registru. Za premik živih osebkov vrst iz Prilog B in C, kot sta kobra ali indijski mungo, veljajo pravila glede certificiranja in ustrezne nastanitve ter nege. V posebnih okoliščinah se lahko uvedejo nadaljnje omejitve in države EU imajo lahko lastna strožja pravila. Posebna pravila veljajo za osebke, ki so rojeni in gojeni v ujetništvu ali umetno razmnoženi, del osebnih predmetov ali namenjeni znanstvenim ustanovam.

Države EU morajo določiti carinske urade, ki bodo opravljali preverjanje, določiti upravne in strokovne organe, odgovorne za izvajanje, spremljati skladnost in kaznovati kršitve ter izdelovati poročila in izmenjavati informacije o izvajanju in morebitnih zavrnitvah dovoljenj. Zagotoviti morajo, da je na vseh vstopnih mestih v Evropo ustrezno izobraženo osebje, ki je sposobno prepoznati tujerodne živalske in rastlinske vrste, ter ustrezno mesto za nastanitev in oskrbo morebitnih zaseglih živali.

Februarja 2014 je Evropska komisija izdala poročilo (Boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami – ukrep EU), ki je sprožilo razpravo o pristopu EU do nezakonite trgovine s prostoživečimi vrstami. Temu je februarja 2016 sledil akcijski načrt Komisije (Nezakonita trgovina s prostoživečimi vrstami – akcijski načrt EU), ki določa načrt za boj proti nezakoniti trgovini s prostoživečimi vrstami (tj. nezakonitemu zbiranju, prevozu in distribuciji živali in proizvodov iz njih) v EU in na globalni ravni. Prizadeva si za uporabo vseh kanalov diplomacije, trgovine in razvojnega sodelovanja v EU, da bi se ustavila ena izmed najdonosnejših kriminalnih dejavnosti danes.

 

  • UREDBA O ZAVAROVANIH PROSTOŽIVEČIH ŽIVALSKIH VRSTAH (Uradni list RS, št. 46/2004, s spremembami 64/2016)

S to uredbo se zavarujejo ogrožene prostoživeče živalske vrste, predpišejo pravila ravnanja, poseben varstven režim ter ukrepi varstva in smernice za ohranitev habitatov živalskih vrst, z namenom ohranitve ugodnega stanja teh vrst. Ogrožene in mednarodno varovane živalske vrste, zavarovane s to uredbo, so določene v Prilogah 1 in 2. Določbe te uredbe se uporabljajo za žive in mrtve živali prostoživečih vrst v vseh razvojnih oblikah (jajca, vključno z lupinami, ličinke, bube, mladiči, odrasle živali), dele mrtvih živali, izdelke ali katerokoli blago iz mrtvih živali ali njihovih delov, pri katerih je iz spremljajočih dokumentov, embalaže, oznake ali katere druge okoliščine razvidno, da so to deli živali ali izdelki iz njih.

Prepovedano je zadrževati v ujetništvu živali živalskih vrst iz Priloge 1 te Uredbe, odvzete iz narave, ter živali iz reda ujed ali reda sov. Ministrstvo za okolje in prostor lahko izda dovoljenje za zadrževanje v ujetništvu živalskih vrst iz Priloge 1 te Uredbe. Dovoljenje se lahko izda le, če so živali odvzete iz narave, ker so najdene bolne ali ranjene, in teh živali zaradi njihovega stanja (bolezen, trajna poškodba, udomačitev ipd.) ni mogoče v 30 dneh vrniti nazaj v naravo ali če so živali uvožene v skladu s predpisi, ki urejajo trgovino z živalmi in za katere se v skladu z njimi ne izdaja dovoljenja ali potrdila. Dovoljenje se izda na podlagi vloge, ki mora vsebovati ime in priimek fizične osebe ali firmo pravne osebe, rojstni datum in stalno ali začasno prebivališče, vrsto in število živali, ki se jih želi zadrževati v ujetništvu, razloge za zadrževanje v ujetništvu in opis bivalnih razmer ter predvideno oskrbo zadrževanih živali.

