BOLEZNI RIB

Ribe zbolevajo za najrazličnejšimi kužnimi in nekužnimi boleznimi. Kužne bolezni povzročajo virusi, bakterije, zajedavci in plesni.

Od virusnih bolezni je najnevarnejša bolezen koi herpes viroza (KHV), pri kateri lahko pogine večina rib v ribniku. Bolezen se pojavlja pri vseh temperaturah vode, izzove pa jo stres, ki ga povzročijo neprimerno rokovanje z ribami, nagla sprememba temperature vode in slaba kakovost vode. Virus iz skupine herpes povzroča tudi »koze krapov«, pri katerih so najbolj očiten klinični znak novotvorbe na koži. Smrtnost rib ni visoka, so pa ribe zaradi novotvorb iznakažene. Virusnih bolezni ni mogoče pozdraviti, zato je najpomembnejši ukrep njihovo preprečevanje, še zlasti nakup neokuženih rib, ki izhajajo iz zdravstveno preverjenih rej.

V večini primerov bakterijske bolezni izzovejo neprimerne razmere v akvariju ali ribniku, prenaseljenost, neprimerna hrana in podobno. Povzročitelji teh bolezni so običajno prisotni v vodi, ko pa ribam zaradi zgoraj omenjenih vzrokov pade odpornost, zbolijo. Mnogih bakterij pa ni v vodi in jih običajno v akvarij ali ribnik prinesemo z novo nabavljenimi okuženimi ribami. Da preprečimo taka obolenja, rib ne dokupujemo ali pa jih pred naselitvijo za nekaj časa damo v karanteno.

Bakterijske bolezni razdelimo na površinske okužbe, ki se kažejo s spremembami na koži in po škrgah, na septikemije, to je okužbe, kjer pride bakterija v kri in z njo v vse organe, ter na še posebej trdovratne in dolgotrajne bolezni, pri katerih se po organih pojavljajo zrnate tvorbe. Pogosto pa bolezni težko razmejimo, saj gre lahko za kombinacijo vseh treh možnosti.

Ko se bolezen pojavi, jo je treba pravočasno prepoznati, zdraviti in preprečiti njeno širjenje. Poleg zdravljenja z zdravili je treba na podlagi ugotovljenega stanja tudi ugotoviti, kaj je bilo v ribniku ali akvariju narobe, in to popraviti, da se bolezen ne bi več ponovila.

Bakterijske bolezni zdravimo z antibiotiki, ki pa jih na osnovi pravilne diagnoze pridobimo pri veterinarju, ki nam da tudi natančna navodila za zdravljenje.

Od bakterijskih obolenj se pogosto pojavljajo okužbe iz družine Aeromonas in Psevdomonas, ki so navadno vedno prisotne v vodi. Pogosto ugotavljamo tudi »razpad plavuti«. Na začetku bolezni so na plavutih opazne bele črte, ko pa bolezen napreduje, se plavuti obarvajo rdeče in začnejo razpadati, včasih celo odpadejo. Nastopijo lahko sekundarne okužbe, napadene so škrge in drugo. Bolezen se širi po vodi in z neposrednim stikom med ribami. Izbruh bolezni je posledica slabih razmer v vodi, ni pa odvisna od temperature vode, saj lahko nastopi tudi v mrzli vodi. Bakterijske bolezni se sicer pogosteje pojavljajo pri višjih vodnih temperaturah.

Zajedavci ali paraziti so številni organizmi, ki zajedavsko živijo na ribah. Lahko so enostavne enocelične praživali ali pa organizmi z zapletenimi razvojnimi ciklusi. Zajedavce delimo na zunanje ali ektoparazite in notranje ali endoparazite, po biološki sistematiki pa na praživali (Protozoa), sesače (Trematoda), gliste (Nematoda), trakulje (Cestoda), ježerilce (Acanthocephala), pijavke (Hirudinea) in rakce (Crustacea). Večine zajedavcev ne opazimo s prostim očesom in na njih posumimo po spremenjenem videzu in spremenjenih vedenjskih vzorcih rib, potrdimo pa jih z mikroskopsko preiskavo in lupo. Nekatere večje zajedavce, zlasti različne rakce, kot so palični rak (Lernea) in krapska uš (Argulus), pa vidimo tudi s prostim očesom.

