BELI DIHUR (Mustela putorius furo)

  • Razred: Mammalia
  • Red: Carnivora
  • Družina: Mustelidae
  • Rod: Mustela
  • Vrsta: Mustela putorius furo
  • Ogroženost po IUCN: najmanj ogrožena

Beli dihur izvira iz divjega evropskega dihurja (Mustela putorius). Evropski dihur je razširjen po vsej Evropi, razen severne Skandinavije in Irske, manjše populacije so prisotne tudi v nekaterih severnoafriških državah. Divji dihurji radi kopljejo. V naravi so večinoma aktivni ponoči.

V divjini so plenilci, prehranjujejo se s kunci, zajci, glodavci, dvoživkami in ostalimi vretenčarji, občasno tudi z nevretenčarji in mrhovino. Spadajo v družino kun. Divji dihurji so samotarji in nimajo stikov z drugimi dihurji, razen med paritveno sezono. Udomačeni dihurji imajo radi družbo svoje vrste. Sprejmejo tudi družbo ostalih mesojedov (mačka, pes).

Pri dihurjih, predvsem nekastriranih, je prisotno sezonsko nihanje telesne mase – spomladi shujšajo (izgubijo lahko do 40 odstotkov telesne teže), pozimi pa se zredijo. Sezonsko tudi menjajo dlako, poleti je kožuh redkejši, pozimi pa je bolj gost, dlaka je daljša in svetlejša. Pri belih dihurjih obstaja več kot 30 barvnih različic. Imajo fino podlanko, ki je pokrita z gosto, daljšo krovno dlako. S starostjo spreminjajo barvo dlake, predvsem se spremeni oblika ‘obrazne maske’.

Portret belega dihurja

So živahne in radovedne živali. Rade se igrajo in lovijo. Igra je pomembna tudi pri dvorjenju in uveljavljanju hierarhije. Med igro ali ko so vznemirjeni, se lahko oglašajo z različnimi zvoki, ob bolečini ali strahu pa lahko tudi opozorilno sikajo in cvilijo. Okolje raziskujejo z vonjanjem tal. Večino dneva prespijo (do 18 ur na dan), preostali čas pa so zelo aktivni.

Beli dihur je živahna in igriva žival
Beli dihur je živahna in igriva žival

Domnevajo, da je bil beli dihur udomačen že okoli 1800 let pred našim štetjem. Udomačili so jih za lov na kunce, miši in podgane, v nekaterih državah pa so jih uporabljali tudi za krzno. V 20. stoletju so jih začeli uporabljati kot laboratorijsko žival. Danes je predvsem ljubiteljska žival.

Dihurji imajo podolgovato telo s kratkimi nogami, ki je prilagojeno teku po rovih. Njihova hrbtenica omogoča gibčnost, tudi v zelo ozkih prostorih se lahko obrnejo za 180 stopinj. Njihov vrat je dolg in močan. Na vsaki nogi imajo 5 prstov, njihovi kremplji pa so primarno namenjeni kopanju.

Kremplji belega dihurja

Dobro tudi plezajo. Spolno zreli nekastrirani samci so tudi do dvakrat večji od samic. Imajo binokularen vid in dobro vidijo v mraku. Zelo dobro slišijo in vohajo. Njihova koža je debela, predvsem na področju vratu in ramen, to jih ščiti pred poškodbami zaradi ugrizov. Imajo zelo aktivne žleze lojnice, ki jim dajejo izrazit vonj po mošusu. Izločanje teh žlez je močnejše pri nekastriranih živalih, predvsem pri samcih med paritveno sezono. Nekastrirane živali imajo zaradi izločka teh žlez rumenkasto obarvano kožo in kožuh ter bolj mastno dlako kot kastrirane živali. Se ne potijo, zato so občutljivi za višje zunanje temperature. Imajo dobro razvite žleze ob anusu, ki proizvajajo serozno rumeno tekočino z močnim vonjem. To tekočino iztisnejo iz analnih mešičkov, če se počutijo ogrožene. So mesojedi in imajo kratek prebavni trakt. Prebava je hitra, hrana pasira že v 4 urah, zato jo morajo imeti vedno na voljo. Želodec je preprost in ima veliko sposobnost razširitve. Tanko črevo je dolgo okoli 182–198 cm. Nimajo jasne meje med tankim in debelim črevesjem. Nimajo cekuma, debelo črevo pa je dolgo okoli 10 cm. Njihova črevesna mikrobiota ni kompleksna, zato zdravljenje z antibiotiki ne vpliva dramatično na njihovo prebavo. Jetra so velika glede na velikost živali. Mlečni zobje izrastejo pri starosti 20–28 dni, stalni pa pri starosti 50–74 dni. Priporočljivo je, da mlade dihurje navadimo na ščetkanje zob. Srce dihurja leži bolj kavdalno (v področju od 6–8 rebra pa vse do 15 rebra) kot pri drugih živalskih vrstah. Normalno dihajo skozi nos.