 

  • ODREDBA O BIVALNIH RAZMERAH IN OSKRBI ŽIVALI PROSTOŽIVEČIH VRST V UJETNIŠTVU (Uradni list RS, št. 90/2001, s spremembami 46/2014)

Določa, katere bivalne razmere in katera oskrba se štejejo za ustrezne pri zadrževanju živali prostoživečih vrst v ujetništvu, ne glede na namen zadrževanja. S to odredbo se ne določajo bivalne razmere in oskrba živali prostoživečih vrst pri prevozu, gojitvi, karanteni ali takrat, kadar so bivalne razmere in oskrba posebej urejeni z drugim predpisom. Določbe te odredbe se nanašajo na domorodne in tujerodne živali prostoživečih vrst, vključno s hišnimi živalmi prostoživečih vrst, ki se vzrejajo ali redijo za družbo, varstvo ali pomoč človeku.

Ustrezne bivalne razmere in ustrezno oskrbo je dolžna zagotoviti pravna ali fizična oseba, ki zadržuje žival v ujetništvu. Priloga 1 določa minimalne pogoje ustreznih bivalnih razmer in ustrezne nege pri zadrževanju prostoživečih vrst v ujetništvu (število živali, prostor, hrana, socialna struktura in ureditev prostora). Na osnovi spremembe Zakona o ohranjanju narave leta 2014 je priloga 2 te Odredbe, ki je določala živalske vrste, o katerih pridobitvi je bilo treba obvestiti Agencijo Republike Slovenije za okolje, prenehala veljati. Odredba o bivalnih razmerah opisuje le sesalce, ptice, plazilce in dvoživke, ne pa tudi rib

  • Konvencija o biološki raznovrstnosti v 8. členu določa, da mora vsaka pogodbenica ustanoviti sistem zaščitenih območij ali območij, kjer je treba sprejeti posebne ukrepe za ohranitev biološke raznovrstnosti, spodbujati zavarovanje ekosistemov, naravnih habitatov in vzdrževanje populacij, ki so sposobne nadaljevati vrste v naravnem okolju, rehabilitirati in obnavljati načete ekosisteme ter spodbujati krepitev ogroženih vrst, preprečevati vnašanje ter nadzorovati ali izkoreninjati tiste tuje vrste, ki ogrožajo ekosisteme, habitate ali vrste ter pripravljati ali ohranjati potrebno zakonodajo in/ali druge predpise za varstvo ogroženih vrst in populacij. Določeno je bilo, da morajo pogodbenice zagotoviti nadzor nad uvozom ali izvozom hišnih ljubljenčkov, akvarijskih živalskih vrst, živih vab, hrane ali semen rastlin, ki so invazivne vrste in predstavljajo tveganje.
  • Evropska konvencija o varovanju domačih hišnih živali (SLO je ni podpisala) – žal okoli tretjina držav članic Evropske unije ni podpisala te konvencije, izmed tistih držav, ki so jo podpisale, pa so jo le redke implementirale v nacionalni zakon. Konvencija vsebuje splošne določbe o oskrbi različnih eksotičnih živali, o humanem nadzoru populacije psov in mačk ter o nadzoru nad trgom z živalmi, namenjenimi za hišne ljubljenčke. Od leta 1995 (Resolucija o imetju divjih živali kot hišne živali) konvencija odsvetuje imetje eksotičnih živali kot hišnih ljubljenčkov. Živali, ki se ne morejo prilagoditi na življenje v ujetništvu, kljub temu da so izpolnjeni vsi pogoji glede nastanitve in oskrbe, ni dovoljeno imeti za hišne ljubljenčke.

Informacijski sistem SIRENA vključuje predpisane evidence in registre v obliki spletnih aplikacij, ki jih vodi Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) pri izvajanju predpisov na področju varstva prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst. V sistemu se trenutno nahajajo spletne aplikacije:

