DEGU (Octodon degus)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Rodentia
  • Družina: Octodontidae
  • Rod: Octodon
  • Vrsta: Octodon degus
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena vrsta

Deguji so srednje veliki glodavci, ki izhajajo iz severnega in centralnega dela Čila, na zahodnem pobočju gorovja Andi. Živijo v odprtih, stepskih ekosistemih, na nadmorski višini 1200 m. Radi kopljejo, v tleh imajo urejene zapletene sisteme rovov in brloge. Samice vzgajajo mladiče v skupnih brlogih. Pri vzgoji sodelujejo tudi samci.

Sodijo med budri podobne glodavce (histrihomorfe). So dnevno aktivne živali, z večjo aktivnostjo zjutraj in zvečer. So zelo socialni in živijo v družinah, sestavljenih iz 1–2 samcev, 2–5 samic in njihovih mladičev. Družine se združujejo v večje skupine, ki lahko obsegajo tudi več kot 100 živali. Med raziskovalnim, spolnim in socialnim obnašanjem se oglašajo z različnimi žvižgi in klici. S kriki opozarjajo na nevarnost. Ob pretepih in agresivnem obnašanju šklepetajo z zobmi in udarjajo z zadnjimi nogami ob tla kot opozorilo nasprotniku. Svoj teritorij označujejo z urinom in izločki analnih žlez.

Dlaka po hrbtu je sivorjave barve, po spodnjem delu telesa in okoli oči pa kremno rumene. Rep je dolg, na konici ima značilen čop iz daljših črnih dlak. Imajo dobro razvite vid, sluh in voh.

Deguji so socialne živali in živijo v družinah

Deguje so udomačili na koncu 20. stoletja kot laboratorijske živali z namenom različnih raziskav, predvsem s področja sladkorne bolezni, katarakte, Alzheimerjeve bolezni in cirkadianega ritma. Kot ljubiteljsko vrsto živali so ga začeli vzrejati šele zadnjih 15 let.

Degu med spanjem

Degu na videz spominja na činčilo, le da je manjši. Je gibčen in aktiven, dobro pleza in skače. Zadnje noge so daljše kot sprednje. Na zadnjih in prednjih nogah imajo po 5 prstov, prvi prst je manjši in ima na prednji nogi namesto kremplja noht. Prednje noge uporabljajo za prijemanje hrane.

Deguji so zelo gibčne in aktivne živali

Ima velika ušesa, ki so slabo odlakana in temno pigmentirana. Imajo črne oči z lateralnim položajem in širok vidni spekter. Deguji zaznavajo ultravijolični svetlobni spekter. Vsi zobje so odprtokoreninski in neprestano rastejo vse življenje. Sekalci so bledo oranžne barve. Grizna ploskev ličnikov ima obliko osmice. Imajo velik cekum, v katerem poteka mikrobna prebava vlaknin. Pri degujih je prisotna cekotrofija s cekofagijo. Normalno cekotrofov ni mogoče videti v kletki, saj jih degu takoj poje neposredno iz anusa. Poleg tega so tudi koprofagi, to pomeni, da zauživajo tudi navadne iztrebke, najpogosteje to počno ponoči. Ugotovljeno je, da deguji pojedo 38 odstotkov vseh iztrebkov, izločenih v 24 h. Cekotrofija in koprofagija se začneta pri treh dneh starosti. Mlečna žleza ima 4 pare seskov. Moda pri samcu pogosto ležijo intraabdominalno, ingvinalni kanal ostane odprt celo življenje. Nimajo pravega skrotuma, prisotni sta dve majhni skrotalni vrečki, ki se nahajata ob anusu. So inducirani ovulatorji, v ujetništvu se lahko parijo kadarkoli v letu. V divjini se parijo enkrat, največ dvakrat letno, običajno na začetku in koncu pomladi. Samice običajno ne gradijo gnezda, kotijo pa v zgodnjih jutranjih urah. V povprečju imajo v leglu 4–6 mladičev. Skotijo se odlakani, vidijo, slišijo in imajo zobe. V prvem tednu življenja začno jesti trdno hrano, zato naj imajo na voljo tudi travno seno in vodo. Okolico začnejo raziskovati že nekaj ur po rojstvu.