Samec (desno) je lahko tudi do dvakrat večji od samice (levo).

Samice so sezonsko monoestrične in so inducirani ovulatorji. Gonitev se prične pomladi, ko je dan daljši od 12 ur, in lahko traja, vse dokler ne pride do parjenja in s tem do ovulacije. Med gonitvijo njihova vulva zelo oteče. Parjenje je precej agresivno in lahko pride do poškodb. Brejo samico je treba ločiti od samca. Težave pri so redke. Mladiči se skotijo gluhi in slepi. Oči odprejo pri 4–5 tednih. Samica sama skrbi za naraščaj. Pri samcih pride do spusta mod v skrotum do 6. tedna starosti.

Otečena vulva bele dihurke
  • Telesna teža: samci 1–2 kg, samice 0,5–1 kg
  • Dolžina telesa: 44–46 cm
  • Dolžina spolnega ciklusa: spolni ciklus traja do paritve, potem nastopi ovulacija
  • Spolna zrelost: 5–8 mesecev
  • Brejost: 41–42 dni
  • Število mladičev: 2–10
  • Rojstna teža: 6–12 g
  • Dojenje: 6–8 tednov
  • Pričakovana življenjska doba: 5–8 let
  • Zobna formula odrasle živali: 3131/3132

Določanje spola je enostavno. Nekastrirani samci imajo prisotne testise, prepucij s penisom pa dobro vidimo na trebuhu. V penisu imajo kost. Pri samicah je razdalja med anusom in vulvo zelo kratka.

So sorazmerno enostavni za nastanitev. Lahko jih nastanimo posamezno, še bolje pa v skupinah, saj se načeloma dobro razumejo z drugimi dihurji. Tudi ob vnosu nove živali v že obstoječo skupino je najpogosteje potrebno le nekaj dni, da se vzpostavi stabilna hierarhija. Samice z mladiči velikokrat postanejo agresivne, prav tako so med paritveno sezono do drugih samcev agresivni nekastrirani samci.

Potrebujejo nižje temperature okolja kot ostali majhni sesalci. Optimalna temperatura okolja je 4–17 °C. Če so nastanjeni v okolju s temperaturo nad 27 °C, lahko pride do vročinskega udara, predvsem ob visoki vlažnosti okolja. Kletka ne sme biti nameščena neposredno na sončno svetlobo.

Kletka mora biti urejena tako, da se dihur ne more poškodovati ali zbežati. Stekleni terariji zaradi slabega zračenja niso primerni. Paziti moramo na širino rešetk, ker lahko zbežijo že skozi majhne luknje. Kletka mora biti visoka, saj radi plezajo. Priporočljivo je, da je večnadstropna in da so v njej nameščene igrače, škatle ter tuneli za igranje. Ureditev mora dihurju omogočati, da se lahko postavi na zadnje noge. Potrebujejo zaprto, temno področje za spanje. Radi spijo predvsem v odejicah, visečih ležiščih in šotorih iz blaga. Če imamo skupaj nameščenih več dihurjev, mora vsak imeti svoj prostor za spanje. Belim dihurjem lahko uredimo tudi zunanjo nastanitev, a moramo objekt dobro zasnovati, da onemogočimo pobeg.

So inteligentne in radovedne živali in nikakor ne smejo biti vseskozi zaprti v kletki. Potrebujejo varno območje, kjer se lahko igrajo in raziskujejo. Omogočimo jim prosto gibanje vsaj nekaj ur na dan. Področje za igranje mora biti varno, da ne morejo zbežati ali se poškodovati. Predvsem moramo preprečiti dostop do kablov, pene, gume in blaga, saj jih bodo žvečili in pojedli. Zapremo tudi vhode v ozka področja za ali pod pohištvom. Dihurja lahko sprehajamo v naravi z oprsnico in paščkom.

Bela dihurja na sprehodu v naravi

So čiste živali in jih lahko navadimo na stranišče. Za stranišče je priporočena uporaba peletirane stelje (pesek ni ustrezen). Stranišče postavimo v kot kletke. Odmaknemo ga od prostorov za hranjenje in spanje.