  • ROZ (Register označenih živali): omogoča vodenje evidence o označenih živalih, pooblaščenih označevalcih in dobaviteljih oznak. Register omogoča tudi vodenje evidence odvzetih vzorcev za gensko molekularne raziskave in evidenco o tistih živalih, katerih imetniki so o njihovi pridobitvi dolžni pisno obvestiti ARSO. Del registra je tudi seznam vrst živali, kjer lahko vsak uporabnik pridobi informacijo, ali mora biti osebek določene vrste označen v skladu s Pravilnikom o označevanju živali prostoživečih vrst v ujetništvu. Register ni dostopen za javnost.
  • REZA (Register zavarovanih in ogroženih živalskih vrst): vsebuje seznam vseh prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, ki so na podlagi v Republiki Sloveniji veljavne zakonodaje na področju varstva vrst opredeljene kot ogrožene ali zavarovane. Poleg osnovnih sistematskih podatkov je za vsako posamezno vrsto prikazan njen varstveni status ter vse predpisane obveznosti, ki izhajajo iz ratificiranih mednarodnih sporazumov, skupne zakonodaje Evropske unije ali domače zakonodaje. Dostop do spletne aplikacije je po predhodni registraciji omogočen kateremukoli zunanjemu uporabniku.
  • ANTE (Evidenca o trgovini z živalmi prostoživečih vrst): omogoča zbiranje in vodenje podatkov o nabavljenih živalih (dobavitelje, znanstveno ime vrste, število živali, njihov izvor ter vrsta in koda trajne oznake) ter številu poginulih živali ob dobavi ali v trgovini. Evidentirajo se tudi podatki o kupcu. Evidenca se vodi za tiste vrste, za katere je bilo na mednarodni ravni ugotovljeno, da jih ogroža trgovina ali da je za njih treba uvesti nadzor nad trgovino. Evidenca ni dostopna za javnost.
  • ODSEV (Evidenca odškodninskih zahtevkov): ARSO na podlagi Zakona o ohranjanju narave izplačuje odškodnine za škodo, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst. Evidenca omogoča vodenje in zbiranje podatkov glede na povzročitelje škod, čas nastanka škode, način varovanja premoženja in predmet škode. Evidenca omogoča analizo teh podatkov in s tem načrtovanje ukrepov za preprečevanje nadaljnje škode na premoženju. Informacije o vsebini odškodninskih zahtevkov so v omejenem obsegu dostopne tudi širši javnosti.
  • ZOBO (Register dovoljenih ravnanj z živalskimi in rastlinskimi vrstami ter izdanih dovoljenj za prikazovanje živali javnosti): ni dostopen za javnost.

Sistem Agenciji Republike Slovenije za okolje omogoča izvajanje nalog na področju varstva prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst, ki jih predpisujejo Zakon o ohranjanju narave in na njegovi podlagi sprejeti podzakonski predpisi, skupna zakonodaja Evropske unije ter ratificirani mednarodni sporazumi.

Zgodovina ideje o zaščiti živali sega v začetek 19. stoletja. Temeljila je na zaščiti živali pred mučenjem in botrovala k ustanovitvi Društva za zaščito živali 1824 (kasneje RSPCA).

Brambellova komisija (1965) se je zavzemala za multidisciplinarno raziskovanje dobrobiti živali, ki zajema fizično in mentalno stanje živali. Komisija je leta 1979 izoblikovala pet svoboščin, ki določajo osnove dobrobiti živali.

Svetovna organizacija za zdravje živali (OIE), ustanovljena v letu 1924, je leta 2002 razširila mandat tudi na dobrobit živali ter prevzela vodilno vlogo pri pripravi in širjenju standardov dobrobiti živali na globalni ravni. Na podlagi tega novega mandata je OIE začela cikel globalnih konferenc o dobrobiti in dobrem počutju živali. Slogan četrte globalne konference OIE (iz leta 2016) je bil »Dobrobit živali za boljši svet«, osrednja tema pa uveljavitev koncepta »Ena dobrobit« (One welfare), ki je pomemben del koncepta »Eno zdravje« (One health). Vredno je poudariti je, da je dobrobit priznana globalno in da s konceptom ene dobrobiti stopamo korak bliže k želenemu cilju, da bi svet postal bolj pošten prostor za vsa živa bitja. OIE je izdala priročnike o kopenskih in vodnih živalih, ki opozarjajo na povezavo med trgom z živalmi in živalskimi izdelki ter prenosom povzročiteljev bolezni živali in zoonoz. OIE se osredotoča večinoma na trg z rejnimi živalmi, medtem ko je trg z eksotičnimi živalmi zapostavljen.

Svetovna trgovinska organizacija (World Trade Organisation – WTO) nadzira veliko število sporazumov, ki opredeljujejo pogoje trgovanja med njenimi članicami. Države članice Svetovne trgovinske organizacije lahko glede na Sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov določijo prepoved uvoza živalskih in rastlinskih vrst, pod pogojem, da ukrep zaščiti življenje ali zdravje ljudi, živali ali rastlin.