  • Telesna masa: 200–300 g
  • Dolžina telesa: 12,5–19,5 cm
  • Dolžina repa: 10,5–16,5 cm
  • Dolžina spolnega ciklusa in gonitev: ovulirajo inducirano (po koitusu)
  • Spolna zrelost: 6 mesecev
  • Brejost: 87–93 dni
  • Število mladičev: 1–10
  • Rojstna teža: 14 g
  • Dojenje: 4 tedne (28–42 dni)
  • Pričakovana življenjska doba: 5–7 let
  • Zobna formula: 1013/1013

Spol določamo na podlagi anogenitalne razdalje. Razdalja med analno in genitalno odprtino je pri samcih precej večja kot pri samicah. Penis razen v času kopulacije ni viden, izboklina na tem mestu je podaljšek sečnice in je prisotna pri obeh spolih, zato se je ne sme zamenjati za penis. Samcu je mogoče izvihati penis, prav tako imajo prisotno tipljivo os penis (bakulum).

Ker so zelo socialne živali, nimamo nikoli nastanjene le ene živali, ampak vsaj par ali večje skupine. Priporočljivo je, da imamo skupaj nameščene živali istega spola in iz istega legla. Združevanje odraslih živali lahko povzroči hude pretepe in poškodbe.

Nastanimo jih v okolju brez prepiha in neposredne sončne svetlobe. Optimalna temperatura okolja je 22–24 °C. Temperature nad 28 °C lahko povzročijo pregrevanje. Priporočen je 12-urni dnevno-nočni ritem. Nastanimo jih v trpežni kletki, ki je z grizenjem ne bodo mogli poškodovati in posledično pobegniti. Stene kletke so lahko iz rešetk, lahko pa jih namestimo v steklen terarij z učinkovitim zračenjem. Kletka mora biti visoka in prostorna, priporočena velikost je 2 x 2 x 1 m. V njo namestimo skrivališča (za vsako žival vsaj eno), police na različnih ravneh, veje za grizenje in plezanje, igrala, tunele, lestve in kolo za razgibavanje, ki mora biti enovito, tako da se ne poškodujejo.

Na dno kletke položimo primerno steljo, ki se ne praši in ni plesniva. Primerna je žagovina, lesni oblanci ali stelja iz koruznih storžev. Vsaj na enem mestu morajo imeti na voljo tudi globok substrat za kopanje rovov.

Skupina degujev v viseči vreči

Dlako si negujejo s kopanjem v pesku, zato jim tudi v ujetništvu omogočimo peščene kopeli – uporabimo dovolj veliko posodo, v katero damo pesek za činčile. Posodo s peskom ponudimo vsak dan ali vsaj nekajkrat tedensko, v kletki jo pustimo približno 30 min, potem pa jo odstranimo. Pesek je treba redno menjati, saj ga hitro onesnažijo z urinom, iztrebki in izločki analnih žlez.

Prevažamo jih v primernem transporterju, v katerega namestimo ustrezno steljo, ponudimo jim tudi vodo in hrano. Transportiramo več živali skupaj v istem transporterju, da imajo družbo, kar zmanjša stres. Transporter mora biti iz trpežnega materiala.

So striktni rastlinojedi/herbivori. V naravi se prehranjujejo s zelmi, travami, listjem, občasno tudi s semeni, lubjem in celo svežimi iztrebki konj ali goveda. V ujetništvu jih hranimo s travnim senom v neomejenih količinah in z majhno količino primernih komercialno pripravljenih peletov za deguje, ki morajo vsebovati 28 odstotkov prehranskih vlaknin, 16 odstotkov beljakovin in 3 odstotke maščob. V manjših količinah (do 20 odstotkov dnevno zaužite hrane) jim ponudimo tudi svežo listnato zelenjavo (zeleno listnato zelenjavo, kot so listnati ohrovt ali zelje, zelena solata, detelja) ali travo, ki mora biti dobro oprana in osušena. Kot posladek jim lahko v majhnih količinah ponudimo ovsene kosmiče. Ne dajemo jim oreščkov in sončničnih semen, ker vsebujejo preveliko količino maščob in povzročajo debelost. Izogibamo se sadja ali sladke zelenjave, saj so nagnjeni k sladkorni bolezni.

Vedno naj imajo na voljo svežo vodo, najbolje v napajalniku. Napajalnik je treba dnevno čistiti z vročo vodo in menjati vodo za pitje.

Odrasel degu normalno poje 10–15 g hrane in popije 10–40 ml vode na dan.

Uporabijo se temu namenjene hrane ali ustrezni, dobro topni briketi/peleti z visoko vsebnostjo vlaknin. Zmešamo jih z vodo, dodamo vitamine, minerale in ostale podporne snovi. Hranimo jih z brizgo. Redno spremljamo telesno maso ter količino, velikost in strukturo iztrebkov.