Dihurji so striktni mesojedi. Dajemo jim lahko primerno kakovostno komercialno hrano za dihurje ali visokokakovostno hrano za mačje mladiče. Hrana mora imeti visoko vsebnost beljakovin (35–40 odstotkov) in maščob (9–28 odstotkov) ter nizko vsebnost vlaknin (pod 2,5 odstotka) in ogljikovih hidratov (pod 25 odstotkov). Hrana mora biti sestavljena predvsem iz mesa in beljakovin živalskega izvora, rastlinskih beljakovin in žit mora biti čim manj. Priporočljivo je, da imajo suho hrano vedno na voljo. Lahko jim dajemo tudi surovo ali kuhano meso ter plen, na primer en dan stare piščance, miši, podgane. Občasno jim lahko ponudimo surov rumenjak, dodajamo jim lahko ribje olje. Radi jedo sadje, ampak hranjenje z njim ni primerno zaradi velike vsebnosti ogljikovih hidratov in vlaknin. Ker imajo radi sladko, imajo priboljški za dihurje velikokrat dodan sladkor, zato pred nakupom vedno preverimo sestavo, saj je sladkor zelo škodljiv. Dihurji radi skladiščijo hrano, zato je treba stare ostanke redno odstranjevati.

Hrano jim dajemo v težkih posodah, da jih ne prevrnejo. Brikete lahko tudi raztrosimo ali skrijemo, da se zaposlijo z iskanjem. Vedno morajo imeti na voljo svežo vodo, ki jo lahko ponudimo v primerni težki posodi ali napajalniku. Bolj priporočljiv je napajalnik, saj se radi igrajo v vodi in jo s tem umažejo. Napajalnik je treba vsak dan umiti z vročo vodo in zamenjati vodo za pitje.

Priporočljivo je, da jih v obdobju, ko so še mladiči, navajamo na različne vrste hrane, saj svoj okus v največji meri razvijejo do starosti 4 mesecev. Pri odraslem dihurju je drugače težko vpeljati novo vrsto hrane.

Bolne dihurje hranimo po brizgi večkrat na dan. Dajemo jim komercialne pripravke za bolne mesojede živali (mačka, pes), ki jih razredčimo z vodo. Redno opazujemo iztrebke in dihurja dnevno tehtamo.

Transportiramo jih posamično, če živijo v skupini, pa lahko po več skupaj. Na tla transporterja namestimo časopis in nanj udobno odejo, brisačo ali vrečo iz blaga, v katero se lahko skrijejo. Ponudimo jim vodo in po potrebi tudi hrano (daljši transporti). Če je zunaj hladno, jih zaščitimo pred vetrom, lahko tudi ogrevamo.

Dihurji večino časa spijo. Preden se ga dotaknemo, preverimo, ali je buden. Zdrav dihur se ob zvokih ali rahlem premikanju postelje hitro prebudi. Običajno so vajeni rokovanja in redko ugriznejo. Dvignemo ga lahko tako, da ga z eno roko primemo okoli prsnega koša, z drugo pa podpremo zadnje noge. Če je nemiren ali agresiven in je potrebna odločnejša fiksacija, ga primemo za kožno gubo na vratu – ta prijem umiri večino dihurjev. V takem položaju jim lahko krajšamo kremplje. Lahko ga tudi ovijemo v brisačo.

Priporočljivo je cepljenje proti virusu pasje kuge in proti steklini.

Kastracija pri samcih zmanjša teritorialno in agresivno obnašanje, sekrecijo lojnic in vonj.

Sterilizacija je nujen poseg, ki ga moramo opraviti pri samicah, ki niso namenjene za razmnoževanje. S tem preprečimo hiperestrogenizem.

Živali lahko kastriramo/steriliziramo kirurško in v novejšem času tudi kemijsko. Za kemijsko kastracijo uporabimo zdravilo deslorelin v obliki podkožnega vsadka.

Najprej veterinar odvzame anamnezo, s katero pridobi podatke o starosti, spolu, izvoru, preteklih boleznih, preventivnih ukrepih (kirurška ali kemijska sterilizacija/kastracija, cepljenja), prehrani, namestitvi in oskrbi, spremembah v obnašanju in o tem, ali ima stike z drugimi živalmi. Lastnika povpraša o morebitnih trenutnih bolezenskih znakih (spremembe v telesni masi, pri prehranjevanju, iztrebljanju, uriniranju).