DAISIE (Delivering Alien Invasive Species Inventories for Europe) je spletna stran, kjer so dostopne informacije o invazivnih vrstah v Evropi, ki ogrožajo zemeljske, sladkovodne in morske ekosisteme. Informacije so bile zbrane za vretenčarje, nevretenčarje, morske in sladkovodne organizme ter rastline v 101 državi v Evropi in okolici Evrope. Je največja podatkovna baza o invazivnih vrstah na svetu.

Organizacija ENDCAP je koalicija nevladnih organizacij za dobrobit živali in strokovnjakov iz več kot 20 Evropskih držav, ki se zavzemajo za dobrobit in zaščito prostoživečih živali v ujetništvu. Ime organizacije je sestavljeno iz prvih polovic angleških besed (ENDing the CAPtivity) in se nanaša na živalske vrtove, cirkuse in njim podobne ustanove ter tudi na domove ljudi. Njihov glavni cilj je prepoved ujetništva divjih in prostoživečih živali, do tedaj pa si prizadevajo vsaj izboljšati zavedanje ljudi o potrebah teh živali in jim omogočiti pravno zaščito. Leta 2009 so izdali pobudo Evropskemu parlamentu, imenovano »Pozabljene živali Evrope« (Europe’s Forgotten Animals), z namenom zaščititi prostoživeče živali v ujetništvu v državah članicah. Leta 2012 jim je s kampanjami uspelo doseči, da sta Evropski Svet in evropska strategija za dobrobit živali uradno priznala prostostoživeče živali v ujetništvu, kar je omogočilo nadaljne ukrepe in določbe za izboljšanje njihove zaščite.

Evropska komisija je leta 2012 sprejela strategijo EU za dobrobit živali (2012–2015), ki vključuje vrsto potrebnih ukrepov. Glavni cilji so izboljšanje znanja in kompetenc osebja, izboljšati izvrševanje obstoječe zakonodaje o dobrobiti živali, spodbujati mednarodno sodelovanje, izobraziti potrošnike in splošno javnost, spodbujati standarde EU na globalni ravni in vzpostaviti mrežo referenčnih centrov EU za dobrobit živali.

 

Evropska unija ni pristojna za reševanje vseh vprašanj, povezanih z dobrobitjo živali. Za nekatera so še vedno izključno pristojne same države članice. Tako na primer velja za dobrobit potepuških psov in mačk ali za uporabo živali na prireditvah ali tekmovanjih (bikoborbe, rodei, cirkusi, dirkalni psi ali konji itd.). Komisija je bila že večkrat zaprošena za reševanje teh vprašanj, vendar nima pravnih pooblastil za posredovanje. Unija ima tudi zelo omejene pristojnosti na področju dobrobiti prostoživečih živali. Direktiva Sveta 1999/22/ES omenja zadrževanje prostoživečih živali v živalskih vrtovih in našteva zahteve glede dobrobiti živali. Za druge prostoživeče živali, ki jih gojijo v ujetništvu, pravila EU o dobrobiti živali ne veljajo (npr. živali v cirkusih ali trgovinah s hišnimi živalmi). Razen prepovedi uporabe pasti stopalk Unija nima zakonodaje za zaščito živali, ki živijo v divjini.

Za dobrobit živali se borijo tudi druge nevladne organizacije in društva, kot so EUROGROUP for animals, FOUR PAWS, fundacija BORN FREE in Animal Protection Agency.

Izdelava natančnih določil glede nastanitve, oskrbe in potreb za vsako eksotično vrsto živali, ki bi jo lahko ljudje imeli doma kot hišne ljubljenčke, je zelo težavna, poleg tega je treba upoštevati, da za nekatere živalske vrste vseh potreb ni mogoče izpolniti. Le redke države, med njimi tudi Slovenija, so izdale natančna navodila glede nastanitve, kot so minimalna velikost kletke, optimalna temperatura, vlažnost, prehrana in zaželena socialna struktura.