 

Bolezni je včasih zelo težko pozdraviti, saj imajo nekateri zajedavci vmesne gostitelje, ki se zadržujejo na dnu akvarija ali ribnika, nekateri povzročitelji pa lahko tudi nekaj časa preživijo v vodi izven organizma. Zato pred nakupom preverimo, kakšno je zdravstveno stanje rib in od kod izvirajo. Rib ne dodajamo obstoječi skupini, če pa že, jih imamo nekaj časa ločene in jih opazujemo. Seveda pa jim moramo nuditi optimalne razmere za njihovo življenje. Pri preprečevanju bolezni je treba upoštevati, da lahko s hranjenjem rib z živo hrano, na primer s črvi Tubifex tubifex kot vmesnimi gostitelji, v sistem prinesemo povzročitelje bolezni.

Ko ribe zbolijo, jih zdravimo z zdravili, ki jih predpiše veterinar na osnovi diagnoze, ob izdaji zdravila pa nam da tudi natančna navodila. Za nekatere blažje oblike obolenj lahko v nekaterih bolje založenih trgovinah z živalmi kupimo že pripravljena zdravila za ribe. Ribe zdravimo na tri načine: s kopelmi, s hrano (per os) in z aplikacijo v trebušno votlino (i/p). Kopeli uporabljamo pri zdravljenju površinskih bakterijskih okužb in zunanjih zajedavskih boleznih. Običajno ribe zdravimo tako, da dajemo zdravila v hrano, v nekaterih primerih pa zdravilo apliciramo v trebušno votlino. Pred zdravljenjem moramo natančno preveriti temperaturo, kislost, trdoto, morebitne organske obremenitve in nekatere druge lastnosti vode, saj lahko te bistveno vplivajo na zdravljenje; v nekaterih primerih lahko zdravilo postane toksično. Upoštevati moramo tudi fiziološko stanje bolnih rib, ki navadno ne jedo in so tudi sicer ranljive. Poleg kužnih bolezni pa je še veliko nekužnih bolezni, ki nastanejo zaradi neprimernega okolja in prehrane. Tudi potek mnogih kužnih bolezni je pogojen zaradi neprimernega okolja, ki vpliva na potek kužne bolezni, če že ne na izbruh.

NEKATERE POGOSTE ZAJEDAVSKE BOLEZNI

Povzroča pražival iz rodu migetalkarjev trihodina (Trichodina), ki zajeda na koži in škrgah in jih draži. Povzroča zatekanje škrg in blede, mlečno sive obloge na koži. Pri močnejši okužbi pride do poškodb na škrgah, kar povzroči oteženo dihanje in izgubo apetita. Oboleli koi krapi se zadržujejo v najmočnejšem toku vode, največkrat ob dotoku vode v ribnik, kjer je več kisika, pohitreno dihajo, prsne plavuti so tesno ob telesu, drgnejo se po robovih ali po dnu ribnika, lahko pa tudi skačejo iz vode. Zajedavci se z ribe na ribo prenašajo ob fizičnem stiku.

Imenovano tudi »bolezen belih pik«, povzroča enocelični zajedavec iz skupine migetalkarjev (Ichthyophthirius multifiliis), ki se zelo hitro razširi, predvsem mu ugaja višja temperatura vode. Na ribi se pojavijo bele pike velikosti pšeničnega zdroba, ki se ob stopnjevanju okužbe med seboj združujejo, pri močni okužbi pa se po ribjem telesu pojavijo obsežne površine bele ali sive barve. Poleg kože zajedavec zajeda tudi škrge. Obolele ribe se drgnejo ob robove akvarija ali ribnika ter težko dihajo. Prizadete ribe so povsem brezvoljne, zavračajo hrano in plavajo z glavo navzgor. Zdravimo jih po navodilih veterinarja, v bolje založenih trgovinah z akvarijsko opremo pa dobimo že vnaprej pripravljene zdravilne pripravke. Zaradi vmesnih razvojnih stopenj zajedavca je treba zdravljenje, odvisno od temperature vode, večkrat ponoviti. Pri temperaturi vode 20 °C zdravljenje v razmaku treh dni ponovimo trikrat, pri temperaturi pod 20 °C pa petkrat. Ribe, ki ihtioftiriazo prebolijo, postanejo proti bolezni odporne.