Dihurja stehta. Opazuje vedenje, hojo, držo in dihanje. Oceni telesno konstitucijo in kondicijo. S pregledom začne na glavi, premika se proti repu. Pregleda barvo, gostoto, sijaj in čistost kožuha ter napetost/prožnost kože (ocena hidracije) in prisotnost poškodb/sprememb. Določi frekvenco dihanja in utripa srca ter izmeri telesno temperaturo. Periferni pulz se lahko meri na stegenski arteriji. Telesna temperatura se meri rektalno. Otipa trebuh in bezgavke, osluškuje srce, pljuča in črevesno gibanje. Pregleda oči, ušesa, nosno in ustno sluznico ter zobe. Hitrost polnjenja kapilar lahko oceni na ustni sluznici ali blazinicah tačk, če so te brez pigmenta. Predvsem ob pregledu ustne votline je treba biti previden, ker lahko ugriznejo. Preveri tudi stanje stopal in krempljev.

Bolni dihurji dobro skrivajo bolezenske znake. Nekatera urgentna stanja, ki zahtevajo obisk veterinarja, so izguba zavesti, kolaps, krči, driska (še posebej vodena, krvava ali neprijetnega vonja), bruhanje, povečan trebuh, oteženo dihanje (dihanje z odprtimi usti), povišana ali znižana telesna temperatura, paraliza ali pareza zadnjih nog, težave pri uriniranju ter izcedki iz oči, nosu ali vagine in druge.

Priporočen je obisk veterinarja vsaj enkrat na leto, po 3 letih starosti pa dvakrat na leto (pogostejši pojav bolezni, kot so težave z zobmi, bolezni srca in novotvorbe).

  • Telesna temperatura: 37,8–40 °C
  • Frekvenca srčnega utripa: 200–400 utripov/min
  • Frekvenca dihanja: 33–36 vdihov/min

Zdravila jim lahko apliciramo v usta z brizgo, podkožje kožne gube na področju ramen, v mišico (tako kot pri mački – v m. quadriceps femoris ali m. semimembranosus) ali veno.

Običajna mesta odvzema krvi so sprednja velika dovodnica (v. cava cranialis) in vratna vena (v. jugularis) za večje količine krvi, za manjše količine pa lateralna prikrita vena (v. saphena), doglavna vena na prednji nogi (v. cephalica) in ventralna repna vena (v. coccygea).

Kapljico krvi lahko odvzamemo z vbodom v blazinico na nogi.

Tekočinsko terapijo lahko apliciramo v veno ali podkožje.

Intravenske katetre najpogosteje vstavljamo v doglavno veno (v. cephalica). Ob vstavljanju intravenskega katetra je dihur najpogosteje v splošni anesteziji.

Pogoste zdravstvene težave belih dihurjev so bolezni prebavil, okužbe z virusi in bakterijami, endokrina obolenja, tumorji in bolezni dihal.

Je akutno virusno obolenje belih dihurjev. Primarno je to bolezen psov. Virus se prenaša z neposrednim kontaktom z okuženo živaljo, z okuženimi izločki in preko vdihanega zraka. Bolezen lahko prizadene dihala, prebavila, kožo in centralni živčni sistem. Bolezenski znaki so lahko različni glede na to, kateri organski sistemi so prizadeti. Pojavijo se povišana telesna temperatura, nosni in očesni izcedek, kihanje, kašelj, oteženo dihanje, neješčnost, bruhanje, slinjenje, driska, krči in tresenje. Značilne so srbeče kožne spremembe, predvsem na ustnicah in bradi, ki se širijo proti področju presredka, ter zadebelitev blazinic na tačkah in kože smrčka (hiperkeratoza). Pogosto pride tudi do sekundarnih bakterijskih okužb. Prognoza je kljub podpornemu zdravljenju slaba, pogosto je potrebno neboleče uspavanje bolne živali. Kot preventiva sta pomembna cepljenje ter osamitev novih in bolnih živali.

Predvsem pri starejših belih dihurjih so pogoste trde zobne obloge, vnetje dlesni (gingivitis) in obzobnih tkiv (paradontalna bolezen), tudi poškodbe zob. Na bolezni zob nas lahko opozorijo prekomerno slinjenje in težave pri hranjenju, velikokrat pa ni znakov in se odkrijejo naključno ob veterinarskem pregledu.

Najpogostejši vzroki za bolezni prebavil so virusne in bakterijske okužbe, parazitarne infestacije, tujki ter neprimerna prehrana.