Večina držav članic je implementirala negativen seznam vrst, ki določa tiste živalske vrste, ki jih v državi ni dovoljeno imeti kot hišnih ljubljenčkov (izjeme so lahko živalski vrtovi in raziskovalne ustanove). Edina država s pozitivnim seznamom vrst je Belgija, vendar ta seznam obsega le sesalce. Pozitivni seznam je krajši, saj vsebuje le tiste živalske vrste, ki jih je dovoljeno imeti za hišne ljubljenčke. Določeno je tudi, za katere od teh vrst je potrebno dovoljenje. Vse vrste, ki niso na seznamu, so prepovedane. Tak seznam je bolj pregleden in ga je laže posodabljati. Druge države imajo seznam živalskih vrst, za katere je treba pridobiti dovoljenje za imetje, a v nasprotju z belgijskim pozitivnim seznamom, vrste, ki niso na seznamu, niso posledično prepovedane. Živalske vrste, ki niso na seznamu vrst, za katere je treba dovoljenje, in ki niso prepovedane z negativnim seznamom vrst, je torej dovoljeno imeti, kar lahko predstavlja problem.

Slovenija trenutno nima niti pozitivne niti negativne liste. V Sloveniji se vodi evidenca živali, ki so v prilogi A in B Uredbe sveta o varstvu prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst z zakonsko ureditvijo trgovine z njimi in so namenjene razmnoževanju, ter živali iz Priloge 1 Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah. Evidenca se vodi na spletni aplikaciji Register označenih živali (ROZ). Izmed ljubiteljskih živali se registrirajo tudi psi, in sicer v Centralni register psov na spletni strani Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.

Slovenija trenutno nima zakonodaje, ki bi prepovedovala ali omejevala lastništvo eksotičnih živali, pri čemer se lahko domneva, da je kot hišnega ljubljenčka dovoljeno imeti katerokoli žival. Na osnovi dobre strokovne prakse se v bližnji prihodnosti pričakujejo korenite spremembe na tem področju

  1. Izročki prof dr. Alenke Dovč pri predmetu Dobrobit živali, etika in zakonodaja (2018/2019).
  2. Izročki prof dr. Martina Dobeica pri predmetu Dobrobit živali, etika in zakonodaja (2018/2019).
  3. Izročki dr. Urške Kos pri predmetu Dobrobit živali, etika in zakonodaja (2018/2019).
  4. Izročki prof dr. Alenke Dvoč pri predmetu Bolezni in zdravstveno varstvo malih živali (2018/2019).
  5. Broom DM. A history of animal welfare science. Acta Biotheoretica 2011; 59, 121–17.
  6. http://www.pisrs.si/Pis.web/ (Citirano 28. 4. 2019).
  7. https://www.arso.gov.si/narava/%C5%BEivali/ (Citirano 20. 4. 2019).
  8. https://sirena.arso.gov.si/ (Citirano 10. 4. 2019).
  9. http://www.uvhvvr.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/ (Citirano 26. 4. 2019).
  10. http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-17-1426_sl.htm (Citirano 28. 4. 2019).
  11. Dovč A. Bolezni in zdravstveno varstvo malih živali, študijsko gradivo CITES. Ljubljana: Veterinarska fakulteta, 2018/19.
  12. De Volder S, McLennan S, Schmit V. Analysis of national legislation related to the keeping and sale of exotic pets in Europe. Brussels: Eurogroup for Animals, 2013. https://www.eurogroupforanimals.org/wp-content/uploads/Eurogroup-for-Animals-Exotic-Pet-Report-FINAL.pdf (Citirano 28. 4. 2019).
  13. Wild Pets in the European Union. ENDCAP, 2012. http://www.animalwelfareintergroup.eu/wp-content/uploads/2012/10/Endcap_Wild_Pets_EU_Report_0812_ROUGH_v10.pdf (Citirano 28. 4. 2019).
  14. Broom DM. Animal Welfare in the European Union. Brussels: European Union, 2017.https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2017/583114/IPOL_STU(2017)583114_EN.pdf (Citirano 28. 4. 2019).
  15. Wildlife Trade Regulations in the European Union. Luxembourg: European Union, 2010. http://ec.europa.eu/environment/cites/pdf/trade_regulations/short_ref_guide.pdf (Citirano 28. 4. 2019).
  16. Borko U. Zaščita živali v Republiki Sloveniji, diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2010. http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/borko-urska.pdf. (Citirano 28. 4. 2019)