Povzroča protozoj migetalkar (Chilodonella), ki draži kožo, posledica pa je belorjava sluz po telesu. Pri močni invaziji se pojavijo razjede po vsej koži, ki je na otip groba. Klinični znaki hilodoneloze so podobni kot pri trihodinozi.

Povzroča enocelični zajedavec, bičkar Costia – Ichtiobodo necator, ki živi le na ribah, brez gostitelja pa propade prej kot v eni uri. Za razmnoževanje zajedavca in njegovo širjenje je zlasti usodna gosta naseljenost ribnika. Znaki kostiaze so belorjave sluzaste lise po koži. Najbolje je bolezen preprečevati in spremljati okužbo, saj pri šibki okužbi in slabo izraženi bolezni pomaga kratka kopel s soljo za ribnike.

Povzročajo živorodni sesači iz rodu Gyrodactilus, ki imajo v telesu tudi do tri generacije potomcev. Z ribe na ribo prehajajo z neposrednim stikom. Obolele ribe so nemirne, zaradi draženja kože se drgnejo ob steno ribnika ali akvarija. Koža je prekrita z debelejšo plastjo sluzi, postane vneta in poškodovana. Poškodbe so večinoma tako močne, da je riba na dotik suha in ima večje rdeče lise. Če bolezni pravočasno ne ugotovimo in zdravimo, se pojavijo sekundarne bakterijske okužbe, še pogosteje pa plesnivost rib. Ker ima sesač v sebi več generacij potomcev, je zdravljenje dolgotrajno in zahtevno.

Povzročajo sesači iz rodu Dactilogyrus, ki ležejo jajčeca. Jajčeca se glede na temperaturo vode na dnu ribnika razvijajo različno dolgo, prosto plavajoče larve pa si na to poiščejo ribo. Sesači najpogosteje zajedajo škrge, redko pa tudi kožo. Ribe težko dihajo in se zadržujejo v bolj zračnih predelih ribnika in tik pod vodno gladino. Pri tem škrge postanejo belkaste ali celo zelenkaste barve in so videti, kot bi bile zgrizene. Pogosto pride do sekundarnih bakterijskih okužb ali pa se na ribo naselijo plesni.

NEKATERE BOLEZNI, KI JIH POVZROČAJO PLESNI

Ali plesnivost je najpogostejša bolezen, ki jo povzroča plesen iz rodov Saprolegnia in Achyla. Kaže se kot bela, kasneje kot zelenkastosiva površina na telesu ali škrgah rib, ki se zato zadušijo. Saprolegnioza je skoraj vedno sekundarna bolezen, ki se pojavi na že prizadetih ribah, zato je treba poiskati primarni vzrok in ga odpraviti.

Je plesen, ki se naseli izključno na koi krapih. Po videzu ni kot običajna plesen, temveč je videti kot rdečkasta oteklina.

ali gnilobo škrg povzroča plesen Brancyiomyces sanguinis, ki uspeva pri temperaturi vode nad 20 °C, zato ribe za to boleznijo zbolevajo poleti. Plesni ustrezata tudi pH 6 in organsko obremenjena voda. Po videzu je plesen podobna saprolegnii, le da se naseli izključno na škrge in se ribe zadušijo. Plesen se zelo hitro širi in le v nekaj dneh lahko poginejo vse ribe v ribniku.  

 

Poleg kužnih bolezni pa poznamo še več nekužnih, ki nastanejo zaradi neprimernega okolja in prehrane. Tudi potek mnogih kužnih bolezni je pogojen zaradi okolja, če to že ne vpliva na izbruh, vpliva pa na potek bolezni.