Epizootični kataralni enteritis (ECE) je virusno obolenje dihurjev, ki prizadene predvsem prebavni trakt in jetra. Sekundarna okužba poslabša klinično sliko. Povzročitelj je enterični koronavirus, ki je specifičen za dihurje. Okužba poteče po fekalno-oralni poti. Obolevnost je visoka, smrtnost pa nizka. Pri mladih živalih okužba poteka brez kliničnih znakov, so pa lahko prenašalci virusa. Bolezenski znaki so bruhanje, driska, neješčnost, boleč trebuh, dehidracija, hujšanje in onemoglost. Iztrebki so sluzasti, zrnati, običajno značilno zelenkasto obarvani, včasih s primesjo krvi. Prognoza je odvisna od hitrega zdravljenja. Akutni izbruh pogosto preide v kronično okužbo. Klinično ozdravljeni dihurji so lahko še dolgo prenašalci. Mnogi razvijejo kronično malabsorbcijo – slabšo sposobnost absorbcije hranilnih snovi skozi črevesno sluznico. Cepljenje ne obstaja, bolezen preprečujemo s preprečevanjem stika z obolelimi živalmi, razkuževanjem, preventivno osamitvijo in testiranjem novih živali.

Helicobacter mustelae je bakterija, ki povzroča vnetje in razjede želodčne sluznice. Dihurji se verjetno okužijo že v mladih letih in ostanejo prenašalci, dokler jih ne zdravimo. Po podatkih iz literature je večina (okoli 80 odstotkov) dihurjev okužena s to bakterijo. Znaki bolezni se pojavijo pri živalih z oslabljenim imunskim sistemom. Pojavijo se onemoglost, neješčnost, bruhanje, slinjenje, škripanje z zobmi, hujšanje in temen iztrebek. Domneva se, da lahko okužba vodi v nastanek tumorja (karcinoma) sluznice želodca, kronične vnetne bolezni črevesja in limfoma. Terapija je dolga (3–4 tedne), uporabi se kombinacija različnih antibiotikov. Ozdravljeni dihurji se lahko ponovno okužijo.

Kokcidioza je okužba s praživalmi iz rodov Isospora spp. ali Eimeria spp. Okužene živali so mnogokrat brez kliničnih znakov, stres pa povzroči izbruh bolezni. Obolijo predvsem mladi dihurji in tisti, ki živijo v slabih higienskih razmerah ali so prenaseljeni. Kokcidije naseljujejo črevesno sluznico, nekatere vrste pa tudi jetra. Klinični znaki so vodena, sluzasta driska, ki je lahko tudi krvava, krči, napenjanje, dehidracija, oslabelost, hujšanje, zlatenica, tudi pogin. Potrebni so zdravljenje z antibiotiki in kokcidiostatiki, dohranjevanje, tekočinska terapija in izboljšanje stanja nastanitve in higiene. Ozdravljeni dihurji se lahko ponovno okužijo.

Tujki so pri belih dihurjih pogosti, saj zelo radi žvečijo in pogoltnejo kose gume, plastike in blaga. Majhni tujki se izločijo, težave delajo predvsem večji kosi blaga ali plastike. Klinični znaki obolenja so dehidracija, neješčnost, onemoglost, slinjenje, bruhanje, oslabelost, driska, temno blato ali odsotnost iztrebkov. Nujno so potrebni obisk veterinarja, hospitalizacija in podporna terapija ter po potrebi kirurška odstranitev tujka. Da preprečimo zauživanje tujkov, je pomembno, da imamo dihurje nastanjene v varnem okolju brez ‘tujkov’ in da uporabljamo varne igrače, ki jih ne morejo zaužiti.

Kronična vnetna bolezen črevesja se pogosto pojavi pri dihurjih, starejših od 2 let. K nastanku lahko prispeva več dejavnikov, ki povzročajo poškodbe in kronično vnetje črevesne sluznice (neprimerna prehrana s preveliko količino ogljikovih hidratov, preobčutljivost na hrano, tujki, povečana namnožitev bakterijske mikrobiote in druge okužbe). Prizadeta sta želodec in tanko črevo. Znaki bolezni so neznačilni, pojavijo se neješčnost, hujšanje, driska z vsebnostjo sluzi in krvi, bruhanje. Črevesne vijuge so lahko tipljivo odebeljene. Obolenje vodi v nastanek mezenteričnega limfoma. Postavitev diagnoze je kompleksna, invazivna in draga, zdravljenje pa je dolgotrajno.

Dihurji se lahko okužijo z različnimi bakterijami, ki povzročajo vnetje črevesja (enteritis) in drisko (Salmonella spp. in Campylobacter spp).