Deguja nikoli ne prijemamo za rep, saj mu lahko koža zdrsne z repa. Primemo ga tako, da ga objamemo z dlanjo in dvignemo iz kletke.

Pomembna je anamneza, s katero veterinar pridobi podatke o starosti, spolu, o izvoru živali, o preteklih boleznih, prehrani, defekaciji in uriniranju, nastanitvi, oskrbi, o morebitnih spremembah v obnašanju ali zdravstvenih težavah.

Najprej pregleda degujev videz – njegovo držo, hojo, rejenost, konstitucijo in dlako. Pregleda ušesa, ustno in nosno sluznico ter očesne veznice. Oceni/izmeri fiziološke vrednosti osnovnih vitalnih funkcij (telesno temperaturo, frekvenco srčnega utripa in frekvenco dihanja). Pregleda dolžino in položaj sekalcev ter ličnikov. Otipa trebuh in posluša zvoke gibanja črevesja. Pregleda področje zadka, podplate in kremplje.

Tudi deguji skrivajo znake bolečine ali bolezni, zato je treba biti pozoren na vsakršne spremembe v obnašanju, prehranjevanju, iztrebljanju, uriniranju ali izgubi telesne teže. Priporoča se, da lastnik redno tedensko tehta žival. Nekatera urgentna stanja, ki zahtevajo takojšen obisk veterinarja, so neješčnost, oteženo dihanje, poškodbe (zlomi, zdrs kože z repa), driska, živčni napadi ali vročinski udar.

Klinični pregled deguja v splošni anesteziji

Klinični pregled deguja

  • Telesna temperatura: 37,9 °C
  • Frekvenca srčnega utripa: 274 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 196–264 vdihov/min

Zdravila jim lahko apliciramo v usta z brizgo, v podkožje (kožna guba na vratu ali hrbtu), veno, trebušno votlino ali mišico (ni priporočljivo zaradi nevarnosti poškodbe živcev).

Tekočinsko terapijo lahko dobijo v usta, pod kožo, v trebušno votlino ali kost.

Kri se najpogosteje odvzame iz sprednje velike dovodnice (v. cava cranialis), vratne vene (v. jugularis) ali repne vene (v. coccygea). Uporabi se splošna anestezija. Zdravemu deguju lahko odvzamemo za 1 odstotek telesne teže krvi (0,5–1 ml).

Pogoste so težave z zobmi, bolezni prebavil, bolezni dihal, bolezni kože, sladkorna bolezen in poškodbe repa ali ostalih delov telesa.

Odstranitev tumorja

Najpogostejše težave z zobmi so nepravilni ugriz (malokluzija) ličnikov, občasno sekalcev, pojavijo se tudi zlomi zob. Ob pregledu ustne votline so običajno vidne podaljšane in neprimerno obrabljene krone.

Znaki težav z zobmi so neješčnost, slinjenje, hujšanje, oteženo žvečenje in občasno težko dihanje.

Pri pregledu zob se pregledajo položaj in dolžina zob, ugriz, ustna sluznica, palpirajo se kosti zgornje in spodnje čeljusti. Klinični pregled diagnostično dopolnimo z rentgenskim slikanjem in računalniško tomografijo (CT) glave ter po potrebi drugimi preiskavami. Natančen pregled ustne votline in zob se opravi v splošni anesteziji. Pregled je zaradi majhnosti živali težaven.

Domneva se, da je najpogostejši vzrok težav neprimerna prehrana (premalo vlaknin, ki so potrebne za obrabo zob), čeprav nanje vplivajo tudi genetika, starost in poškodbe.

Zdravi se z odpravo vzroka in korekcijo zob. Podporo zdravljenju deguju omogočimo z asistiranim hranjenjem in blaženjem bolečine. Prognozo obolenja je velikokrat težko napovedati. Bolezen je progresivna in se običajno ponavlja.

Ščipanje zob je neprimerno in se strogo odsvetuje.

Večinoma so posledica težav z zobmi, pomanjkanja gibanja, neprimerne prehrane (preveč zelenjave, sadja) ali prehitre spremembe prehrane, vzrok pa so lahko tudi okužbe s paraziti ali bakterijami ter nepravilna uporaba antibiotikov.

Najpogostejša bolezen prebavil pri degujih je gastroenteritis (vnetje želodca in črevesja). Klinični znaki so zmanjšan apetit, hujšanje, resasta dlaka, bolečine v trebuhu in driska. Deguji ne pijejo veliko vode, zato že ob blagi driski hitro postanejo dehidrirani.