Dihurji so dovzetni za človeško gripo (influenca tipa A in B). Obolevnost živali je visoka, smrtnost pa nizka. Najpogosteje jih okužijo oboleli lastniki, redkeje se lastniki okužijo od dihurja. Znaki okužbe so izcedek iz nosu in oči, kašljanje, kihanje, oteženo dihanje, povišana telesna temperatura, dehidracija, lahko tudi bruhanje in neješčnost. Bolna žival je običajno živahna in aktivna, lahko pa se pojavi obnemoglost. Redko lahko pride do hujše oblike, ki je podobna pasji kugi. Obolenje se pojavi predvsem v zimskem času. Prognoza je ugodna, bolezen v večini primerov izzveni v tednu dni. Sekundarne okužbe lahko povzročijo hujšo klinično sliko in zaplete pri ozdravitvi. Obolele živali osamimo in razkužimo kletko. Bolni ljudje naj nimajo stika z dihurjem. Po rokovanju z obolelim dihurjem si umijemo in razkužimo roke.

Bakterijske okužbe dihal pogosto nastopijo kot sekundarna obolenja, predvsem ob pasji kugi ali influenci. Povzročajo jih bakterije iz rodov Streptococcus spp., Staphylococcus spp., Bordetella spp., Pseudomonas spp., Klebsiella spp., Mycoplasma spp. in E. coli. Te okužbe se kažejo kot izcedek iz nosu, oteženo dihanje, dihurji smrkajo in kihajo, imajo povišano telesno temperaturo, ob osluškovanju pljuč se slišijo hropci in piski, dihalni šumi so izrazitejši.

Pojavijo se lahko tudi glivična obolenja pljuč. Na njih posumimo predvsem pri okužbah, ki se ne odzivajo na antibiotično terapijo.

Pogosto lahko obolijo za različnimi oblikami kardiomiopatij (najpogostejši sta dilatativna in hipertrofična). Vidimo lahko tudi druge bolezni srca, predvsem obolenja srčnih zaklopk in vnetje srčne mišice (miokarditis). Klinični znaki so nespecifični: oteženo dihanje, kašljanje, povečan trebuh (ascites), brezvoljnost, onemoglost in srčni šum. Potrebno je zdravljenje po navodilih veterinarskega kardiologa.

Okužijo se lahko s srčno glisto (Dirofilaria immitis). Parazita prenašajo komarji, ki okužijo žival med sesanjem krvi. Bolezenski znaki so oteženo dihanje, kašljanje, blede sluznice, oslabelost in neješčnost. Za diagnozo je treba opraviti več diagnostičnih metod, med najpomembnejšimi so rentgenska, EKG in ultrazvočna preiskava. Preventiva je zaščita z antiparazitiki.

Rentgensko slikanje prsnega koša je pomembna diagnostična metoda pri ugotavljanju bolezni srca pri belem dihurju

Ledvične ciste so pri dihurjih pogoste. Vzroki za bolezen so neznani. Ciste se najpogosteje nahajajo v ledvični skorji in so napolnjene z bistro tekočino. Prizadenejo lahko eno ali obe ledvici. Živali so večinoma brez kliničnih znakov.

Odpoved ledvic lahko povzročijo okužbe z virusi, bakterijami ali glivami, nefrotoksična zdravila, obstrukcija sečil ali tumorji. Znaki so oslabelost, neješčnost, hujšanje, razjede ustne sluznice, povečano pitje in uriniranje, dehidracija, temni iztrebki (melena) in slabokrvnost (anemija). Odpoved ledvic je lahko akutna ali kronična.

Sečni kamni se pri dihurjih najpogosteje pojavljajo zaradi napačne prehrane (npr. hranjenje s hrano, ki vsebuje rastlinske beljakovine, hrano za pse ali slabo hrano za mačke) in posledično previsokega pH urina. V današnjem obdobju je obolenje redko, saj lastniki dihurje hranijo večinoma z visokokakovostno komercialno hrano za bele dihurje ali mačke ter s surovim mesom in plenom. Sečni kamni se lahko nahajajo kjerkoli v urinarnem traktu. Povzročajo vnetje, bolečino, lahko tudi delno ali popolno obstrukcijo sečnih poti. Ob delni obstrukciji se pojavi oteženo uriniranje, tudi kri in kristali v urinu, ob popolni obstrukciji pa nezmožnost pretoka urina, uriniranja in tudi nastanek hidronefroze. Potrebni so kirurška odstranitev urolitov, zdravljenje okužbe in bolečine in sprememba diete (hrana z beljakovinami živalskega izvora).