Ob nepravilni uporabi antibiotikov, predvsem po aplikaciji v usta, se črevesna mikrobiota selekcionira. Namnožijo se patogene bakterije (klostridiji), ki izločajo toksine. Te povzročijo enterotoksemijo, ki vodi v toksični šok in pogin.

Najpogostejši notranji paraziti pri degujih so praživali. Eimeria exigua je kokcidija, ki je lahko dalj časa prisotna v črevesju brez bolezenskih znakov. Okužena žival ima oslabljen imunski sistem in je zato bolj občutljiva za sekundarne okužbe z bakterijami. Giardia spp. povzroči hudo drisko pri mladičih in odraslih, ki se lahko konča s poginom.

Pljučnica je ena najpogostejših bolezni pri degujih. Najpogostejši povzročitelji so bakterije (Staphylococcus aureus, Micrococcus spp., Klebsiella spp., Pseudomonas aeruginosa). Na pojav bolezni vplivajo premrzlo okolje, vlaga, slaba higiena kletke, slaba prehrana, prenaseljenost, stres, sočasne bolezni zob in druge bolezni. Živali se okužijo z neposrednim stikom, s kontaminirano opremo, preko aerosola ali aspiracije. Bolezenski znaki so kihanje, izcedek iz oči in nosu, oteženo in boleče dihanje, priprte oči, neješčnost in apatičnost.

Dermatitis (vnetje kože) običajno nastane kot posledica sekundarne okužbe ran zaradi ugrizov, poškodb od kletke ali praskanja, kot posledica okužbe s paraziti. Klinični znaki so spremembe na koži, brezdlačna področja, umazana in zlepljena dlaka ter krvavitve kože. Nastanejo lahko tudi ognojki.

Vlažni dermatitis na področju zadka je posledica stalne navlaženosti kože zaradi težav pri uriniranju, lepljenja iztrebkov na zadek (driska), slabe higiene tal ali nezmožnosti normalnega gibanja. Odpraviti je treba primarni vzrok, očistiti in osušiti poškodovano kožo ter preprečiti uporabo peščene kopeli, dokler ni področje suho.

Pododermatitis ali vnetje kože na stopalih je posledica slabe higiene tal, trdih ali rešetkastih tal ali zmanjšane aktivnosti živali. Koža na stopalih sprva postane rdeča, nato se pojavijo otekline in ulcerativne poškodbe kože. Odpraviti je treba primarni vzrok, zdraviti z antibiotiki in analgetiki ter, če je mogoče, rano tudi kirurško oskrbeti. Prizadeto okončino lahko povijemo.

Alopecija brez dermatitisa se lahko pojavi zaradi neprimernega rokovanja z degujem (dvigovanje za vratno kožno gubo) ali prekomernega negovanja dlake, ki je najpogosteje posledica stresa ali grizenja dlake zaradi neprimerne prehrane. Najpogosteje se pojavi na trebuhu in tačkah, pogosteje pri starejših degujih. Grizenje dlake je tudi izkazovanje dominantnega položaja v skupini. Dominantne živali grizejo dlako do kože po različnih mestih (glava, hrbet), ob tem pa ostane koža neprizadeta.

Mesto brez dlake na hrbtu deguja je posledica grizenja dominantnega samca

Tudi deguji so lahko okuženi z dermatofiti (Trichophyton mentagrophytes), a so običajno brez kliničnih znakov. Znaki okužbe se lahko pojavijo ob stresu, prenaseljenosti, zaradi slabe higiene peščene kopeli ali previsoke vlažnosti okolja. Pojavijo se področja brez dlake, predvsem na glavi v okolici oči. Spremembe lahko srbijo in krvavijo.

Okužbe z zunanjimi paraziti so redke. Infestirajo jih lahko rdeče pršice (Dermanyssus gallinae), ki so začasni paraziti. Večino časa se nahajajo v stelji in okolju, ponoči pa preidejo na žival in sesajo kri. Povzročajo srbenje, nemir in praskanje. Ob hudi okužbi se lahko pojavi anemija.

Sprememba (najverjetneje tumor) na koži/v podkožju pri deguju

Tumor na koži Deguja

Kot posledica poškodb, neprimerne peščene kopeli, slabe higiene in ventilacije, tujkov ali bakterijskih okužb se lahko pojavi konjuktivitis ali druga vnetja oči. Ob napredovani bolezni zob se zaradi podaljšanih korenin in posledično zmanjšane prehodnosti solzovodov pojavlja eno- ali obojestransko solzenje (epifora).

Katarakta (siva mrena) je običajno posledica sladkorne bolezni, tudi zastrupitev, alergij, starosti, redki pa se lahko že rodijo s to boleznijo (kongenitalno).