Bakterijska okužba (Staphylococcus aureus, Proteus spp., E. coli) je najpogostejši vzrok vnetja mehurja. Pojavijo se pogostejše in oteženo uriniranje, bolečina ob uriniranju, tudi krvav urin. Potrebno je zdravljenje z antibiotiki.

Večina dihurjev in dihurk je kastriranih/steriliziranih. Zato so vnetje maternice, tumorji maternice, jajčnikov in testisov zelo redki. Kriptorhizem pri samcih je precej pogost.

Hiperestrogenizem je zelo pogosto obolenje nesteriliziranih samic. Gre za povečano koncentracijo estrogenov v telesu, ki nastane zaradi trajne gonitve ali aktivnega dela jajčnika, zaostalega po sterilizaciji. Trajna gonitev nastopi takrat, ko je samica v gonitvi in ne pride do ovulacije. Ovulacija pri dihurjih ne nastopi spontano, ampak je zanjo potrebno parjenje. Stanje lahko traja tudi do več tednov in mesecev, okoli 50 odstotkov samic pa razvije klinične znake. Pri obolelih živalih se opazijo znaki gonitve (povečana/otečena vulva z ali brez izcedka), žival je lahko bolj mirna, več spi, je neješča, onemogla, ima blede sluznice in očesne veznice, opazijo se lahko podkožne krvavitve, kri v urinu in iztrebkih, pojavijo se brezdlačna mesta na bokih. Povečana količina estrogena negativno vpliva na delovanje kostnega mozga, posledično pride do slabokrvnosti (anemije), imunosupresije in motenj v strjevanju krvi. Če se stanje ne zdravi, se lahko konča s poginom živali. Najpogostejša preventiva in tudi terapija obolenja sta kirurška in v novejšem času tudi kemijska sterilizacija (z deslorelinom). Poseg opravimo, preden samica dopolni eno leto (pred začetkom paritvene sezone – januarja ali februarja). Obolele živali velikokrat potrebujejo transfuzijo krvi, pogosto je potrebno tudi zdravljenje sekundarnih okužb.

Ušesne garje (Otodectes cynotis) so najpogostejši zunanji paraziti pri belih dihurjih. Dihurji ob blagi infestaciji ne kažejo hudih kliničnih znakov, zato je bolezen velikokrat spregledana. Znaki bolezni ob velikem številu zajedavcev pa so srbež, tresenje z glavo, povečana količina ušesne vsebine/izcedka, pojavijo se lahko tudi poškodbe v okolici ušes zaradi praskanja.

Ušesne garje bele dihurke

Dermatomikoze povzročajo glive Microsporum canis in Trichophyton mentagrophytes. Bolezen se prenaša z neposrednim stikom med živalmi ali z okuženo opremo. Okužba pogosto poteka brez kliničnih znakov. Bolezen se pojavi ob stresu (prenaseljenost, selitev), pri mladičih, pri imunsko oslabelih in starih živalih. Znaki so izpadanje dlake (običajno v obliki kroga) kjerkoli na telesu, v hujših primerih je koža rdečkasta, pojavijo se srbež in posledično kraste po koži. Če stanje dolgo traja, se lahko koža zadebeli in postane temnejše barve (hiperpigmentacija). Bolezen se lahko prenese na ljudi (zoonoza) ali druge živali.

Beli dihurji se lahko okužijo tudi z bolhami (Ctenocephalides felis). Povzročajo srbež, nemir in slabokrvnost. Pri nekaterih dihurjih se lahko pojavi preobčutljivost za ugrize bolh, ki se kaže kot vnetje kože z papulami in krastami, predvsem na bazi repa, po trebuhu in notranji strani stegen. Najpogosteje so vir okužbe ostale živali (mačka, pes). Zdraviti je treba vse živali v domovanju in izvesti tudi ukrepe za sanacijo okolja (odpravljanje jajčec in ostalih razvojnih oblik).

Bolhe na belem dihurju

Ob pretepih ali igri jih lahko poškodujejo druge živali, rane pa se lahko okužijo z bakterijami. Nastanejo lahko abscesi, celulitis in druga gnojna vnetja kože.

Pri dihurjih so novotvorbe pogoste. 