Slep Degu

Pri samcih se najpogosteje pojavi vnetje penisa, ki je posledica poškodb ali obroča dlake okoli penisa (parafimoza). Penis je občutljiv in boleč, žival ima boleče erekcije in težave pri parjenju ter uriniranju, pojavi se lahko prolaps penisa.

Pri samicah, predvsem pri predebelih, se pojavljajo zapleti med porodom in gravidnostna toksemija. Gravidnostna toksemija se pojavi nekaj dni po porodu. Znaki so apatičnost, neješčnost in mišični krči. Izpad maternice je lahko posledica težavnega poroda.

Izcedek iz vagine se lahko pojavi zaradi cist na jajčnikih, gnojnega vnetja maternice, abortusa, težkega poroda ali novotvorb na maternici.

Deguja nikoli ne prijemamo in dvigamo za rep. Zaradi prijema za rep lahko pride do poškodbe in zdrsa kože z njega. Izpostavljeni del poškodovanega repa se lahko vname, okuži in posuši ter čez nekaj dni odpade. Nemalokrat si ga degu z grizenjem dodatno poškoduje in tudi sam odgrizne.

Poškodbe, kot so zlomi kosti in rane, običajno nastanejo zaradi neprimernega rokovanja z degujem ali napada drugih živali v domu (maček, pes, sovrstniki).

Ob neustrezni obrabi lahko kremplji preveč zrastejo, se zvijajo, poškodujejo mehka tkiva podplatov/prstov in povzročajo bolečino. Za boljšo obrabo krempljev degujem omogočimo plezanje, po potrebi pa krajšamo kremplje.

Tortikolis je posledica vnetja srednjega in/ali notranjega ušesa (Streptococcus spp.). Znaki tortikolisa ali ‘krivega vratu’ so na stran nagnjena glava, tresenje glave, vrtenje v krogu, prevračanje in ležanje na boku. Obolenje se najpogosteje zdravi z antibiotiki, protivnetnimi zdravili in asistiranim hranjenjem.

Toxoplasma gondii povzroča toksoplazmozo, ki lahko prizadene različne organe, zlasti možgane, oči, spolne organe in mišice. Okužba najpogosteje poteka brez bolezenskih znakov. Pojavijo se lahko nespecifični klinični znaki – apatičnost, povišana telesna temperatura, neješčnost, resast in neurejen kožuh, krči, tortikolis, pareze in paralize okončin, abortusi ali pljučnica.

Deguji so nagnjeni k nastanku sladkorne bolezni. Pojavi se predvsem pri neprimerno hranjenih (sadje, sladka zelenjava, semenska hrana) in predebelih degujih, pomemben dejavnik pa je genetska nagnjenost. Znaki bolezni so prekomerno pitje in uriniranje, hujšanje, prisotnost glukoze in ketonov v urinu ter posledično povečana občutljivost za okužbe sečil. Oboleli deguji imajo povišano koncentracijo glukoze v krvi. Že 14 dni po nastanku hiperglikemije se lahko pojavi katarakta, opazno je slabše celjenje ran. Bolezen preprečimo in zdravimo s primerno prehrano. Hranimo predvsem z veliko sena in listnate zelenjave. Hrano, ki vsebuje sladkor, melaso ali med, izključimo iz nadaljnje prehrane. Poskrbimo, da je žival v dobri kondiciji in ni predebela.

Ob daljši izpostavljenosti temperaturam nad 28 °C, predvsem ob visoki vlažnosti okolja in neposredni sončni svetlobi, pride do pregrevanja. Degu sope, se slini, leži iztegnjen na boku. Kasneje pride do dehidracije in posledično do zastoja prebave, endotoksemije, znižane telesne temperature, šoka in pogina.

Ob nudenju prve pomoči deguja odstranimo z neposredne sončne svetlobe, ga nesemo v hladen prostor (10–20 °C) in ga hladimo s hladno vodno kopeljo. Čim prej ga odpeljemo k veterinarju.

Pri degujih je opisanih veliko različnih vrst novotvorb, med njimi tudi primarni bronhoalveolarni karcinom (metastaze v ledvicah in jetrih), hepatocelularni karcinom, hemangiom vranice, lipom in druge. Novotvorbe so pogostejše pri starejših degujih.

Videz zdrave živali

Zdrav degu ima čisto in svetlečo dlako, brez golih mest. Ima bistre oči in čiste nosnice. Je živahen in radoveden. Ima bledo oranžno obarvane sekalce, sluznice so rožnate, brez razjed in izcedka. Zdrav degu ima dober apetit in redno iztreblja.