Inzulinom je ena izmed najpogostejših onkoloških bolezni pri belih dihurjih. Je tumor beta celic endokrinega dela trebušne slinavke, ki izločajo povečano količino inzulina, posledica pa je zmanjšana koncentracija glukoze v krvi (hipoglikemija). Običajno gre za benigen adenom, redko pa lahko gre tudi za maligen adenokarcinom, ki metastazira (bezgavke, jetra, vranica). Na pojav naj bi vplivali genetski vzroki, prehrana (preveč ogljikovih hidratov) in način življenja. Pojavi se lahko pri dihurjih moškega in ženskega spola, običajno pri starosti nad 2 leti. Znaki so oslabelost, hujšanje, razdražljivost, onemoglost v zadnjem delu telesa, trzanje, nenormalno obnašanje, tresenje, slinjenje, bruhanje, živčni napadi in upočasnjeno bitje srca, sledita kolaps in koma. Prva pomoč pri kolabiranih živalih sta aplikacija sladkorja ali medu na sluznico ustne votline ter nujna pomoč veterinarja. Terapija je kombinacija diete, zdravil in kirurgije. Dajemo jim hrano z visoko vsebnostjo beljakovin in maščob ter nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov, žival hranimo večkrat na dan (tudi asistirano, če je treba), sladki priboljški so strogo prepovedani. Zdravljenje je vseživljenjsko. Prognoza in čas preživetja sta boljša pri zgodnjem odkritju in zdravljenju bolezni.

Limfom je pogosto onkološko obolenje dihurjev. Pojavi se lahko pri dihurjih vseh starosti, pri mladih poteka v hujši obliki. Pride do proliferacije neoplastičnih limfocitov v različnih tkivih. Prizadeti so lahko krvotvorni in limfatični organi, gastrointestinalni in respiratorni sistem ali drugi organi (kostni mozeg, oko, koža, živci, ledvica, srce). Znaki so nespecifični, pojavijo se neješčnost, hujšanje, oslabelost, bruhanje, kašelj, težko dihanje, povečanje bezgavk, vranice in jeter. Klinični znaki so odvisni od obolelega organa. Zdravi se s kemoterapijo in v določenih primerih tudi s kirurškim posegom. Napoved odziva na zdravljenje in stabilnosti obolenja je odvisna od odziva na zdravljenje, vrste/tipa bolezni in nekaterih drugih dejavnikov.

Beli dihur z limfomom. Pri kliničnem pregledu smo opazili spremenjeno in povečano levo podpazdušno bezgavko

Kožne novotvorbe so pri belih dihurjih precej pogoste. Najpogosteje se pojavijo na glavi, vratu, ramenih, bokih, nogah in stopalih. Najpogostejša novotvorba kože se imenuje mastocitom. Vse novotvorbe morajo biti mikroskopsko pregledane (vzamemo vzorec z biopsijo), da se določi vrsta tumorja.

Je pogosto stanje pri belih dihurjih, ampak ni vedno znak resnega bolezenskega stanja. Povečano vranico je treba dobro diagnostično pregledati. Zatipa se lahko čez trebušno steno, pregleda pa se jo tudi z ultrazvokom in po potrebi opravi biopsijo. Najpogostejši vzrok je povečanje krvotvorne funkcije vranice (ekstramedularna hematopoeza), lahko pa gre tudi za tumor vranice (običajno limfom). Kirurška odstranitev je pogosto potrebna v primeru tumorja ali močno povečane vranice (pritisk na sosednje organe).

Hiperadrenokorticizem ali bolezen nadledvične žleze je zelo pogosta bolezen endokrinega sistema pri dihurjih. Obolijo predvsem starejši dihurji in dihurji srednjih let, predvsem kastrirani samci in sterilizirane samice. Gre za hiperplazijo ali tumor nadledvične žleze. Na pojav naj bi vplivala zgodnja (kirurška) kastracija/sterilizacija. Zaradi odsotnosti spolnih žlez in posledično nizkih vrednosti spolnih hormonov je prekinjena negativna povratna zveza s hipotalamusom. Posledično pride preko hormonov hipotalamusa in hipofize do stimuliranja skorje nadledvične žleze k izločanju spolnih hormonov. Znaki bolezni so povezani s povišanimi spolnimi hormoni v krvi in so simetrična izguba dlake, gol rep, srbež kože, atrofija mišic, gonitev pri steriliziranih samicah (povečana/otečena vulva) in spolno obnašanje kastriranih samcev. Terapija je lahko kirurška in/ali z zdravili. Svetuje se kemijska kastracija/sterilizacija z uporabo deslorelinskega vsadka – kot preventiva nastanka bolezni ali kot terapija že nastale bolezni.

Videz zdrave živali

Zdrav dihur je živahen in radoveden. Ima čisto kožo brez krast in gosto dlako. Sluznice so rožnate, primerno vlažne ter brez izcedkov in razjed. Zdrav beli dihur ima dober apetit in redno iztreblja.